Bojana Ristevski Mlaker se je v Slovenijo preselila pred tremi leti, seveda zaradi ljubezni. Čeprav je moža Slovenca spoznala v Beogradu, je bila odločitev za selitev v Ljubljano, kot sama pravi, spontano logična. Ljubljano je najprej spoznavala ob občasnih obiskih in zdelo se ji je vse tako fino, kot da bi prihajala na dopust v toplice. Ščasoma pa je odkrila tudi manj prijetne obraze mesta, ki je v primeravi z Beogradom na trenutke preveč zaspano. Ji je pa selitev omogočila tudi nov ustvarjalni in podjetniški izziv.

Beograjska oblikovalka keramike Bojana Ristevski Mlaker je v Sloveniji našla mir in nove priložnosti za ustvarjanje

Bojana Ristevski Mlaker se je v Slovenijo preselila pred tremi leti, seveda zaradi ljubezni. Čeprav je moža Slovenca spoznala v Beogradu, je bila odločitev za selitev v Ljubljano, kot sama pravi, spontano normalna. Ljubljano je najprej spoznavala ob občasnih obiskih in zdelo se ji je vse tako fino, kot da bi prihajala na dopust v toplice. Ščasoma pa je odkrila tudi manj prijetne obraze mesta, ki je v primeravi z Beogradom na trenutke preveč zaspano. Ji je pa selitev ponudila tudi nov kreativni in podjetniški izziv.

Ob srečanju pohvalimo znanje našega jezika, a sama ni še popolnoma zadovoljna. Srbščina in slovenščina imata tudi kar nekaj lažnih prijateljev.

»V srbščini obljuba pomeni prevara. Beseda isto izgleda, a pomeni čisto nekaj drugega, v srbščini pomeni, da imaš ljubico ali ljubimca. Malo je to hecno. Ampak je veliko takih besed.«

Pred selitvijo je delala kot kostumografinja, zdaj ima svoj studio za oblikovanje keramike. S tem se je vrnila k svoji prvi profesiji. Pri nas je dobila tudi priložnost za povezovanje keramike in kulinarike. Iz njenih skodelic lahko jeste v japonski restavraciji, pripravila pa je tudi posebne servirne krožnike za mladega chefa Jakoba Pintarja. Ocenjuje, da Slovenci posvečamo kulturi več pozornosti:

“Se mi zdi, da imam tukaj več možnosti in pogojev za ustvarjanje v taki sredini. Slovenija je bolj odprta za kulturo.”

Ljubljana po treh letih ni več “njena banja”, zaradi veliko dela se zdaj ne počuti več kot v toplicah, pa tudi še ne kot lokalka.

»Želim si, da bi lahko, ko grem na tržnico, pozdravljala ljudi, da bi imela več prijateljev, ki jih tako mimogrede srečam.«