Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rojen je bil na Cipru, odraščal je v Južnoafriški republiki, potem pa zaradi službe po nekaj let živel na Nizozemskem, Madžarskem, v Rusiji in Grčiji. Pred dvema letoma je prišel v Slovenijo, saj je bil imenovan za glavnega direktorja Pivovarne Laško Union. »Tu se počutim kot doma, ljudje so me res lepo sprejeli,« pravi Zooullis Mina. In dodaja, da se je s selitvijo v našo državo močno izboljšala tudi kakovost njegovega življenja, saj zdaj za pot do službe porabi le 10 minut, prej pa je več kot uro. Tako ima vsak dan 2 uri dodatnega časa, ki je poslovnežu zelo dragocen.
Zooullis Mina s Cipra je kljub bogatim izkušnjam življenja in poslovanja v različnih državah (ali prav zaradi njih) navdušen nad Slovenijo
Rojen je na Cipru, odraščal je v Južnoafriški republiki, nato pa zaradi službe po nekaj let živel na Nizozemskem, Madžarskem, v Rusiji in Grčiji. Pred dvema letoma je prišel v Slovenijo, saj je bil imenovan za glavnega direktorja Pivovarne Laško Union. »Tu se počutim kot doma, ljudje so me res lepo sprejeli,« pravi Zooullis Mina. In dodaja, da se je s selitvijo v našo državo močno izboljšala tudi kakovost njegovega življenja, saj zdaj za pot do službe porabi le 10 minut, prej jih je več kot uro. Tako ima vsak dan 2 uri dodatnega časa, ki je poslovnežu zelo dragocen.
O Sloveniji je nekaj vedel že pred prihodom v Evropo, saj je že v devetdesetih spremljal dogajanje na Balkanu.
“Navdušil me je članek o majhni državi, ki meji na Avstrijo in je mala Švica, ima zelo visok BDP in visok življenjski standard. In dejansko je tu tako. Vse je zelo organizirano, ljudje so zelo prijazni, gostoljubni in radovedni – kdo sem, od kod prihajam. So tudi zelo dobro obveščeni, poznajo Južnoafriško republiko, vedo za apartheid, poznajo svet …”
Kaj pa tukajšnji pogoji za podjetništvo?
“Vsaka država ima svojo poslovno kulturo in tudi v Sloveniji je nekaj posebnosti. Ena od teh je, da je država zelo majhna in vsi poznajo vse. To je lahko tako pozitivno kot negativno. Na primer kolegi iz drugih slovenskih podjetij so bili zelo gostoljubni, toplo so me sprejeli, z mano so delili svoje izkušnje. To na večjih tržiščih ni običajno, tu pa je tako.”
Glede na to, da dela v pivovarski industriji, ni šlo brez vprašanja, kakšno se mu zdi slovensko pivo.
“Najboljše, kar sem jih poskusil! Delal sem na številnih tržiščih in lahko bi rekel, da je med najboljšimi, ampak ne, pravim, da je najboljše! Kakovost tu izdelanega piva je odlična.”
Vzpon butičnega ali kraft piva in malih pivovarn v zadnjih letih vidi kot dobrodošel, pozna pa tudi večen spor Slovencev, ali je boljše pivo Union ali Laško.
“Pijem oba. Če že vztrajate, mi je ljubši Union, a pijem tudi Laško. Je pa še vedno velik izziv, kako zaposlene prepričati, da delajo za združeno Pivovarno Laško Union in ne Laško ali Union. Mnogim, ki so vrsto let delali za eno ali drugo pivovarno, je težko razumeti, da smo zdaj pod isto streho, isto podjetje, da smo bratje in sestre …”
405 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Rojen je bil na Cipru, odraščal je v Južnoafriški republiki, potem pa zaradi službe po nekaj let živel na Nizozemskem, Madžarskem, v Rusiji in Grčiji. Pred dvema letoma je prišel v Slovenijo, saj je bil imenovan za glavnega direktorja Pivovarne Laško Union. »Tu se počutim kot doma, ljudje so me res lepo sprejeli,« pravi Zooullis Mina. In dodaja, da se je s selitvijo v našo državo močno izboljšala tudi kakovost njegovega življenja, saj zdaj za pot do službe porabi le 10 minut, prej pa je več kot uro. Tako ima vsak dan 2 uri dodatnega časa, ki je poslovnežu zelo dragocen.
Zooullis Mina s Cipra je kljub bogatim izkušnjam življenja in poslovanja v različnih državah (ali prav zaradi njih) navdušen nad Slovenijo
Rojen je na Cipru, odraščal je v Južnoafriški republiki, nato pa zaradi službe po nekaj let živel na Nizozemskem, Madžarskem, v Rusiji in Grčiji. Pred dvema letoma je prišel v Slovenijo, saj je bil imenovan za glavnega direktorja Pivovarne Laško Union. »Tu se počutim kot doma, ljudje so me res lepo sprejeli,« pravi Zooullis Mina. In dodaja, da se je s selitvijo v našo državo močno izboljšala tudi kakovost njegovega življenja, saj zdaj za pot do službe porabi le 10 minut, prej jih je več kot uro. Tako ima vsak dan 2 uri dodatnega časa, ki je poslovnežu zelo dragocen.
O Sloveniji je nekaj vedel že pred prihodom v Evropo, saj je že v devetdesetih spremljal dogajanje na Balkanu.
“Navdušil me je članek o majhni državi, ki meji na Avstrijo in je mala Švica, ima zelo visok BDP in visok življenjski standard. In dejansko je tu tako. Vse je zelo organizirano, ljudje so zelo prijazni, gostoljubni in radovedni – kdo sem, od kod prihajam. So tudi zelo dobro obveščeni, poznajo Južnoafriško republiko, vedo za apartheid, poznajo svet …”
Kaj pa tukajšnji pogoji za podjetništvo?
“Vsaka država ima svojo poslovno kulturo in tudi v Sloveniji je nekaj posebnosti. Ena od teh je, da je država zelo majhna in vsi poznajo vse. To je lahko tako pozitivno kot negativno. Na primer kolegi iz drugih slovenskih podjetij so bili zelo gostoljubni, toplo so me sprejeli, z mano so delili svoje izkušnje. To na večjih tržiščih ni običajno, tu pa je tako.”
Glede na to, da dela v pivovarski industriji, ni šlo brez vprašanja, kakšno se mu zdi slovensko pivo.
“Najboljše, kar sem jih poskusil! Delal sem na številnih tržiščih in lahko bi rekel, da je med najboljšimi, ampak ne, pravim, da je najboljše! Kakovost tu izdelanega piva je odlična.”
Vzpon butičnega ali kraft piva in malih pivovarn v zadnjih letih vidi kot dobrodošel, pozna pa tudi večen spor Slovencev, ali je boljše pivo Union ali Laško.
“Pijem oba. Če že vztrajate, mi je ljubši Union, a pijem tudi Laško. Je pa še vedno velik izziv, kako zaposlene prepričati, da delajo za združeno Pivovarno Laško Union in ne Laško ali Union. Mnogim, ki so vrsto let delali za eno ali drugo pivovarno, je težko razumeti, da smo zdaj pod isto streho, isto podjetje, da smo bratje in sestre …”
Američanka z novozelandskimi koreninami, ki se ukvarja s polinezijskimi plesi. To je Piper Williams. Utah je njena domača zvezna država. Iz kraja sredi puščave jo je v zeleno Slovenijo pripeljala misijonarska pot. Prišla je lani decembra, najprej v Celje, nato v Ljubljano, ostala bo do prihodnjega maja. Kako se ima v Sloveniji v tem času, pa v naslednjih minutah. Čas je za Drugi pogled.
Tokrat smo pred mikrofon povabili Irmgard Anderl Krajter, ki je po rodu Avstrijka. Anderl je njen dekliški priimek, priimek Krajter pa je prevzela po poroki s Slovencem. V Ljubljani živi že približno polovico življenja in prav toliko časa je tudi poklicna solooboistka Simfoničnega orkestra RTV Slovenija.
30-letni Senadin Pajalić se je iz majhne vasi v Bosni in Hercegovini v Ljubljano preselil, ko je imel samo19 let. Pri nas se je vpisal na fakulteto in tu tudi ostal. Če ste domači na Tiktoku ga morda celo poznate - je namreč eden tistih, ki imajo v Sloveniji na tej platformi največje število sledilcev. Darja Pograjc se je pogovarjala z njim.
Mesto Benin v več kot 200-milijonski Nigeriji je kraj, od koder prihaja sogovornica tokratnega Drugega pogleda. Lohi Omo-Ezomo je njeno ime. Je diplomirana mikrobiologinja. Ker jo je pot pozneje zanesla v upravljanje s človeškimi viri in korporativno komuniciranje, pa se je odločila za študij MBA – pri nas v Sloveniji, na Bledu, če smo popolnoma točni. Po študiju je tehtala med odhodom domov, saj jo je tam čakala prejšnja služba, ter tem, ali bi ostala v Sloveniji. Kaj je pretehtalo, ljubiteljska jazz pevka pove v nadaljevanju. Z njo se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Prvi septembrski torek je na koledarju in na sporedu prvi Drugi pogled v novi, že 8. sezoni te oddaje. Spodobi se torej, da dodamo na seznam držav, iz katerih smo že gostili sogovornike, novo državo. Belorusija bo to. Je rojstna država Elene Aneiro, ki pa se je v Slovenijo priselila iz Združenih držav Amerike. Domovino je namreč zapustila že pred nekaj desetletji, vmes daljši čas bivala tudi v Rusiji, nato pa torej dom imela na drugi strani Atlantika. Belorusinja s hčerko živi v bližini Kamnika in tam jo je obiskala Andreja Gradišar.
V Zasavju, blizu Izlak, smo poiskali zadnjega sogovornika aktualne sezone Drugega pogleda. To je Nemec Heiko Werner, ki je v naše kraje z družino prišel zaradi nove službe. Za prijatelje, ki jih je spoznal širom po svetu – živel je namreč v več državah –, je neke vrste zasavski ambasador, saj jih v svojem domu pogosti, nastani pa še pelje naokoli. Nas bo v naslednjih minutah popeljal tudi pet let nazaj, ko je prišel v Slovenijo.
Naša današnja gostja Drugega pogleda je iz Slovaške in ni bila namenjena v Slovenijo, ko se je odločila za študij v tujini, pač pa se je pozneje znašla tu zaradi Slovenca, ki je prav tako iskal znanje po svetu. Slovenija ji je bila všeč tudi brez njega in odločno si je utirala pot k samostojnemu življenju v deželi, katere jezika niti še ni dobro poznala, njegova podobnost s slovaščino pa ji je prinesla le težave in včasih povzročila tudi salve smeha prijateljev in znancev. Cirila Štuber jo je srečala na plesu za starše osnovnošolcev, ples pa je vsekakor družabna dejavnost, ki jo je zadnji dve leti najbolj pogrešala.
36-letna Kolumbijka Liadys Mora Lagares v Ljubljani živi že 4 leta. Preden se je odločila, da bo pri nas opravljala doktorski študij, je živela v Rimu. Zdaj torej govori špansko, angleško, italijansko, malo pa tudi že slovensko. Pri učenju našega jezika ji pomaga branje knjig v slovenščini. Da je tako dobila boljši občutek za jezik, pravi. Več pa ve Darja Pograjc, avtorica današnjega Drugega pogleda.
Naša tokratna sogovornica za oddajo Drugi pogled prihaja iz dežele vzhajajočega sonca. Japonka Taeko Onishi že več kot 15 let živi v Sloveniji, našega jezika se je naučila iz knjig, saj zaradi družine in službe ni imela časa hoditi na jezikovni tečaj. Govori tudi druge tuje jezike – angleško, saj je v otroštvu živela v ZDA, in francosko – študirala je francoščino. A v Sloveniji ne poučuje niti ne prevaja, temveč je kuharska mojstrica v eni izmed ljubljanskih japonskih restavracij. V Slovenijo jo je pripeljal internetni oglas za službo, ko pa je z nekdanjim možem in otrokom prišla na obisk, jo je Slovenija prepričala zaradi občutka varnosti, čistoče in prelepe narave. Z nami je govorila o razlikah in podobnostih med Japonci in Slovenci, o odnosu Japoncev do starejših, kulinariki, čaju in položaju žensk.
31-letna Anne-Claire Pommier je živ dokaz, da stereotipi o Francozih ne držijo – raje kot vino ima pivo in bolje kot v veliki francoski metropoli se počuti v majhni, simpatični Ljubljani. Poleg tega pripravi tudi odlično prekmursko gibanico! Z Bretanko, ki se je v Slovenijo preselila pred osmimi leti, se je pogovarjala Darja Pograjc.
Manolis Perakis se je iz majhne vasi na Kreti najprej preselil v Patras, nato v Atene, pred 20 leti pa sta se ž ženo Slovensko odločila za selitev v Ljubljano. Za Drugi pogled smo z njim govorili o tem, kakšna je bila njegova izkušnja Slovenije, kako močno se je Grčija spremenila po finančno-gospodarski krizi pred dobrimi desetimi leti in zakaj je danes, ko imamo na voljo vse novodobne tehnologije, veliko lažje vzdrževati stik z oddaljenimi kraji in ljudmi.
Dave Ryan v Sloveniji živi že skoraj 15 let. Prihaja z južno-zahodne Irske, iz kraja ob obali, ki se imenuje Kerry. 12 let je živel v Dublinu, zdaj pa ga najdete v Slovenski Bistrici, kjer si je z družino ustvaril dom. Učitelj angleškega jezika in voditelj na Radiu SI je Darji Pograjc razložil, da ima rad slovenski jezik, zakaj pogreša domači irski zajtrk in kako to, da mu gre vožnja po desni bolje kot po levi.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za značilno slovensko, videti z očmi drugih? O tem v Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
Ponavadi v Drugem pogledu poslušamo zgodbe tujcev, ki so se preselili v Slovenijo. Zadnjo sezono pa rubriko na vsaka dva meseca obogatimo z drugačnim Drugim pogledom in v tujino pokličemo Slovenca. Tokrat je bil to 50-letni Prekmurec Aleksander Temlin, ki živi v urugvajski prestolnici Montevideo. Z njim se je pogovarjala Darja Pograjc.
Hrvaški Vinkovci so rojstni kraj naše tokratne sogovornice, zgodovinarke Marte Kotar, ki je svoj novi dom našla v osrčju Slovenije, v Šmartnem pri Litiji. Zgovorno turistično vodnico, ki ji je med slovenskimi sladicami najbolj pri srcu potica in ki so ji - v nasprotju z domačo panonsko ravnico - k srcu prirasli slovenski hribi ter si je, kot naslednji izziv zastavila učenje enega od zimskih športov, je pred mikrofon povabila Karmen Štrancar Rajevec.
Georgeta Capraroiu se je rodila na severovzhodu Romunije, blizu meje z Moldavijo in Ukrajino. Že pri desetih letih se je od staršev preselila v Cluj-Napoko, kjer je hodila v baletno šolo. Prav uspešnost v tem poklicu jo je pred dobrimi tridesetimi leti pripeljala tudi v Slovenijo, kjer je najprej plesala v mariborski, nato pa v ljubljanski operi. Čeprav je nad marsičem v Sloveniji navdušena – od poštenosti ljudi, do naše hrane in zdravstvenega sistema – pa predvsem v Ljubljani pogreša več neposrednosti, odprtosti in solidarnosti z drugimi ljudmi.
Rebecca Svetina že 13 let živi v Radovljici, v katero se je preselila iz ameriškega Pittsburgha. Kaj je grafično oblikovalko in učiteljico angleščine pripeljalo v Slovenijo in zakaj je tukaj ostala, je povedala Darji Pograjc. Pa tudi to, zakaj so slovenski vrtci odlični in zakaj je slovenščina »nagajiva prijateljica«, boste slišali v Drugem pogledu.
Nacho Escriche Rubio se je zaradi zveze s Slovenko iz okolice Valencije k nam preselil pred skoraj 19-imi leti. Dolgoletni učitelj španščine, ki danes dela na oddelku prodaje pri enem najuspešnejših slovenskih podjetij, se je zelo hitro naučil našega jezika in takoj vzljubil tukajšnje življenje. Kljub temu pa med državama opaža kar nekaj razlik: od majhnih navad, kakršna je na primer, da Slovenci v stanovanjih vedno nosimo copate in vztrajno sprašujemo drug drugega, koliko je kaj stalo … pa do tega, da imamo veliko bolje organiziran delovni čas in da je v naši družbi veliko manj neenakosti kot v Španiji. Rubriko je pripravila Alja Zore.
Čeprav v Sloveniji živi kar precej državljanov Tajske, pa danes v naši rubriki Drugi pogled gostimo prvega. Pravzaprav prvo – Tajko Thorung Kaewmontree, ki prihaja iz Chiang Maia, drugega največjega tajskega mesta, ki leži na severu države, 700 kilometrov od Bangkoka.
Wasim Alkhatib je Palestinec iz Jordanije. Tja so njegovi starši, tako kot veliko drugih Palestincev, pobegnili pred izraelsko-arabsko vojno leta 1967. V Sloveniji je študiral že v drugi polovici 80-ih let, dokončno pa se je sem preselil pred slabimi tremi desetletji. Danes dela kot tolmač iz arabščine v slovenščino in nazaj.
Neveljaven email naslov