Pisati pomeni angažirati se, pomeni, kot je še poudarjal Jean-Paul Sartre (1905–1980), zahtevati svobodo. Letos mineva sto dvajset let od rojstva tega kontroverznega filozofa, dramatika, prozaista in političnega aktivista. Sartre ni bil le eden najpomembnejših francoskih intelektualcev dvajsetega stoletja, temveč tudi eden ključnih predstavnikov filozofije eksistencializma. Na splošno pa je za Sartrovo ustvarjanje značilno, da je bila pri njem filozofija neločljivo povezana z literaturo, in obratno. Napisal je nekaj romanov, kot so Gnus, V zrelih letih, Odlog, Smrt v duši, danes je znan tudi po dramskih delih, kot so Zaprta vrata, Muhe, Nepokopani mrtveci, nekoliko manj pa po avtobiografiji z naslovom Besede in esejih, kot so Eksistencializem je vrsta humanizma, Kaj je literatura? ter Mit in stvarnost gledališča. Sartru je bila leta 1964 podeljena Nobelova nagrada za književnost, ki pa jo je iz moralnih razlogov zavrnil, češ da je vedno zavračal uradne časti in da, kot je izpostavil, "pisatelj ne bi smel dovoliti, da iz njega naredijo institucijo". Njegovo delo je vplivalo na vrsto literatov, sociologov, filozofov, pa tudi na literarne teoretike. V pogovoru, ki je bil prvič objavljen leta 2005, razmišljamo o pomenu in aktualnosti njegovega dela. Sodelujejo literarni zgodovinar dr. Janko Kos, filozof dr. Valentin Kalan in literarni kritik Urban Vovk. Foto: Wikipedija