Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ker je njegovo polno ime Frederic Jean Raphael Vaillat Duret Nauche za Slovence predolgo in težko izgovorljivo, je v Sloveniji postal kar – Rafko. Iz mesta La Rochelle v zahodnem delu Francije ob atlantski obali je »francoski Primorec« najprej odšel v Anglijo, nato živel na Portugalskem in v Nemčiji, v Slovenijo pa je prvič prišel julija leta 2000 kot študent. Njegova področja so reševanje konfliktov, sociologija, socialno delo in vedno se jih loteva prek umetnosti. Povod za prvi obisk naše dežele je bilo prostovoljno delo na Idriart festivalu na gradu Borl v Halozah. Tam je vzpostavil stik z waldorfsko šolo in se nato vsako leto kot njihov prostovoljec vračal v Slovenijo. Leta 2005 se je tu naselil za deset let, zadnja leta pa se k nam redno vrača, ker ima tu 3 hčere.
Francoz ob vsakem obisku Slovenije najprej kupi kislo repo in se osveži v Kamniški bistrici
Ker je njegovo polno ime Frederic Jean Raphael Vaillat Duret Nauche za Slovence predolgo in težko izgovorljivo, je v Sloveniji postal kar - Rafko. Iz mesta La Rochelle v zahodnem delu Francije ob atlantski obali je »francoski Primorec« najprej odšel v Anglijo, nato živel na Portugalskem in v Nemčiji, v Slovenijo pa je prvič prišel julija leta 2000 kot študent. Njegova področja so reševanje konfliktov, sociologija, socialno delo in vedno se jih loteva prek umetnosti. Povod za prvi obisk naše dežele je bilo prostovoljno delo na Idriart festivalu na gradu Borl v Halozah. Tam je vzpostavil stik z waldorfsko šolo in se nato vsako leto kot njihov prostovoljec vračal v Slovenijo. Leta 2005 se je tu naselil za deset let, zadnja leta pa se k nam redno vrača, ker ima tu 3 hčere.
Najbolje se počuti v Kamniški Bistrici in Halozah, dobro pa pozna tudi druge predele Slovenije, saj je leta 2011 peš obhodil našo državo. In spoznal, da so tujci tu še vedno dokaj redki, Slovenci pa zapečkarji.
»Po zelo medkulturni družbi v Franciji sem se težko navadil na monokulturno družbo v Sloveniji ... Prav tako sem v pogovorih z mladimi, predvsem na podeželju, ugotovil, da je za Slovence Slovenija zakon. Nekateri so še »HR avanturisti«, ki gredo še na Hrvaško, sicer pa živijo v svoji slovenski vasi in to je to.«
Prav zato biti tujec pri nas ni najbolj preprosto. Ampak prilagodljivi Francoz z življenjem v različnih državah nikoli ni imel težav, pogrešal je le francoski jezik. Tuji jezik namreč nikoli ni enakovreden maternemu jeziku, tudi če se lahko v njem izražaš popolnoma samostojno.
»Ko govorim slovensko, se počutim kot slikar, ki nima dovolj barv ali ima prevelik čopič. Ne morem natančno opisati vsega, kar bi želel in kot bi želel. Tudi v ljubezni je težko. Ljubiti nekoga v slovenščini je res izziv.«
410 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ker je njegovo polno ime Frederic Jean Raphael Vaillat Duret Nauche za Slovence predolgo in težko izgovorljivo, je v Sloveniji postal kar – Rafko. Iz mesta La Rochelle v zahodnem delu Francije ob atlantski obali je »francoski Primorec« najprej odšel v Anglijo, nato živel na Portugalskem in v Nemčiji, v Slovenijo pa je prvič prišel julija leta 2000 kot študent. Njegova področja so reševanje konfliktov, sociologija, socialno delo in vedno se jih loteva prek umetnosti. Povod za prvi obisk naše dežele je bilo prostovoljno delo na Idriart festivalu na gradu Borl v Halozah. Tam je vzpostavil stik z waldorfsko šolo in se nato vsako leto kot njihov prostovoljec vračal v Slovenijo. Leta 2005 se je tu naselil za deset let, zadnja leta pa se k nam redno vrača, ker ima tu 3 hčere.
Francoz ob vsakem obisku Slovenije najprej kupi kislo repo in se osveži v Kamniški bistrici
Ker je njegovo polno ime Frederic Jean Raphael Vaillat Duret Nauche za Slovence predolgo in težko izgovorljivo, je v Sloveniji postal kar - Rafko. Iz mesta La Rochelle v zahodnem delu Francije ob atlantski obali je »francoski Primorec« najprej odšel v Anglijo, nato živel na Portugalskem in v Nemčiji, v Slovenijo pa je prvič prišel julija leta 2000 kot študent. Njegova področja so reševanje konfliktov, sociologija, socialno delo in vedno se jih loteva prek umetnosti. Povod za prvi obisk naše dežele je bilo prostovoljno delo na Idriart festivalu na gradu Borl v Halozah. Tam je vzpostavil stik z waldorfsko šolo in se nato vsako leto kot njihov prostovoljec vračal v Slovenijo. Leta 2005 se je tu naselil za deset let, zadnja leta pa se k nam redno vrača, ker ima tu 3 hčere.
Najbolje se počuti v Kamniški Bistrici in Halozah, dobro pa pozna tudi druge predele Slovenije, saj je leta 2011 peš obhodil našo državo. In spoznal, da so tujci tu še vedno dokaj redki, Slovenci pa zapečkarji.
»Po zelo medkulturni družbi v Franciji sem se težko navadil na monokulturno družbo v Sloveniji ... Prav tako sem v pogovorih z mladimi, predvsem na podeželju, ugotovil, da je za Slovence Slovenija zakon. Nekateri so še »HR avanturisti«, ki gredo še na Hrvaško, sicer pa živijo v svoji slovenski vasi in to je to.«
Prav zato biti tujec pri nas ni najbolj preprosto. Ampak prilagodljivi Francoz z življenjem v različnih državah nikoli ni imel težav, pogrešal je le francoski jezik. Tuji jezik namreč nikoli ni enakovreden maternemu jeziku, tudi če se lahko v njem izražaš popolnoma samostojno.
»Ko govorim slovensko, se počutim kot slikar, ki nima dovolj barv ali ima prevelik čopič. Ne morem natančno opisati vsega, kar bi želel in kot bi želel. Tudi v ljubezni je težko. Ljubiti nekoga v slovenščini je res izziv.«
V naslednjih minutah bomo v tokratni rubriki Drugi pogled spoznali Melanie Hitchcocks, ki prihaja iz Velike Britanije. V Slovenijo se je preselila lansko leto spomladi, in sicer iz Moskve, saj je njen delodajalec takrat iskal novega ravnatelja mednarodne šole v Sloveniji. Po letu in pol se je na življenje v naši prestolnici že popolnoma privadila, obiskala je tudi številne druge kraje po Sloveniji, se naučila nekaj slovenskih besed ter poizkusila našo tradicionalno hrano, ki ji je zelo všeč. Kaj vse še ima rada in kaj je tisto, kar najbolj pogreša od doma pa je povedala Tadeji Bizilj.
Ko se je Darja Bormatenkova pred skoraj desetimi leti preselila v Slovenijo, si ni predstavljala, da ljudje v prostem času hodijo v hribe. V Kazahstanu, iz katerega prihaja, to namreč ni v navadi oziroma je le šport, rezerviran za profesionalne alpiniste. Zdaj pa se 35-letna Kazahstanka z največjim veseljem odpravi na višje nadmorske višine, uživa pa tudi na slovenski obali. Tokratna gostja Drugega pogleda pa nam je še povedala, da je Slovenija postala njen dom.
Tokrat se bomo v Drugem pogledu odpravili dobrih 200 kilometrov severovzhodno od Ljubljane. Spoznali bomo namreč Karlo Varga, 27-letno Hrvatico, ki je iz Medžimurja v Ljubljano prišla zaradi študija arheologije. In čeprav je današnja sogovornica odraščala zelo blizu Slovenije, je Lani Furlan povedala, da se kljub temu Hrvaška precej razlikuje od Slovenije.
Alejandro Garcia je Perujec, ki živi v Sloveniji. Je tudi ekonomist, ki dela v čokoladnici! Čeprav je Darji Pograjc povedal, da ni najbolj zadovoljen s svojim znanjem našega jezika, ga je prepričala, da sta pogovor posnela v slovenščini. Drugi pogled tako danes o življenju v Limi in Velenju, o prednostih ter slabostih prvega in drugega, pa tudi o prometu, gorah in krompirju.
Pred desetimi leti se je Poljak Przemek Duszyński prvič preselil v Slovenijo. Drugič se je k nam vrnil leta 2020. »Včasih je bila Slovenija za Poljake država, kjer mora človek kupiti drago vinjeto, da pride do Hrvaške. Zdaj ni več tako,« mi je povedal, ko sva se srečala v Velenju. Tudi to nam je zaupal, da je pri nas našel najboljšo jed na svetu – rižev narastek.
Tokrat v Drugem pogledu prvič gostimo sogovornico iz Črne gore, in sicer Milico Vukićević, 22-letno študentko, ki se je v prestolnico preselila pred dobrimi tremi leti. V Slovenijo jo je torej pripeljal študij matematike, tu pa pozneje načrtuje ostati, tudi zaradi ljubezni do Slovenca. Kako lahka se je Milici zdela slovenščina in kakšno študentsko življenje ponuja Slovenija, slišite v naslednjih minutah. Pred mikrofon je Milico Vukićević povabila Lana Furlan.
Šest let živi v Sloveniji tokratna drugopoglednica. To je Argentinka, potomka slovenskih starih staršev, Nadia Magister, modna oblikovalka in solopevka. Odraščala je v glasbeni družini, zato je vedela, da je recimo petje del slovenske tradicije. Vseeno pa jo je presenetilo, kako dobri smo Slovenci v petju.
»V Kolumbiji večinoma pijemo tako imenovano filter kavo. Najboljši približek temu, ki ga lahko dobim v Sloveniji, je americano," je v oddaji Drugi pogled, ki jo je Darja Pograjc pripravila na svetovni dan kave, povedal Kolumbijec Andrés David Santamaria Galvis. Podoktorski matematik, ki v Kopru na Univerzi na Primorskem opravlja delo raziskovalca in asistenta, je v oddaji razmišljal tudi o domačem mestu Medellinu, družinski kavni plantaži, kolumbijski kulturi, slovenski hrani in kavi pa tudi o dopisovanju z ameriškim profesorjem, ki ga je po srečnem naključju pripeljalo v Slovenijo.
Assia Moussi, Rusinja, se je v Slovenijo preselila leta 2022 in svoj materni jezik v hipu zamenjala za slovenščino. Strokovnjakinja za marketing namreč meni, da lahko le tako - s poznavanjem jezika - stkeš prijateljstva in dosegaš dobre rezultate pri delu. Vse, česar se loti tokratna sogovornica, počne s srcem in predanostjo, zato tudi s takšnim odnosom pripoveduje o slovenski kulinariki, gastronomiji in vinarstvu.
»Pravzaprav je Slovenija izbrala mene, nisem jaz izbrala nje,« mi je povedala Alejandra Ramos Rivera, ko sva se poleti sešli v Kopru. Ko je v Ciudadu de Méxicu opravljala magisterij, ji je mentorica – ki je obiskala konferenco v Sloveniji – poslala elektronsko sporočilo in v njem sporočila, da Univerza na Primorskem ponuja možnost za opravljanje doktorata in ostalo je zgodovina. Poskusili sva v slovenščini, nadaljevali v angleščini, zaključili v španščini in nastal je današnji Drugi pogled!
Finka Johanna Robinson v Sloveniji živi 15 let. Je raziskovalka, povezana s številnimi projekti z okoljsko problematiko. Odgovornost do okolja, trajnostni razvoj, spoštovanje in ohranjanje narave ter domača samooskrba povezujejo njene življenjske usmeritve. Je navdušena kolesarka, ki jo moti nespoštovanje pravil, predvsem v prometu. V družini so trijezični: hčerki govorita slovensko in finsko, Johanna in njen mož pa se pogovarjata v angleščini.
Naš tokratni sogovornik v rubriki Drugi pogled, JOHN BOYD, prihaja iz Združenih držav Amerike, točneje iz New Jerseya. Ljubezenska zgodba z zdajšnjo ženo Sonjo ga je leta 1993 prvič pripeljala na obisk v Slovenijo – in že takrat je bil presunjen nad lepotami Slovenije in njenih gora, ki so ga pustile odprtih ust. Pravi, da je že takrat vedel, da bo nekoč v Sloveniji tudi živel – in res je tako že zadnjih 25 let. Kako drugačno je življenje pri nas kot v Ameriki, koga najbolj pogreša, kako težka se mu zdi slovenščina in še kaj boste slišali v prihodnjih minutah – z Johnom Boydom se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
»Ta fant mi je všeč,« je Ying po tem, ko je na Phuketu srečala Slovenca, zaupala svoji prijateljici, ostalo je zgodovina. Zdaj Tajka že 5 let živi pri nas – tu sta ji najbolj všeč prijaznost ljudi in svežina našega podnebja, slovenščino pa vadi s svojim najboljšim štirinožnim prijateljem. Z Wichudo Thirachrak (oz. Ying) se je pogovarjala Darja Pograjc.
Tokrat v Drugem pogledu spoznamo Vero Haliti, Albanko, ki se je pred 30-imi leti, ko je bila stara 18 let, za stalno preselila v Slovenijo. Ta izkušnja jo je zaznamovala in vplivala tudi na njeno poklicno pot. Danes je med drugim sodna tolmačka za albanski jezik in mediatorka v programu začetne integracije tujcev.
Tokrat potujemo v Brazilijo. Gerlane Mljač že 16 let živi v majhni vasi na Primorskem. V Prelože pri Lokvi jo je pripeljala ljubezen. Pravi, da ji je bila na začetku najbolj nenavadna tišina, v Braziliji je namreč na vsakem koraku glasna glasba, zdaj pa se je navadila na tišino in se celo njej zdi Brazilija preglasna. Več izveste v današnjem Drugem pogledu, ki ga je pripravila Lana Furlan.
Joanno Blejwas je v Slovenijo prvič leta 2014 pripeljala študentska izmenjava. Opravila jo je, se vrnila domov, tam dokončala dodiplomski študij, se nato vrnila v Ljubljano na podiplomski študij in tu tudi ostala. 33-letnica pravi, da je »po izobrazbi in duši glasbenica, po duši pa tudi plesalka.« Poučuje namreč saksofon in pleše swing. Več pa v Drugem pogledu, ki ga je pripravila Darja Pograjc. Foto: Ksenija Mikor.
Emanuela Lopes Jeronimo Kunej je 42-letna Portugalka, ki se je pred petnajstimi leti preselila v Slovenijo. Dom si je ustvarila v Brestanici, manjšem kraju, v katerem stoji grad Rajhenburg. Kako se njena zgodba prepleta s kulturno dediščino gradu, kako je pristala v vinarstvu in od kje ideja za čokoladna vina? Odgovorom na ta in druga vprašanja prisluhnite v tokratnem Drugem pogledu.
Domači kraj Italijanke Cristine Monticoli je Videm. Že v času študija, ko je sodelovala s slovenskimi glasbeniki, pa je v njeno življenje vstopila Slovenija. Ta vez se je leta 2022 še utrdila - od takrat namreč kot članica Simfoničnega orkestra RTV Slovenija sodeluje z našo hišo. Drugi pogled bo zato močno prepleten z glasbo. Sta se pa z Darjo Pograjc seveda pogovarjali tudi o kulturnih razlikah med državama, problemih v prometu in kavi.
Kosovo ostaja delno priznana republika z večinsko albanskim prebivalstvom, med manjšinami oz. etničnimi skupnostmi pa ni zgolj srbsko, ampak tudi turško, hrvaško, črnogorsko, romsko in bošnjaško prebivalstvo ... V Drugem pogledu bomo danes spoznali 29-letno Vildano Osmani, ki pripada bošnjaški manjšini, sicer pa se je s Kosova v Slovenijo oz. iz Prizrena v Ljubljano preselila leta 2015.
Tokrat smo v Celju obiskali japonsko akademsko slikarko, ki pri nas živi že od leta 2006. V tamkajšnji Galeriji sodobne umetnosti je prav te dni na ogled njena prva večja samostojna razstava. V njej nastavlja ogledalo sodobni družbi z različnimi mediji: z risbo, fotografijo, videoposnetkom in instalacijami. Spoznali bomo Keiko Miyazaki.
Neveljaven email naslov