Včasih se zdi, da smo se kar navadili ali postali imuni na vse novice o vojnah, nasilju in vseh grozotah, s katerimi nas vsakodnevno zasipajo mediji. Toda, če si res dovolim in dopustim, da se to vsaj malo dotakne mojega srca, potem ne morem ostati v brezbrižnosti. Pogosto lahko z občutkom nemoči, ne pa z ignoranco, ker gre za boleče stvari, za trpljenje. Dejansko tolikokrat vsepovsod doživljamo razklanost: v svetu, v svojem okolju, v svojem sorodstvu in družini, v naših najbližjih odnosih in celo v nas samih. In vendar si prav nihče tega v resnici ne želi. V to razklanost nas odnese naša najgloblja želja, da bi bili res ljubljeni. Tega nam manjka, potem pa želimo ta občutek ne-ljubljenosti zadovoljiti na različne načine: z doseganjem uspehov in priznanj, z uveljavljanjem svoje moči in vpliva, s kopičenjem materialnih dobrin in bogastva, z obvladovanjem ljudi in še bi lahko naštevali. Toda nič od tega ne more zadovoljiti moje temeljne potrebe po ljubljenosti in pripadnosti. Preprosto zato ne, ker je ljubljenost nekaj povsem drugega kot priljubljenost. Priljubljen sem lahko na primer, ker sem dober glasbenik, igralec ali športnik zvezdnik. Toda priljubljen sem zaradi izdelka, dosežka, uspeha, toda to je še vedno nekaj zunanjega in slednjič ostaja na nivoju priljubljenosti. Biti ljubljen pa pomeni, da me nekdo zares sprejema takšnega, kakršen sem, da sem mu pomemben jaz, ne moj uspeh, dosežek ali imetje, ampak jaz sam, moje bistvo. Ker tega tolikokrat ne dosežemo v svojih najbližjih in najintimnejših odnosih, predvsem pa, ker smo na tem področju vsi tako ali drugače tudi ranjeni, nas znova in znova odnaša v skušnjavo, da bi to zadovoljili preko materialnega, moči ali obvladovanja. To seveda vodi v razklanost. In znajdemo se v začaranem krogu. Edina moč, ki lahko to zaustavi, je zastonjska ljubezen, h kateri nas poziva Jezus: »Ljubite se med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« Ljubiti pomeni, dati sebe ZA drugega, ne pa IMETI drugega. Ne zelo konkreten način je to počela Mati Terezija in še danes počne misijonar Pedro Opeka. Samo, če dam zastonj, brez preračunljivosti in če si upam iti do konca, le tako lahko kaj spremenim. Ne morem ustaviti vojne in nasilja po svetu, tudi mi ni treba postati Mati Terezija ali Pedro Opeka. Lahko pa začnem prinašati v svojo družino, svoje sorodstvo, svoje okolje ljubezen v zastonjskosti, podarjenosti in slednjič tudi v prizadevanju za mir in spravo. Samo spoznanje, zavest in izkustvo, da me ima Bog rad takšnega, kakršen sem, me lahko vodi tudi k podarjajoči ljubezni do drugega.