Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rojen je bil na Cipru, odraščal je v Južnoafriški republiki, potem pa zaradi službe po nekaj let živel na Nizozemskem, Madžarskem, v Rusiji in Grčiji. Pred dvema letoma je prišel v Slovenijo, saj je bil imenovan za glavnega direktorja Pivovarne Laško Union. »Tu se počutim kot doma, ljudje so me res lepo sprejeli,« pravi Zooullis Mina. In dodaja, da se je s selitvijo v našo državo močno izboljšala tudi kakovost njegovega življenja, saj zdaj za pot do službe porabi le 10 minut, prej pa je več kot uro. Tako ima vsak dan 2 uri dodatnega časa, ki je poslovnežu zelo dragocen.
Zooullis Mina s Cipra je kljub bogatim izkušnjam življenja in poslovanja v različnih državah (ali prav zaradi njih) navdušen nad Slovenijo
Rojen je na Cipru, odraščal je v Južnoafriški republiki, nato pa zaradi službe po nekaj let živel na Nizozemskem, Madžarskem, v Rusiji in Grčiji. Pred dvema letoma je prišel v Slovenijo, saj je bil imenovan za glavnega direktorja Pivovarne Laško Union. »Tu se počutim kot doma, ljudje so me res lepo sprejeli,« pravi Zooullis Mina. In dodaja, da se je s selitvijo v našo državo močno izboljšala tudi kakovost njegovega življenja, saj zdaj za pot do službe porabi le 10 minut, prej jih je več kot uro. Tako ima vsak dan 2 uri dodatnega časa, ki je poslovnežu zelo dragocen.
O Sloveniji je nekaj vedel že pred prihodom v Evropo, saj je že v devetdesetih spremljal dogajanje na Balkanu.
“Navdušil me je članek o majhni državi, ki meji na Avstrijo in je mala Švica, ima zelo visok BDP in visok življenjski standard. In dejansko je tu tako. Vse je zelo organizirano, ljudje so zelo prijazni, gostoljubni in radovedni – kdo sem, od kod prihajam. So tudi zelo dobro obveščeni, poznajo Južnoafriško republiko, vedo za apartheid, poznajo svet …”
Kaj pa tukajšnji pogoji za podjetništvo?
“Vsaka država ima svojo poslovno kulturo in tudi v Sloveniji je nekaj posebnosti. Ena od teh je, da je država zelo majhna in vsi poznajo vse. To je lahko tako pozitivno kot negativno. Na primer kolegi iz drugih slovenskih podjetij so bili zelo gostoljubni, toplo so me sprejeli, z mano so delili svoje izkušnje. To na večjih tržiščih ni običajno, tu pa je tako.”
Glede na to, da dela v pivovarski industriji, ni šlo brez vprašanja, kakšno se mu zdi slovensko pivo.
“Najboljše, kar sem jih poskusil! Delal sem na številnih tržiščih in lahko bi rekel, da je med najboljšimi, ampak ne, pravim, da je najboljše! Kakovost tu izdelanega piva je odlična.”
Vzpon butičnega ali kraft piva in malih pivovarn v zadnjih letih vidi kot dobrodošel, pozna pa tudi večen spor Slovencev, ali je boljše pivo Union ali Laško.
“Pijem oba. Če že vztrajate, mi je ljubši Union, a pijem tudi Laško. Je pa še vedno velik izziv, kako zaposlene prepričati, da delajo za združeno Pivovarno Laško Union in ne Laško ali Union. Mnogim, ki so vrsto let delali za eno ali drugo pivovarno, je težko razumeti, da smo zdaj pod isto streho, isto podjetje, da smo bratje in sestre …”
402 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Rojen je bil na Cipru, odraščal je v Južnoafriški republiki, potem pa zaradi službe po nekaj let živel na Nizozemskem, Madžarskem, v Rusiji in Grčiji. Pred dvema letoma je prišel v Slovenijo, saj je bil imenovan za glavnega direktorja Pivovarne Laško Union. »Tu se počutim kot doma, ljudje so me res lepo sprejeli,« pravi Zooullis Mina. In dodaja, da se je s selitvijo v našo državo močno izboljšala tudi kakovost njegovega življenja, saj zdaj za pot do službe porabi le 10 minut, prej pa je več kot uro. Tako ima vsak dan 2 uri dodatnega časa, ki je poslovnežu zelo dragocen.
Zooullis Mina s Cipra je kljub bogatim izkušnjam življenja in poslovanja v različnih državah (ali prav zaradi njih) navdušen nad Slovenijo
Rojen je na Cipru, odraščal je v Južnoafriški republiki, nato pa zaradi službe po nekaj let živel na Nizozemskem, Madžarskem, v Rusiji in Grčiji. Pred dvema letoma je prišel v Slovenijo, saj je bil imenovan za glavnega direktorja Pivovarne Laško Union. »Tu se počutim kot doma, ljudje so me res lepo sprejeli,« pravi Zooullis Mina. In dodaja, da se je s selitvijo v našo državo močno izboljšala tudi kakovost njegovega življenja, saj zdaj za pot do službe porabi le 10 minut, prej jih je več kot uro. Tako ima vsak dan 2 uri dodatnega časa, ki je poslovnežu zelo dragocen.
O Sloveniji je nekaj vedel že pred prihodom v Evropo, saj je že v devetdesetih spremljal dogajanje na Balkanu.
“Navdušil me je članek o majhni državi, ki meji na Avstrijo in je mala Švica, ima zelo visok BDP in visok življenjski standard. In dejansko je tu tako. Vse je zelo organizirano, ljudje so zelo prijazni, gostoljubni in radovedni – kdo sem, od kod prihajam. So tudi zelo dobro obveščeni, poznajo Južnoafriško republiko, vedo za apartheid, poznajo svet …”
Kaj pa tukajšnji pogoji za podjetništvo?
“Vsaka država ima svojo poslovno kulturo in tudi v Sloveniji je nekaj posebnosti. Ena od teh je, da je država zelo majhna in vsi poznajo vse. To je lahko tako pozitivno kot negativno. Na primer kolegi iz drugih slovenskih podjetij so bili zelo gostoljubni, toplo so me sprejeli, z mano so delili svoje izkušnje. To na večjih tržiščih ni običajno, tu pa je tako.”
Glede na to, da dela v pivovarski industriji, ni šlo brez vprašanja, kakšno se mu zdi slovensko pivo.
“Najboljše, kar sem jih poskusil! Delal sem na številnih tržiščih in lahko bi rekel, da je med najboljšimi, ampak ne, pravim, da je najboljše! Kakovost tu izdelanega piva je odlična.”
Vzpon butičnega ali kraft piva in malih pivovarn v zadnjih letih vidi kot dobrodošel, pozna pa tudi večen spor Slovencev, ali je boljše pivo Union ali Laško.
“Pijem oba. Če že vztrajate, mi je ljubši Union, a pijem tudi Laško. Je pa še vedno velik izziv, kako zaposlene prepričati, da delajo za združeno Pivovarno Laško Union in ne Laško ali Union. Mnogim, ki so vrsto let delali za eno ali drugo pivovarno, je težko razumeti, da smo zdaj pod isto streho, isto podjetje, da smo bratje in sestre …”
Italijan Mauro Raunich bo novi sogovornik v oddaji Drugi pogled. Kot že samo ime pove, je povezan s slovenskim svetom. Rojen je v Milanu, a njegovi predniki izvirajo iz Istre. Zaradi pogostih menjav oblasti na prehodu v 20. stoletje ne ve, ali so iz hrvaškega ali iz slovenskega dela. V svojem življenju se je veliko selil – živel na Cipru, v Združenih državah, na Novi Zelandiji, Hrvaškem. Slovenija je njegov dom že poldrugo desetletje in pravi, da bo to tudi ostala. »Govorim kot otrok,« reče, ko ga poprosimo, da bi se pogovarjali v slovenščini, v kateri boste slišali večino oddaje. Kdaj pa kdaj je kakšno besedo za lažje izražanje poiskal tudi v angleščini in tam si bomo pomagali s prevodom, ki ga je prebral Igor Velše. To je Drugi pogled Maura Raunicha.
Milena Povše je bila gostja rubrike Drugi pogled. Argentinska Slovenka se je pred 20 leti zaradi študija preselila iz San Luisa. A takrat še ni vedela, da bo ostala. Ukvarja se s sodnim tolmačenjem in podjetništvom – na Trubarjevi ulici ima majhno trgovinico z argentinskimi izdelki. Darja Pograjc je pogovor s sogovornico posnela konec prejšnjega tedna, tik po tem, ko se je ta vrnila z oddiha v Maroku.
Anna Vrhnjak je odraščala v Ukrajini, v mestu Belaja Cerkov približno 80 km od Kijeva. Njeno rojstno mesto je skoraj tako veliko kot Ljubljana, a v Ukrajini velja za manjše mesto. Ima namreč 'le' dobrih 200 tisoč prebivalcev, Kijev pa jih ima okoli 3 milijone, no, vsaj imel jih je. Natanko čez mesec dni, 24. februarja, bo minilo eno leto od začetka vojne v Ukrajini, ki je povzročila, da se je število prebivalcev v tej državi drastično zmanjšalo. Ampak Anna, ki se pri nas raje predstavi kot Anja, je svojo domovino zapustila že veliko prej. Slovenijo je hitro sprejela za svojo novo domovino, zdaj pa se celo preživlja s pripravo tradicionalnih slovenskih štrukljev.
V naslednjih minutah boste spoznali Venezuelko Danielo del Pilar Hočevar Aguilera. V Novem mestu, kjer živi od leta 2019 naprej, se je z njo pogovarjala Nataša Rašl. In izvedela, zakaj tisti »Hočevar« v njenem priimku ter kaj imamo Slovenci v krvi v primerjavi z Venezuelci, pri katerih je temperamentnost na prvem mestu.
32-letna Ayla Heier prihaja z Nizozemske. Izvorno sicer iz Utrehta, je pa zadnjih 10 let pred selitvijo v Slovenijo živela v Amsterdamu. Njeno delo vključuje ukvarjanje s telesom, dihanjem, meditacijo. Je tudi maserka in vodi delavnice. »Baza v Sloveniji z rednimi obiski Nizozemske,« tako pa je odgovorila, ko jo je Darja Pograjc vprašala, kakšno bi bilo po njenem idealno življenje. Začelo se namreč še zdaleč ni tako zelo idilično. Prisluhnite torkovi rubriki Drugi pogled!
Joseph Rakotorahalahy prihaja iz Madagaskarja in je upokojenec. V Slovenijo je prišel po naključju pred več kot štirimi desetletji, ko se je odločil za študij arhitekture v takratni Jugoslaviji. Po študiju se je nameraval vrniti v domovino, a se je obrnilo drugače, saj se je zaljubil. Poklicni arhitekt se je ukvarjal s številnimi stvarmi. Bil je scenograf, občasni igralec, še vedno sklada in ustvarja glasbo. Ukvarja se tudi s pripovedovanjem zgodb, nedavno je v okviru družinskega društva Drevo sozvočja izdal slikanico z naslovom Ibotity, ki temelji na malgaški pripovedki. Še vedno je torej povezan z domovino, tja se tudi občasno vrača in se ukvarja z dobrodelnostjo. Za našo oddajo je pripovedoval o prihodu v Ljubljano v sedemdesetih letih ter svoji povezanosti z glasbo. Z njim se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Indonezija se ponaša z izjemnim rastlinskim in živalskim svetom; je dom več kot 100 ogroženih živalskih vrst, le tam še v divjini živijo orangutani in tudi komodoški varan – največji kuščar na svetu. Prestolnica države Jakarta, pa je popolno nasprotje. Pozidana, polna nakupovalnih središč. Kar 130 jih je v mestu, eno večjih ima kar 9 nadstropij. Jakarta se sicer ponaša tudi z neslavnim nazivom mesta z najslabšim prometom na svetu. In tudi o tem spregovori sogovornica v oddaji, njeno ime je Annisa Queentarina. Pa jo spoznajmo!
Štiridesetletni Jose Miguel Estigarribia Villasanti se je v Slovenijo preselil pred 12 leti. Pred tem je živel na Hrvaškem, tako da zdaj v Evropi prebiva že 20 let. Kaj ga je z južnoameriške celine pripeljalo k nam? V prvi vrsti: študij. Izobrazba mu je od nekdaj pomenila veliko; že od majhnega je sanjal o študiju v Evropi. Sem pa so ga vlekle tudi njegove hrvaške korenine. Kako se je zavrtelo življenje, da je prišel v Slovenijo, kjer si je ustvaril družino in ostal, je razkril Darji Pograjc.
Novi Drugi pogled je pred nami in tudi nova država. V Beninu se je rodil Cocou Marius Mensah, ki ima v akademskem svetu pred svojim imenom tudi naziv docent doktor. Dela na mariborski pravni fakulteti, kjer je bil njegov prvi projekt po zaposlitvi vino. Kako in kaj, bo najbolje razložil kar sam v nadaljevanju. V oddaji pa nam podrobneje predstavi tudi svojo domovino, ki je mimogrede tudi domovina vuduja. Drugi pogled je pripravila Andreja Gradišar.
Letos Brazilija praznuje 200 let neodvisnosti. Država, ki je dobila ime po bražiljki, krajevnem listnatem drevesu, ki daje les za rdeče barvilo, je po površini 5. največja država na svetu in obsega približno polovico Južne Amerike. In iz tako velike države je v majhno Slovenijo prišla Fabiana Carvalho, ki zadnji dve leti živi v okolici Ljubljane. Vsak od Brazilcev, ki živijo v Sloveniji, ima svojo zgodbo, pravi, Fabiana pa je svojo zaupala Andreji Čokl.
Sapana Gandharb se je leta 2000 preselila iz Nepala v Slovenijo. Iz države, ki nima stika z morjem, je prišla k nam na Primorsko. »Tu se drugače diha,« mi je povedala, ko sva se srečali v Portorožu in je nastala današnja oddaja. O težkih začetkih v tuji državi, o Bledu, ki jo spominja na domovino, o spremembah zaradi globalizacije, ki jih doživlja nepalska družba, in še o marsičem boste slišali v naslednjih 10 minutah. Avtorica Drugega pogleda: Darja Pograjc.
Monishankar Singha, za prijatelje Šila, je bil na Šrilanki 13 let budistični menih, ob tem je vzporedno študiral budistično in zahodno psihologijo. Pravi, da je ob prihodu v Slovenijo ob pogledu na dokaj prazne ljubljanske ulice doživel kulturni šok, kar pa ni čudno, saj prihaja iz Bangladeša, ki ima kar 165 milijonov prebivalcev. Preden mu je uspelo nostrificirati magisterij iz psihologije, je delal kot pomivalec posode in kuhar, zdaj pa uživa v poklicu psihologa. Letos se je povzpel na vrh Triglava, obožuje slovenske pečenke in višnjev zavitek, blizu mu je dvojina v slovenskem jeziku in že dve leti je urbani čebelar. Njegov »drugi pogled« na Slovenijo odstira Bojan Leskovec.
Tokrat bomo spoznali Kitajko Su Ping. V Sloveniji živi že dobrih 13 let, ukvarja se z ličenjem, masažo obraza in nego kože. Prihaja iz obalnega dela Kitajske, blizu meje z Vietnamom, kjer je vse leto prijetno toplo, pove sama. Raje kot razlike poudari skupne lastnosti Kitajcev in Slovencev. Ena od teh je, da smo zelo prijazni do tujcev, pravi. Še več pa pove v prihodnjih minutah v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Tokratnega sogovornika smo poiskali v bližini vasi Gabrovka v občini Litija. Gre za Egipčana Ahmeda Ashourja, ki je v Slovenijo prišel pred približno osmimi leti. Razlog tipičen – ljubezen. Ta pa je kriva tudi za to, da se že nekaj časa spoznava z delom kmeta. O tem, kako težek je bil ta preskok, zanimivih slovenskih navadah ter načrtih za prihodnost med drugim spregovori v naslednjih minutah.
18-letna gimnazijka Taehee Kang se je s starši v Slovenijo, ko je imela komaj 9 let. Kako se spominja selitve? Zakaj ji ideja na selitev v tujo državo kot osnovnošolki sploh ni bila stresna? Pa tudi o tem, da jo vsi sprašujemo ali posluša k-pop (korejski pop) in gleda k-drame (korejske drame), se je konec prejšnjega tedna pogovarjala z Darjo Pograjc in nastal je današnji Drugi pogled.
Danes pa v Drugem pogledu posebne vrste premiera – pred radijskim mikrofonom bomo gostili klovna. Klovn Clamyo se je poimenoval Camilo Acosta Mendoza, ki se je rodil v Kolumbiji. Po izobrazbi je strojni inženir, a življenje ga je odpeljala v popolnoma drugo smer. Pred sedmimi leti tudi v Slovenijo, kamor se je dokončno preselil pet let nazaj. V nadaljevanju spregovorimo tudi o tem, kako je postal klovn, zakaj ceni življenje v Sloveniji in zakaj je ena njegovih najljubših slovenskih besednih zvez »gremo počasi«.
Jugoslavija je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja vzpostavila številne izmenjave s članicami gibanja neuvrščenih. Od tam so v Slovenijo prišli umetniki, strokovnjaki in seveda študenti. Med njimi je bil tudi Robert Yebuah iz Gane. Z njim se je o otroštvu, študiju in življenjski filozofiji pogovarjala Nataša Rašl.
Američanka z novozelandskimi koreninami, ki se ukvarja s polinezijskimi plesi. To je Piper Williams. Utah je njena domača zvezna država. Iz kraja sredi puščave jo je v zeleno Slovenijo pripeljala misijonarska pot. Prišla je lani decembra, najprej v Celje, nato v Ljubljano, ostala bo do prihodnjega maja. Kako se ima v Sloveniji v tem času, pa v naslednjih minutah. Čas je za Drugi pogled.
Tokrat smo pred mikrofon povabili Irmgard Anderl Krajter, ki je po rodu Avstrijka. Anderl je njen dekliški priimek, priimek Krajter pa je prevzela po poroki s Slovencem. V Ljubljani živi že približno polovico življenja in prav toliko časa je tudi poklicna solooboistka Simfoničnega orkestra RTV Slovenija.
30-letni Senadin Pajalić se je iz majhne vasi v Bosni in Hercegovini v Ljubljano preselil, ko je imel samo19 let. Pri nas se je vpisal na fakulteto in tu tudi ostal. Če ste domači na Tiktoku ga morda celo poznate - je namreč eden tistih, ki imajo v Sloveniji na tej platformi največje število sledilcev. Darja Pograjc se je pogovarjala z njim.
Neveljaven email naslov