Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rojen je bil na Cipru, odraščal je v Južnoafriški republiki, potem pa zaradi službe po nekaj let živel na Nizozemskem, Madžarskem, v Rusiji in Grčiji. Pred dvema letoma je prišel v Slovenijo, saj je bil imenovan za glavnega direktorja Pivovarne Laško Union. »Tu se počutim kot doma, ljudje so me res lepo sprejeli,« pravi Zooullis Mina. In dodaja, da se je s selitvijo v našo državo močno izboljšala tudi kakovost njegovega življenja, saj zdaj za pot do službe porabi le 10 minut, prej pa je več kot uro. Tako ima vsak dan 2 uri dodatnega časa, ki je poslovnežu zelo dragocen.
Zooullis Mina s Cipra je kljub bogatim izkušnjam življenja in poslovanja v različnih državah (ali prav zaradi njih) navdušen nad Slovenijo
Rojen je na Cipru, odraščal je v Južnoafriški republiki, nato pa zaradi službe po nekaj let živel na Nizozemskem, Madžarskem, v Rusiji in Grčiji. Pred dvema letoma je prišel v Slovenijo, saj je bil imenovan za glavnega direktorja Pivovarne Laško Union. »Tu se počutim kot doma, ljudje so me res lepo sprejeli,« pravi Zooullis Mina. In dodaja, da se je s selitvijo v našo državo močno izboljšala tudi kakovost njegovega življenja, saj zdaj za pot do službe porabi le 10 minut, prej jih je več kot uro. Tako ima vsak dan 2 uri dodatnega časa, ki je poslovnežu zelo dragocen.
O Sloveniji je nekaj vedel že pred prihodom v Evropo, saj je že v devetdesetih spremljal dogajanje na Balkanu.
“Navdušil me je članek o majhni državi, ki meji na Avstrijo in je mala Švica, ima zelo visok BDP in visok življenjski standard. In dejansko je tu tako. Vse je zelo organizirano, ljudje so zelo prijazni, gostoljubni in radovedni – kdo sem, od kod prihajam. So tudi zelo dobro obveščeni, poznajo Južnoafriško republiko, vedo za apartheid, poznajo svet …”
Kaj pa tukajšnji pogoji za podjetništvo?
“Vsaka država ima svojo poslovno kulturo in tudi v Sloveniji je nekaj posebnosti. Ena od teh je, da je država zelo majhna in vsi poznajo vse. To je lahko tako pozitivno kot negativno. Na primer kolegi iz drugih slovenskih podjetij so bili zelo gostoljubni, toplo so me sprejeli, z mano so delili svoje izkušnje. To na večjih tržiščih ni običajno, tu pa je tako.”
Glede na to, da dela v pivovarski industriji, ni šlo brez vprašanja, kakšno se mu zdi slovensko pivo.
“Najboljše, kar sem jih poskusil! Delal sem na številnih tržiščih in lahko bi rekel, da je med najboljšimi, ampak ne, pravim, da je najboljše! Kakovost tu izdelanega piva je odlična.”
Vzpon butičnega ali kraft piva in malih pivovarn v zadnjih letih vidi kot dobrodošel, pozna pa tudi večen spor Slovencev, ali je boljše pivo Union ali Laško.
“Pijem oba. Če že vztrajate, mi je ljubši Union, a pijem tudi Laško. Je pa še vedno velik izziv, kako zaposlene prepričati, da delajo za združeno Pivovarno Laško Union in ne Laško ali Union. Mnogim, ki so vrsto let delali za eno ali drugo pivovarno, je težko razumeti, da smo zdaj pod isto streho, isto podjetje, da smo bratje in sestre …”
405 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Rojen je bil na Cipru, odraščal je v Južnoafriški republiki, potem pa zaradi službe po nekaj let živel na Nizozemskem, Madžarskem, v Rusiji in Grčiji. Pred dvema letoma je prišel v Slovenijo, saj je bil imenovan za glavnega direktorja Pivovarne Laško Union. »Tu se počutim kot doma, ljudje so me res lepo sprejeli,« pravi Zooullis Mina. In dodaja, da se je s selitvijo v našo državo močno izboljšala tudi kakovost njegovega življenja, saj zdaj za pot do službe porabi le 10 minut, prej pa je več kot uro. Tako ima vsak dan 2 uri dodatnega časa, ki je poslovnežu zelo dragocen.
Zooullis Mina s Cipra je kljub bogatim izkušnjam življenja in poslovanja v različnih državah (ali prav zaradi njih) navdušen nad Slovenijo
Rojen je na Cipru, odraščal je v Južnoafriški republiki, nato pa zaradi službe po nekaj let živel na Nizozemskem, Madžarskem, v Rusiji in Grčiji. Pred dvema letoma je prišel v Slovenijo, saj je bil imenovan za glavnega direktorja Pivovarne Laško Union. »Tu se počutim kot doma, ljudje so me res lepo sprejeli,« pravi Zooullis Mina. In dodaja, da se je s selitvijo v našo državo močno izboljšala tudi kakovost njegovega življenja, saj zdaj za pot do službe porabi le 10 minut, prej jih je več kot uro. Tako ima vsak dan 2 uri dodatnega časa, ki je poslovnežu zelo dragocen.
O Sloveniji je nekaj vedel že pred prihodom v Evropo, saj je že v devetdesetih spremljal dogajanje na Balkanu.
“Navdušil me je članek o majhni državi, ki meji na Avstrijo in je mala Švica, ima zelo visok BDP in visok življenjski standard. In dejansko je tu tako. Vse je zelo organizirano, ljudje so zelo prijazni, gostoljubni in radovedni – kdo sem, od kod prihajam. So tudi zelo dobro obveščeni, poznajo Južnoafriško republiko, vedo za apartheid, poznajo svet …”
Kaj pa tukajšnji pogoji za podjetništvo?
“Vsaka država ima svojo poslovno kulturo in tudi v Sloveniji je nekaj posebnosti. Ena od teh je, da je država zelo majhna in vsi poznajo vse. To je lahko tako pozitivno kot negativno. Na primer kolegi iz drugih slovenskih podjetij so bili zelo gostoljubni, toplo so me sprejeli, z mano so delili svoje izkušnje. To na večjih tržiščih ni običajno, tu pa je tako.”
Glede na to, da dela v pivovarski industriji, ni šlo brez vprašanja, kakšno se mu zdi slovensko pivo.
“Najboljše, kar sem jih poskusil! Delal sem na številnih tržiščih in lahko bi rekel, da je med najboljšimi, ampak ne, pravim, da je najboljše! Kakovost tu izdelanega piva je odlična.”
Vzpon butičnega ali kraft piva in malih pivovarn v zadnjih letih vidi kot dobrodošel, pozna pa tudi večen spor Slovencev, ali je boljše pivo Union ali Laško.
“Pijem oba. Če že vztrajate, mi je ljubši Union, a pijem tudi Laško. Je pa še vedno velik izziv, kako zaposlene prepričati, da delajo za združeno Pivovarno Laško Union in ne Laško ali Union. Mnogim, ki so vrsto let delali za eno ali drugo pivovarno, je težko razumeti, da smo zdaj pod isto streho, isto podjetje, da smo bratje in sestre …”
Rus Andrej Ilin je v Slovenijo prišel z ženo, hčerko in sinom pred petimi leti. Starejši sin je ostal v Rusiji, kjer dela kot zdravnik. Morda se jim nekoč tudi on pridruži v Ljubljani, a kljub pomanjkanju zdravnikov imajo Rusi pri nas težave s priznavanjem izobrazbe, pravi tokratni 'drugopoglednik'. Poleg tega je o Sloveniji, Slovencih in načinu življenja tu Andreji Čokl povedal še marsikaj zanimivega.
Naša tokratna sogovornica v rubriki Drugi pogled, Sheridan Stevens, prihaja iz Združenih držav Amerike. Ljubezenska zgodba jo je leta 2019 pripeljala v Nemčijo, dve leti pozneje pa sta se z možem Slovencem preselila v Slovenijo, točneje, v Kranj. A ker mož trenira plavanje v Trstu, sta pred nekaj meseci sklenila, da novo domovanje najdeta v obmorskem mestu Koper, kjer živita sedaj. Kako drugačno je življenje pri nas kot v Ameriki, koga najbolj pogreša, kako ji gre slovenščina in še kaj boste slišali v prihodnjih minutah – s Sheridan Stevens se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
»Slovenci, raziskujte svojo deželo, ker je čudovita.« Tako pove tokratni sogovornik v oddaji Drugi pogled, ki jo je pripravila Nataša Rašl. Pogovarjala se je s Tunizijcem, ki se je v Slovenijo za stalno preselil pred 15-imi leti. Ime mu je Amine Jemai in peče pice v eni izmed novomeških picerij. Katere sestavine in modrosti iz Tunizije in Slovenije je združil na svoji življenjski poti?
Kitajka Xiaoling Xia v Sloveniji živi že 25 let. Pri trinajstih letih je z družino s Kitajske pripotovala v Slovenijo, kjer se je zanjo veliko spremenilo. Vztrajno se je učila slovenščine in se prilagajala. V Kranjski Gori je pognala nove korenine in se navadila na prave zime, tudi na mraz. "Moramo se prilagajati, sprejemati navade, zdaj živimo v Sloveniji", je vodilo, ki ga prenaša tudi na družino. Trije otroci Yian, Anna in Anyue Qiu, ki obiskujejo osnovno šolo in vrtec, mamino slovenščino včasih tudi popravijo, skupaj bogatijo besedni zaklad. Xiaoling Xia je nadvse ponosna na osebni dosežek, saj se je letos opogumila in prvič stopila na smuči. Njen poslovni svet je delo v kitajski restavraciji, kjer se najbolj razveseli stalnih, tudi tujih gostov.
Dunajčanka Martina Wanis je leta 2008 prvič obiskala Slovenijo, a takrat ni vedela, da bo nekoč živela v Mariboru. 39-letna magistrica nevrobiologije ima zdaj skupaj s partnerjem Slovencem, podjetje v Zrkovcih – med drugim se ukvarjata s pridelavo in predelavo sladkega krompirja. Če spremljate televizijsko oddajo, ki na eni od slovenskih komercialnih televizij, spodbuja mlade podjetnike, da razvijejo svoj produkt in ga postavijo na trgovske police, ste morda že slišali zanjo. V Drugem pogledu razkrije tudi, katero slovensko jed bi lahko jedla vsak teden in kje tiči vzrok, da se Slovenci tako radi primerjamo z Avstrijci in Nemci.
“V Vipavski dolini sem našel vse, kar sem iskal,” pravi Poljak Damian Buraczewski, ki je v Slovenijo prišel leta 2011. Njegova prva daljša postojanka je bilo Zasavje, potem je nekaj časa živel na Štajerskem, dokler se ni končno ustalil v Vipavski dolini. Tam je namreč našel sonce, harmonijo in dobro slovensko vino, ki ga je tako navdušilo, da o njem že trinajst let piše na svojem vinarskem blogu.
V Slovenijo je prišel pred osmimi leti. V oddaji Drugi pogled tokrat predstavljamo mladega Simona Trussevicha, po rodu Rusa iz Kazahstana. Njegova letnica rojstva: 2004. Njegov življenjepis pa – zelo izčrpen. Je nekdanji predsednik Dijaške organizacije Slovenije, zdaj je predsednik Medgeneracijske koalicije Slovenije. Kako je bilo, ko se je v šestem razredu preselil na drugo celino, ko tukaj ni poznal nikogar razen svojih staršev? Kako pomembno vlogo je takrat imela učiteljica slovenščine in zakaj pravi, da je v slovenskih šolah premalo discipline?
Lano Milovanović je v Koper pred dobrima dvema letoma pripeljal študij. Oktobra leta 2021 se je iz Beograda preselila k nam. Sem ni prišla na izmenjavo, ampak študira redno. Po diplomi si želi ostati in v Ljubljani nadaljevati podiplomski študij. Zakaj je za študij izbrala prav Koper in kateri so njeni najljubški kotički v Sloveniji, je med drugim zaupala Darji Pograjc.
Danes se odpravljamo na potovanje čez Atlanski ocean, vse do Karibskega otočja, oziroma bolj natančno do Kube. Yassera Maresmo je pred 18-imi leti v Slovenijo pripeljala ljubezen. Sprva je živel v prestolnici, dobro leto nazaj pa sta se s punco preselilo v Pliskovico, majhno vas na Krasu. V Pliskovici je Yassera obiskala Lana Furlan in ga povprašala o kubanski hrani, običajih in mrzlem vremenu, več pa v današnjem Drugem pogledu.
Šestinštiridesetletna Veronika Berčeniova Debevec prihaja izpod Visokih Tater na Slovaškem, iz mesta Poprad. V Sloveniji je že 18 let, živi v Pivki. Tri leta je poročena in ima dveletno hčerko Kiaro. To je na začetku pogovora v svojem maternem jeziku zaupala tudi naši sodelavki Sabrini Mulec.
Luko Radičevića je v Slovenijo pripeljala želja po študiju v tujini, zato se je po srednji šoli poslovil od domačega Niša in pozdravil svoj novi dom v Ljubljani. Sprva se je domov vračal skoraj vsak mesec, danes pa redkeje. 25-letni magistrski študent obramboslovja in varnostnih ved večino časa posveča študiju, učenju slovenščine, svojemu zagonskemu podjetju ter prijateljem. Ker je bil s študijem v Sloveniji zelo zadovoljen, je nad njim navdušil tudi svojo sestro in partnerko. Kako so njegovo odločitev, da odide v Slovenijo, sprejeli starši in kaj najbolj pogreša, pa nam je zaupal v tokratnem Drugem pogledu.
Ksenia Juvan, Rusinja iz mesta Togliati, je zelo mlada odšla od doma. Najprej v Nemčijo, potem na Nizozemsko, živela je tudi na Kitajskem, povsod se je izobraževala. V Slovenijo je pred osmimi leti prišla na dopust, v Portorožu je spoznala sedanjega moža in ostala. Študirala je turizem, danes se ukvarja z digitalnim marketingom. Na svojem blogu Ksenia in Slovenia je promotorka Slovenije, njenih naravnih lepot, odkriva manj znane kotičke, srečuje ljudi, povezane s turizmom, spoznava gastronomijo, vina, predvsem jo zanimajo zgodbe. Središče Ljubljane, kjer živi z družino, jo navdihuje. Obožuje tudi Gorenjsko, od koder je doma njen mož, in Obalo. Zanjo je največjega pomena znanje tujih jezikov, ki ga prenaša tudi na hčerki, stari 3 in 6 let. Več pa v Drugem pogledu, ki ga je pripravila Aljana Jocif.
Naša tokratna sogovornica v rubriki Drugi pogled Luz Medrano prihaja iz Mehike. Prej je živela v okolici Ciudada de Mehika, v mestu Puebla, ki ima okrog dva milijona prebivalcev. Zdaj živi v Loškem potoku, ki šteje približno 2000 prebivalcev. Navajena je bila na hiter način življenja, veliko število ljudi, avtomobilov, veliko vsakodnevnega hrupa ... Selitev v manjši podeželski kraj je bila zanjo res velika sprememba in obenem tudi izziv. Kako se je privadila na to, kaj najbolj pogreša, kaj jo je najbolj presenetilo tukaj in zakaj je hvaležna, da živi v tako lepi državi, kot je Slovenija, je povedala Tadeji Bizilj.
Rikardo Smith je 45-letni Britanec, ki se je pred tremi leti - v času covida in tik po brexitu - preselil v Slovenijo. Najprej je živel v Baški grapi, zdaj v hiši na Kovačevem rovtu nad Idrijo. Pri idrijski rudarski godbi na pihala igra trobento, saj je po izobrazbi glasbenik, čeprav je v Združenem kraljestvu nazadnje delal na področju socialne pomoči ranljivim skupinam, kot so begunci, brezdomci in brezposelni. Podobno službo išče tudi v Sloveniji, čeprav se zaveda, da jo bo težko našel, kljub 25-letnim izkušnjam z delom na tem področju. Kot je povedal Nini Brus, sta ga v Slovenijo privabila narava in mirno okolje, saj se je v Birminghamu, v bližini katerega je živel prej, kriminal preveč razrastel.
Nova epizoda Drugega pogleda se morda bere kot kakšna filmska ljubezenska zgodba: Slovenec in Kitajka se srečata na izmenjavi, ugotovita, da drug brez drugega ne moreta, ona se preseli k njemu, sledijo poroka in rojstvo otroka, vmes pa še nova služba zanjo v mednarodnem podjetju. Kot boste slišali v nadaljevanju, zapustiti domovino vendar ni tako lahko in samoumevno, vsaka stvar pa zahteva svoj čas in nekaj potrpežljivosti, morda tudi popolno menjavo poklica. Spoznajmo zgodbo Kitajke Sha Xu, z njo se je pogovarjala Ana Skrt.
Če vas je pot v zadnjih mesecih zanesla na Tržnico Koseze v Ljubljani, ste verjetno opazili tovornjak, predelan v kuhinjo na štirih kolesih, kjer lahko poskusite različne afriške jedi. V njem kuha Nigerijec Mike Dayo, ki je v Slovenijo prišel leta 2006. Živi sicer v Piranu, a se vsak dan pripelje na delo v Ljubljano. Njegovo rojstno mesto Lagos leži na obali Gvinejskega zaliva na jugozahodnem delu Nigerije in je za Kairom drugo največje mesto v Afriki. Število prebivalstva metropolitanskega območja Lagosa v zadnjih desetletjih eksplozivno narašča in je že višje od tistega v Kairu. O tamkajšnjih številkah in življenju v Sloveniji pa sogovornik Andreje Čokl.
Benin leži na zahodu Afrike, obkrožajo ga na severu Niger in Burkina Faso, na vzhodu Nigerija, na zahodu Togo, na jugu pa ima vrata v Atlantski ocean. Tokratni sogovornik Amédée Kazotti prihaja iz mesta Cotonou, za katerega pravi, da je za turiste po navadi najbolj privlačno, saj ima čudovite plaže, kar 20 hektarov veliko tržnico, na katero prihajajo kupovat in prodajat tudi iz drugih afriških držav, pa tudi številne spomenike, veliko zgodovine, predvsem pa te tam »zapeljejo vonji in barve ter nočno življenje«, opiše sogovornik. Prejšnji teden sem se odpeljala v Leskovec pri Krškem, kjer Amédée Kazotti zdaj živi leto in štiri mesece.
V Drugem pogledu danes spoznamo nekoga, ki se je iz Bangladeša v Slovenijo preselil pred skoraj dvanajstimi leti. Nasmejan deloholik, ki utrujenosti ne pozna. Tako bi ga lahko opisali na kratko. Kako pa ga opisujejo komentatorji na spletu: »Odličen kuhar. Ko ga opazuješ med pripravo jedi, vidiš da to, kar dela, dela s srcem in je z glavo pri stvari. Skozi majhno okence ti v nekaj minutah polepša dan.« Tokratnega sogovornika smo ujeli v njegovem delovnem okolju: v majhnem kiosku z azijskimi uličnimi jedmi v središču Ljubljane. To je – na kratko – Babu.
Sarah Fairchild se je pred štirimi leti iz Amerike preselila v Slovenijo in se takoj zaljubila v tukajšnjo naravo in prijaznost ljudi. Kot atletinja in podjetnica je sicer prepotovala že dobršnji del sveta, a se nikjer drugje ni počutila tako varno, kot se v Sloveniji. V Drugem pogledu je z nami podelila svoje najljubše kotičke Slovenije in razlike med slovenskim in ameriškim šolskim sistemom.
Mehyar Badii je otroštvo preživljal na severu Irana pod 5 tisoč metrov visoko goro Damavand. Pozneje se je s starši in z dvema bratoma preselil v Združeno kraljestvo, kjer je doštudiral računalništvo in matematiko. Njegova vera je baha'i. Z ustanavljanjem novih bahajskih skupnosti je bila pred dobrimi tremi desetletji povezana tudi njegova pot iz Združenega kraljestva na Balkan. Življenje v Bašlju, kjer je z družino srečen, in pogled na Storžič ga vsak dan spominja na njegovo goro Damavand. »Ljudem moramo pomagati«, pravi Mehyar Badii, »in prav zato s svojim delom in spoznanji širim dobro«, je povedal naši lokalni dopisnici Aljani Jocif.
Neveljaven email naslov