Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
572 epizod
572 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Otroški parlament je projekt Zveze prijateljev mladine Slovenije, ki ga zveza izvaja že od leta 1990. V njem sodeluje skoraj 400 osnovnih šol, vsako leto pa je del otroškega parlamenta približno 3000 otrok. Otroški parlament deluje skozi vse leto, veliki zaključek pa predstavlja zasedanje nacionalnega Otroškega parlamenta. V ponedeljek so se v Državnem zboru zbrali otroci in razpravljali o šolskem sistemu in izzivih, ki so jim priča vsak dan. Kaj si mislijo o šolskem sistemu, se jim zdi, da jih odločevalci slišijo, in kako gledajo na vse več primerov medvrstniškega nasilja?
Spoznanje, da je otrok doživel spolno zlorabo, je velikanski pretres, še posebno kadar se zgodi v krogu bližnjih, morda celo v najožji družini. Razkritje lahko razdre družinske odnose, morda ogrozi tudi finančno varnost ali povzroči izgubo doma. Zato so tisti, ki izvedo za zlorabo, pogosto v dilemi, kdaj, komu in kako in ali sploh naj se spolno nasilje prijavi? Nina Kralj, strokovna vodja in izvajalka izobraževanj pri Inštitutu Lunina vila, brez dileme odgovarja, da vedno. Četudi morda otroka s tem izpostavimo še dodatnim velikim stresom, rezultat pa, tudi sodeč po odzivih javnosti na dolgotrajne postopke in dosojene kazni, nima nujno zagotovljenega razpleta, ki bi bil otrokom v pomoč pri okrevanju. A s prijavo lahko pomagamo še drugim otrokom in ustavimo zlorabo. Kako pa lahko otroka čim bolj obvarujemo pred tem, da se spolna zloraba sploh ne zgodi? Kako mu pri tem lahko pomaga 'pravilo spodnjega perila' in kako ga igraje naučimo glasno postavljati osebne meje?
Spolna zloraba otroka je praviloma izjemno travmatičen dogodek, ki žrtev lahko zaznamuje za vse življenje. Kakšne bodo dolgoročne posledice, pa je odvisno od vrste dejavnikov: eden najpomembnejših je, ali je žrtev dobila pravočasno podporo in pomoč in ali je ta bila ustrezna in učinkovita. V drugi oddaji, namenjeni opozarjanju na posledice spolnega nasilja nad otroki s strokovnjaki Lunine vile, inštituta za zaščito otrok, govorimo o pomenu pravočasne pomoči in o tem, kakšne so lahko posledice, če žrtev s svojo travmo ostane sama.
Vsakič znova je srhljiv sicer že velikokrat objavljen podatek, da je na tak ali drugačen način tudi pri nas spolno zlorabljen vsak šesti ali morda celo vsak peti otrok, kot kažejo podatki Sveta Evrope. Kako je ob taki poplavi zlorab mogoče, da je tako malo prijavljenih in da smo o tem, kako prepoznati zlorabo in ukrepati, tako slabo ozaveščeni? Vsaj malo želimo k boljšemu prepoznavanju in ukrepanju pripomoči na Valu 202 s pomočjo strokovnjakov Lunine vile, inštituta za zaščito otrok, ki pomaga otrokom in mladostnikom z izkušnjo zlorabe. Prvo oddajo namenjamo predvsem prepoznavanju znakov spolne zlorabe.
Danes mineva natanko pet let od zadnjega običajnega predepidemičnega šolskega dne. Že naslednji dan, v petek, 13. marca, pouka marsikje ni bilo več in od ponedeljka, 16. marca, smo zakorakali v enega dolgotrajnejših režimov šolanja na daljavo v Evropi. V prejšnji oddaji smo pogledali med študije, ki dokazujejo, da so ukrepi ob epidemiji porazno vplivali na znanje in različne oblike pismenosti šolarjev pri prav vseh merjenih parametrih, še posebej pa so prizadeli najranljivejše skupine. Kako so ukrepi dolgoročno prizadeli tiste, ki so bili takrat dijaki in so zdaj študenti, ne vemo, saj po znanih podatkih kakšne sistematične študije, vezane na dobrobit mladostnikov po covidnem obdobju, nimamo, sploh pa ne za dolgoročne učinke. Zato smo ob obletnici nanizali nekaj mnenj profesorice, ki si je vseskozi prizadevala za večje upoštevanje vpliva ukrepov na mentalno stanje mladih, in dveh študentk, ki sta bili v obdobju epidemije maturantki.
"V nekaterih segmentih smo se pri znanju ali različnih oblikah pismenosti vrnili za desetletje ali tudi za več kot petnajst let nazaj, kar so drastični padci." Drži, da so v povprečju dosežki padli povsod, a so jih v posameznih državah znali vsaj ohraniti, ponekod celo izboljšati. V Italiji so računalniško pismenost celo malenkost izboljšali, pri nas je padla pod raven, izmerjeno v letu 2013. "Zato je padec Slovenije toliko bolj drastičen," ocenjuje sogovornica izr. prof. dr. Eva M. Klemenčič, znanstvena svetnica s Pedagoškega inštituta, ki je sodelovala v raziskavah.
Današnja sogovornica je gimnazijka z odličnim uspehom, ki je v preteklem šolskem letu pripravila še zelo uspešno raziskovalno nalogo. Ta uspeh jo še dodatno vleče k študiju fizike, morda pa bo kljub temu zmagal študij medicine. Kateri koli že bo, bo vsaj magistrski, morda pa ga bo nadaljevala tudi do doktorata, je trdno prepričana ambiciozna dijakinja. Ob tem je uspešna glasbenica, ki je dolgo varčevala za svoje glasbilo, a to je zdaj poplačano z užitkom ob igranju, tudi v orkestru. Sama priznava, da najbrž vsega tega ne bi mogla doseči brez pomoči programa Botrstvo. Živi namreč sama z mamo, ki za minimalno plačo dela v domu starejših in ki je bila prej zaradi zdravstvenih težav dolgo časa brezposelna. Če takrat v njuno življenje ne bi vstopilo Botrstvo, bi se zaradi občutka dolžnosti in finančne stiske najbrž vpisala na poklicno šolo in se skušala čim prej zaposliti. Če ne bi bilo botra, ki ji je ponudil glasbilo, o vpisu v glasbeno šolo sploh ne bi resno razmišljala … Program Botrstvo nekaterim otrokom zares usodno spremeni življenjsko pot, zato bomo v letu, ko praznuje 15 let obstoja, predstavili nekaj takih otrok – zdaj že mladostnikov ali študentov. Prvo zgodbo ponujamo prav na rojstni dan Anite Ogulin, brez katere ne bi bilo številnih uspehov organizacije, ki zdaj po njej nosi tudi ime. Na Valu 202 program podpiramo polnih 13 let.
Odraščanje ob starših alkoholikih je izkušnja, ki nedvomno zaznamuje tako čas odraščanja kot kasneje odraslo dobo. Za otroke je izjemno pomembno varno okolje za pogovor in včasih pa je dovolj že pomoč ene same osebe – sorodnika, soseda ali šolskega pedagoga. Tudi na to opozarjajo odrasli z izkušnjo alkoholizma v družini, ki so pred dnevi ob mednarodnem tednu otrok alkoholikov opozorili, da prav vsi lahko olajšamo življenje otrokom alkoholikov. Irena Kodrič Cizerl je zbrala izkušnje, razmisleke in dejstva. V okviru mednarodnega tedna otrok alkoholikov je pri založbi Chiara v slovenskem prevodu izšla knjiga »Odrasli otroci alkoholikov«, ameriške avtorice, psihologinje in raziskovalke Janet G. Woititz. Namenjena je ne le tistim, ki jim je alkohol zaznamoval otroštvo in odraščanje, pač pa tudi takim, ki so odraščali v čustveno nestabilnem in disfunkcionalnem družinskem okolju, pa tudi strokovnjakom.
Ob naraščajočem medvrstniškem nasilju in pojavih samopoškodovanja so poleg pomoči tem otrokom in mladostnikom zelo pomembne tudi preventivne dejavnosti. Na Primorskem, kjer je problematika nasilja pri otrocih močneje izražena kot drugje, so v Svetovalnem centru Istre za šolarje in dijake pripravili dejavnosti, ki pomagajo reševati konflikte, povezovati otroke, starše in učitelje oziroma otrokom dajejo možnost, da so njihove težave slišane. Predstavlja jih direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Istra mag. Vesna Starman.
V enem od svetovalnih centrov so obravnavali dve 13-letnici, odvisnici od heroina, ki sta begali, se prostituirali, bili tudi posiljeni in za kateri se je svetovalna delavka vsakič, ko sta deklici imeli dogovorjen termin za terapijo, bala, da bo namesto deklic dočakala le še informacijo, da sta mrtvi. V drugem primeru je bila petnajstletnica, ki je bila priča umoru matere s strani očeta, nameščena v eno od institucij, od koder pa je začela begati, pobegnila je v tujino, kjer so jo k sreči našli in jo vrnili domov, a je bila že noseča in na heroinu.
V zadnjem delu serije o brezdomstvu pogled usmerjamo k tistim, ki jim je ulico uspelo zamenjati za stabilen dom. Jakob ima danes družino, živi na kmetiji, kjer imajo šolo jahanja, Taubi pa je svojo novo strast našel v planinarjenju, gledališču in pisanju knjig. Ja, da se živeti drugače.
Aleksander, krajše Aleks, živi v garaži. Velikodušno mu jo je odstopil mimoidoči, ko je videl, da 50-letni Korošec nima doma. Čeprav ga življenje na ulici v marsičem celo veseli, se zaveda, da ima srečo, ker mrzlih noči ni prisiljen preživljati na prostem. Podnevi Aleks vandra po ulicah, kjer spoznava ljudi in prodaja časopis Kralji ulice. Je eden tistih, ki vam na poti v službo še zaželi lep dan. Če ga srečate – prepoznali ga boste po vselej črnih oblačilih, živahno modrih očeh in tetovaži pajčevine na rokah – ga le pocukajte za rokav.
Toni pravi, da je kot vsi drugi. Od slehernega povprečnega Slovenca se razlikuje le po tem, da se že leta bori z odvisnostjo, ki ga je pripeljala tudi do najnižje točke. Brezdomstva. Cene stanovanj v Kopru so astronomske, kapacitet je enostavno premalo. Trenutno živi v Zavetišču za brezdomne osebe v Kopru, kjer je 14 postelj. Ena od teh je Tonijeva, ki se šteje med srečneže, saj se na slovensko obalo v zimskih mesecih zaradi ugodnih temperatur premakne veliko brezdomnih. Na fotografiji lahko vidite predmet, ki Toniju veliko pomeni. Ročno je izdelal okrasno leseno strukturo, ki danes krasi vhod v Zavetišče za brezdomne osebe v Kopru.
Anže je imel v srednji šoli kot triatlonec status vrhunskega športnika, ko je bil redno zaposlen, je tudi finančno pomagal družini v stiski iz programa Botrstvo, danes živi na ulici. Prvič je za zabavo poskusil heroin, droga pa ga je po njegovih besedah kmalu spremenila v hlapca. Ni več videl barv, ni začutil vonjav, zanimali so ga samo še tablete, praški in igle. Heroin je potreboval, da je lahko vstal iz postelje. Danes zlorablja uspavalne tablete, da lažje zaspi, ko je zunaj mrzlo. Noč pred najinim pogovorom je preživel na klopci v središču mesta, na Miklošičevi ulici. To je Anže, surovo iskren o tem, kakšen odnos imajo do njega mimoidoči, kako obžaluje vse zamujene trenutke s hčerko in kaj so bili zanj lepi trenutki ulice.
Tik pred lanskimi božičnimi prazniki smo obiskali družino, ki je v svoj mali dom v odročnem zaselku ob dveh bioloških hčerah sprejela še štiri otroke, močno zaznamovane s težkim otroštvom. Ob neštetih zdravstvenih težavah in ob tem, da je tako povečano družino zapustil sogovorničin soprog, ki je bil edini zaposlen, je bila zelo velika težava tudi huda prostorska stiska. Pri tej ste jim vi, poslušalci, s svojimi donacijami zelo pomagali. Družino smo pred dnevi znova obiskali.
"Moj mož ima 34 let delovne dobe in dobi minimalno plačo. Pa še ta večkrat zamuja. Delajo devet ali deset ur, se zgodi, da tudi enajst, večkrat tudi ob sobotah… plače pa večkrat zamujajo tudi po dva meseca. In takrat ne veš, kako bomo plačali položnice in nujne, vsakdanje stvari. Včasih ne vemo, kaj bomo lahko dali na mizo. Veliko je neprespanih noči, veliko joka, veliko skrbi. Grozno je, ker se položnice nabirajo, prihajajo opomini, izterjave, vse se nabere in ne zmoreš se izkopati iz te zagate," o finančnih stiskah svoje družine pripoveduje sogovornica, ki je zaradi zdravstvenih težav trenutno nezaposljiva.
December je že tradicionalno mesec, najbolj zaznamovan z dobrodelnostjo, tako v uveljavljenih humanitarnih organizacijah kot tudi v nekaterih akcijah, namenjenih le prazničnemu obdarovanju. Tudi pri programu Botrstvo, ki ga vodi organizacija Zveza Anite Ogulin in ZPM, decembra pripravijo še dodatne priložnosti za obdaritev oz. pomoč, ki na različne načine polepša praznike otrokom in družinam, vključenim v program. Predstavlja jih Tea Dorić.
"Stanovanje, ki je polno vlage, lahko ogrevamo le nekaj ur dnevno, starejši sin se uči zavit v odejo, obute imamo nogavice, uporabljamo deke, včasih otroci kljub temu potožijo, da jih zebe. Občutki so grozni, tako da je res hudo," pomanjkanje denarja za kurjavo opisuje sogovornica, ki je po smrti očeta svojih treh otrok z njimi ostala sama.
Izkušnje iz prakse, da so se iz nasilnega razmerja po večini prisiljene umikati žrtve, da zaščitni ukrepi pred nasilnežem niso vselej učinkoviti, da so sodni postopki izjemno dolgi, otroci pa so ves čas dolžni imeti stike s povzročiteljem, ki se hkrati lahko izmika materialnim obveznostim do otrok, kažejo, da je nasilje nad ženskami in v družini še vedno zelo velik problem. Kje je sistemska zaščita žrtev najbolj pomanjkljiva, kako to vpliva na razvoj otrok in kako lahko žrtvam najbolje pomagamo?
20. november je svetovni dan otrok. Z upoštevanjem otroških mnenj lahko uresničimo njihovo pravico do izražanja, razumemo njihove zamisli za boljši svet in upoštevamo njihove poglede pri današnjih odločitvah. Pa jih res? Se otroci res počutijo kot otroci ali odrastejo prehitro? Osnovnošolci Neža, Sara, Zara in Jaša pravijo, da si mora vsak pri sebi zastaviti vprašanje, kaj naša družba dejansko naredi za otroke.
Neveljaven email naslov