Jesen je čas, ko distributerji v kina po navadi pošljejo največ grozljivk, a letošnja bera je izdatno borna. Dobili nismo namreč nobenega izvirnega filma, temveč zgolj nadaljevanja in predelave zgodb, ki so že zdavnaj izgubile svežino. Najuspešnejši med vsemi, Nuna 2, je kljub nizki zaporedni številki namreč osmi film iz franšize Priklicano zlo, medtem ko je Žaga X že deseta, Izganjalec hudiča: Vernik pa šesti, če ne štejemo še dveh sezon televizijske serije. Številke niso vse, a te filmske sage so kar je v zgodbah zanimivega že povedale, novi avtorji, ki se jih lotevajo, pa so prej skrbniki blagovne znamke kot pa filmarji. Tako Nuna 2 denimo osredotoči grozo zgolj na nenadne pojave demonske nune, zgodba pa nima smisla, niti v navezavi na druge filme iz franšize. Edini izstopajoči element je nekoliko slovensko folklorno obarvan, saj redovnica premaga demona s poplavo posvečenega vina, kar zbudi asociacije na Vinopirje in Idilo. Žaga X je še slabša, ker avtorji očitno niso izgubili le kreativnosti, ki bi jo potrebovali za načrtovanje peklenskih pasti, temveč tudi moralni kompas, saj so Ugankarja spremenili v pozitivca. In to precej dolgočasnega, s fokusom na njegovem hiranju za rakom in trpljenju, ko postane lahkoverna žrtev prevare. Čar Ugankarja in njegovih mučilnih pasti je zmeraj bil v njegovi diabolični prebrisanosti in preračunljivosti ter v izkrivljeni etiki njegovega kaznovanja. S poskusom, da bi začutili njegovo bolečino, ni postal nič bolj človeški, le bolj dolgočasen. In ko smo ravno pri dolgočasnosti, to velja tudi za novo inkarnacijo Izganjalca hudiča. Film je ustvarila ista ekipa kot zadnjo trilogijo Noči čarovnic in sledi istemu kopitu. Nov film je nadaljevanje prve zgodbe, vendar brez posebne logike ali strašljivih scen. In medtem ko je Noč čarovnic vsaj transponirala delce subtilnih sporočil izvirnika v sodobni čas, jih Izganjalec hudiča: Vernik najprej nastavi, nato pa zavrže. Tako je denimo v izvirnem filmu iz leta 1973 zelo pomemben element enostarševska družina z materjo samohranilko, ki se ne odreče svojemu življenju. V novem imamo očeta samohranilca, a ta element povsem izzveni oziroma je zreduciran na najbolj splošne klišeje. V začetku film sicer odlično gradi napetost in suspenz, a proti koncu zapade v vse pasti podžanra demonske obsedenosti, ki smo jih že ničkolikokrat videli. A najbrž jih bomo spet, saj je nadaljevanje že v produkciji. Prvo filmsko pot pa začenjajo z duhovi umorjenih otrok obsedene animatronske pošasti v filmu Pet noči pri Freddyju. A tudi tukaj ne gre za izvirno delo, temveč za priredbo serije grozljivih računalniških iger. Te imajo veliko oboževalcev in film bo zaradi njih bržkone uspešen, čeprav si ne zasluži. Robotski medvedek in njegovi prijatelji so sicer nekoliko strašljivi, a bistveno manj kot v igri, razvlečena zgodba nima nobenega tempa ali logike, človeški junaki pa so tako zelo brez karizme, da jih animatronika zlahka prehiti. Novembra pride v kino še ena grozljivka, Govori z mano. Gre za izvirno zgodbo o skupini prijateljev, ki s stiskom balzamirane roke pridejo v stik z onostranstvom, kjer pa jih seveda ne čaka nič dobrega. Kritiki so navdušeni, napovednik je tudi videti sveže in srhljivo, tako da morda jesenska grozljiva scena le ne bo tako klavrna kot trenutno kaže.