Visoke stolpe modernega sveta sicer občudujemo, vendar nas pri občudovanju te silne moči, vse te pameti in elegance navdaja tesnoba, ko se zavemo: vlada nam Jabolko, ki ga je ugriznil ne-kdo, pravzaprav Nihče, se pravi – vsak izmed nas. Virtualni svetovni splet s svojimi titani, z Googlom, Amazonom, Applom idr., postaja iz dneva v dan močnejši v odnosu do našega »realnega sveta«, sploh pa je v svoji mikavnosti bližji od že skoraj pozabljenega »nebeškega kraljestva«. V sodobnem »razsvetenem«, virtualno-realnem svetu presvetljene sence vseh barv in odtenkov niso več angeli, tako kot so bile nekdaj svetleče postave na gotskih vitrajih, ampak so le še njihovi simulakri, »angelike« in »angeliki«: na televizijskih zaslonih, v telefonskih displejih, na velikih uličnih panójih, vsepovsod. Večina teh sodobnih angelcev nas gleda »iz oči v oči«, »iz obličja v obličje«, kakor da nam hočejo dopovedati, da prav zares živijo, da niso zgolj naši zrcalni odsevi, temveč da so naši »avatarji«, in nas vabijo, naj se jim pridružimo ter z njimi ali skoznje zaživimo še bolje, še bolj uživaško, razsipno in seveda tudi karseda ležerno, brezskrbno, kot najsrečnejši potrošniki tega krasnega novega sveta. Svetovni splet postaja univerzalna senca prav tega našega, istega sveta, širi se kot preplet neštetih virtualnih senc, ki se raztezajo in križajo čez vsa tri kraljestva sodobne božanske komedije, čez moderni pekel, vice in nebesa; obenem pa je ta drugi svet – internet vselej prav tu, »pri roki«, »v mislih«. Toda vsa ta sijajna virtualizacija sveta, od velikanskih jumbotronov do vse bolj pametnih telefonov, prikriva s svojo svetlečo površino mnogo temnejšo realnost: namreč to, da postajamo vse bolj prostovoljni sužnji (ali usužnjeni svobodnjaki) tega neznanskega, tehnološkega & ekonomskega svetovnega imperija, ki se spreminja v kaotičen in razsrediščen vesoljni Labirint, v katerem se je izgubil tudi sam stari Minotaver, ki je zdaj povsod in nikjer, v vsakem in nobenem izmed nas – pa tudi nekdaj rešilna Ariadnina nít nam ne more več kaj dosti pomagati, saj se zdi, da kake zunanjosti sploh ni, da ni izhoda … Toda, ali je resnično tako? Mislim in upam, da vendarle ni povsem tako, kajti kljub tej prevladi virtualne realnosti še vedno in vselej ostaja »zunaj nje« naša notranjost, globina sveta v meni, v zavesti, duši in duhu – in pot nazaj je pot k sebi. Še vedno je najpomembnejše prav to, kar je učil že stari ljubitelj modrosti, filozof Sokrat: Spoznaj samega sebe! Kajti: sam si senca, sam si luč ...

Visoke stolpe modernega sveta sicer občudujemo, vendar nas pri občudovanju te silne moči, vse te pameti in elegance navdaja tesnoba, ko se zavemo: vlada nam Jabolko, ki ga je ugriznil ne-kdo, pravzaprav Nihče, se pravi – vsak izmed nas. Virtualni svetovni splet s svojimi titani, z Googlom, Amazonom, Applom idr., postaja iz dneva v dan močnejši v odnosu do našega »realnega sveta«, sploh pa je v svoji mikavnosti bližji od že skoraj pozabljenega »nebeškega kraljestva«. V sodobnem »razsvetenem«, virtualno-realnem svetu presvetljene sence vseh barv in odtenkov niso več angeli, tako kot so bile nekdaj svetleče postave na gotskih vitrajih, ampak so le še njihovi simulakri, »angelike« in »angeliki«: na televizijskih zaslonih, v telefonskih displejih, na velikih uličnih panójih, vsepovsod. Večina teh sodobnih angelcev nas gleda »iz oči v oči«, »iz obličja v obličje«, kakor da nam hočejo dopovedati, da prav zares živijo, da niso zgolj naši zrcalni odsevi, temveč da so naši »avatarji«, in nas vabijo, naj se jim pridružimo ter z njimi ali skoznje zaživimo še bolje, še bolj uživaško, razsipno in seveda tudi karseda ležerno, brezskrbno, kot najsrečnejši potrošniki tega krasnega novega sveta.

Svetovni splet postaja univerzalna senca prav tega našega, istega sveta, širi se kot preplet neštetih virtualnih senc, ki se raztezajo in križajo čez vsa tri kraljestva sodobne božanske komedije, čez moderni pekel, vice in nebesa; obenem pa je ta drugi svet – internet vselej prav tu, »pri roki«, »v mislih«. Toda vsa ta sijajna virtualizacija sveta, od velikanskih jumbotronov do vse bolj pametnih telefonov, prikriva s svojo svetlečo površino mnogo temnejšo realnost: namreč to, da postajamo vse bolj prostovoljni sužnji (ali usužnjeni svobodnjaki) tega neznanskega, tehnološkega & ekonomskega svetovnega imperija, ki se spreminja v kaotičen in razsrediščen vesoljni Labirint, v katerem se je izgubil tudi sam stari Minotaver, ki je zdaj povsod in nikjer, v vsakem in nobenem izmed nas – pa tudi nekdaj rešilna Ariadnina nít nam ne more več kaj dosti pomagati, saj se zdi, da kake zunanjosti sploh ni, da ni izhoda …

Toda, ali je resnično tako? Mislim in upam, da vendarle ni povsem tako, kajti kljub tej prevladi virtualne realnosti še vedno in vselej ostaja »zunaj nje« naša notranjost, globina sveta v meni, v zavesti, duši in duhu – in pot nazaj je pot k sebi. Še vedno je najpomembnejše prav to, kar je učil že stari ljubitelj modrosti, filozof Sokrat: Spoznaj samega sebe! Kajti: sam si senca, sam si luč …

Prirejeni odlomek iz knjige O sencah (Štirje časi – Zima), CZ, Lj. 2015, str. 361–2.