"Izgubljamo močan kritični glas in močan pisateljski glas, ki govori o življenju. Ki opozarja, da je smisel kulture tudi njen obstoj – ne le kot ekonomske, pragmatične skupnosti, ampak take z globokimi koreninami."

S smrtjo Borisa Pahorja se poslavljamo od neutrudnega vztrajnega pričevalca 20. stoletja. V enem svojih esejev ga je Drago Jančar označil kot upornega človeka, v drugem kot Odiseja iz Trsta.

"Sam je razlagal, da je privezan na jambor in ta jambor je njegova pripadnost slovenstvu, ogroženima slovenski kulturi in jeziku v Italiji, zlasti v času fašizma po požigu Narodnega doma in po začetku vojne. Uporni človek pa je bil, bi rekel, po naravi. Kadar je imel občutek, da nek sistem postaja nečloveški, je začel govoriti. To ni naključje, on se je zelo zgodaj zbližal z Edvardom Kocbekom in preko njega že kot mlad človek spoznal filozofijo personalizma. Pozneje mu je bila po odporniški izkušnji blizu filozofija eksistencializma, ampak vse to je podrejeno literaturi, življenjskim zgodbam. Za Slovenijo je pomemben, ker je ves čas držal zrcalo družbenim premikom. V političnem smislu si je želel bolj demokratično deželo, bolj samostojno. Vse to se mu je na neki način uresničilo. V tem smislu je bil, ob tem da je veliko trpel, tudi srečen človek. V evropskem pomenu pa je res pričevalec 20. stoletja, kajti tako intenzivnega pisanja o izkušnji koncentracijskega taborišča, kot je to Nekropola, je malo."