Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nemški filozof religije in teolog Romano Guardini razmišlja o srečanju kot o nečem, kar nam je dano, podarjeno. To na čudovit in edinstven način opiše slovenska beseda »srečanje«, katere koren je beseda »sreča«. Zame je sreča, da sem te srečal. Dejstvo, da sem te srečal, me je osrečilo. Toda tega, da sem te srečal, nisem proizvedel sam. V srečanju se razodeva nekaj presežnega, nekaj, kar presega moje načrte in zmožnosti. Zgodi se kot dar. Najlepša srečanja se zgodijo nepričakovano. Srečanje je običajno dano tistim, ki ga zavestno ne iščejo. In obratno, tisti, ki si za srečanje zelo prizadevajo in ga celo načrtujejo, ostanejo običajno praznih rok.
Guardini dalje pravi, da obstaja presežna sila, ki srečanje vodi in ga končno povzroči. Zato v nas pristno srečanje vzbudi občutek nezasluženosti, zahvale ali vsaj začudenja, da se je zgodilo nekaj, na kar nisem mogel v celoti vplivati. Spričo te presežne resničnosti se vsako naše prizadevanje, da bi srečanje povzročili ali dosegli s svojimi močmi, izkaže za borno in nespametno.
Toda srečanje ni samo spontanost in prepuščanje navdihu, temveč predpostavlja tudi delo in vztrajnost. Tako za prijateljstvo kot za ljubezen si je treba prizadevati in se truditi. Res je, da je bilo tisto prvo srečanje dveh prijateljev ali zakoncev podarjeno, a zdaj je potrebno to srečanje negovati tudi sredi vsakdanjih obveznostih in v obdobjih suhote. Za celoto srečanja je potrebno oboje, spontanost, igrivost, odprtost duha, a tudi delo, prizadevanje in zvestoba. Srečanja so nam podarjena, od nas pa je odvisno, kaj bomo iz njih naredili.
Zadnja lastnost srečanja se po Guardiniju skriva v težje razumljivih svetopisemskih besedah: »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 16,25). Bolj preprosto bi lahko rekli, da je pristnega srečanja deležen tisti, ki bo tvegal in izstopil iz cone lastnega udobja; ki bo nekaj žrtvoval in pozabil nase. Šele takrat bo našel sebe. Če pa sebično vztrajam pri sebi in iščem samo lastno korist, bom življenje v vsej njegovi pestrosti izgubil. Šlo bo mimo mene. Srečanje torej nujno predpostavlja nekakšno izgubo sebe ali žrtev. Gre za to, da izstopim iz sebe in za nekaj ali za nekoga izgorim, se razdajam. Toda prav v tej žrtvi ali izgubi se mi bo razodela sreča: postal bom to, kar v resnici sem.
Nemški filozof religije in teolog Romano Guardini razmišlja o srečanju kot o nečem, kar nam je dano, podarjeno. To na čudovit in edinstven način opiše slovenska beseda »srečanje«, katere koren je beseda »sreča«. Zame je sreča, da sem te srečal. Dejstvo, da sem te srečal, me je osrečilo. Toda tega, da sem te srečal, nisem proizvedel sam. V srečanju se razodeva nekaj presežnega, nekaj, kar presega moje načrte in zmožnosti. Zgodi se kot dar. Najlepša srečanja se zgodijo nepričakovano. Srečanje je običajno dano tistim, ki ga zavestno ne iščejo. In obratno, tisti, ki si za srečanje zelo prizadevajo in ga celo načrtujejo, ostanejo običajno praznih rok.
Guardini dalje pravi, da obstaja presežna sila, ki srečanje vodi in ga končno povzroči. Zato v nas pristno srečanje vzbudi občutek nezasluženosti, zahvale ali vsaj začudenja, da se je zgodilo nekaj, na kar nisem mogel v celoti vplivati. Spričo te presežne resničnosti se vsako naše prizadevanje, da bi srečanje povzročili ali dosegli s svojimi močmi, izkaže za borno in nespametno.
Toda srečanje ni samo spontanost in prepuščanje navdihu, temveč predpostavlja tudi delo in vztrajnost. Tako za prijateljstvo kot za ljubezen si je treba prizadevati in se truditi. Res je, da je bilo tisto prvo srečanje dveh prijateljev ali zakoncev podarjeno, a zdaj je potrebno to srečanje negovati tudi sredi vsakdanjih obveznostih in v obdobjih suhote. Za celoto srečanja je potrebno oboje, spontanost, igrivost, odprtost duha, a tudi delo, prizadevanje in zvestoba. Srečanja so nam podarjena, od nas pa je odvisno, kaj bomo iz njih naredili.
Zadnja lastnost srečanja se po Guardiniju skriva v težje razumljivih svetopisemskih besedah: »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 16,25). Bolj preprosto bi lahko rekli, da je pristnega srečanja deležen tisti, ki bo tvegal in izstopil iz cone lastnega udobja; ki bo nekaj žrtvoval in pozabil nase. Šele takrat bo našel sebe. Če pa sebično vztrajam pri sebi in iščem samo lastno korist, bom življenje v vsej njegovi pestrosti izgubil. Šlo bo mimo mene. Srečanje torej nujno predpostavlja nekakšno izgubo sebe ali žrtev. Gre za to, da izstopim iz sebe in za nekaj ali za nekoga izgorim, se razdajam. Toda prav v tej žrtvi ali izgubi se mi bo razodela sreča: postal bom to, kar v resnici sem.
3833 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Nemški filozof religije in teolog Romano Guardini razmišlja o srečanju kot o nečem, kar nam je dano, podarjeno. To na čudovit in edinstven način opiše slovenska beseda »srečanje«, katere koren je beseda »sreča«. Zame je sreča, da sem te srečal. Dejstvo, da sem te srečal, me je osrečilo. Toda tega, da sem te srečal, nisem proizvedel sam. V srečanju se razodeva nekaj presežnega, nekaj, kar presega moje načrte in zmožnosti. Zgodi se kot dar. Najlepša srečanja se zgodijo nepričakovano. Srečanje je običajno dano tistim, ki ga zavestno ne iščejo. In obratno, tisti, ki si za srečanje zelo prizadevajo in ga celo načrtujejo, ostanejo običajno praznih rok.
Guardini dalje pravi, da obstaja presežna sila, ki srečanje vodi in ga končno povzroči. Zato v nas pristno srečanje vzbudi občutek nezasluženosti, zahvale ali vsaj začudenja, da se je zgodilo nekaj, na kar nisem mogel v celoti vplivati. Spričo te presežne resničnosti se vsako naše prizadevanje, da bi srečanje povzročili ali dosegli s svojimi močmi, izkaže za borno in nespametno.
Toda srečanje ni samo spontanost in prepuščanje navdihu, temveč predpostavlja tudi delo in vztrajnost. Tako za prijateljstvo kot za ljubezen si je treba prizadevati in se truditi. Res je, da je bilo tisto prvo srečanje dveh prijateljev ali zakoncev podarjeno, a zdaj je potrebno to srečanje negovati tudi sredi vsakdanjih obveznostih in v obdobjih suhote. Za celoto srečanja je potrebno oboje, spontanost, igrivost, odprtost duha, a tudi delo, prizadevanje in zvestoba. Srečanja so nam podarjena, od nas pa je odvisno, kaj bomo iz njih naredili.
Zadnja lastnost srečanja se po Guardiniju skriva v težje razumljivih svetopisemskih besedah: »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 16,25). Bolj preprosto bi lahko rekli, da je pristnega srečanja deležen tisti, ki bo tvegal in izstopil iz cone lastnega udobja; ki bo nekaj žrtvoval in pozabil nase. Šele takrat bo našel sebe. Če pa sebično vztrajam pri sebi in iščem samo lastno korist, bom življenje v vsej njegovi pestrosti izgubil. Šlo bo mimo mene. Srečanje torej nujno predpostavlja nekakšno izgubo sebe ali žrtev. Gre za to, da izstopim iz sebe in za nekaj ali za nekoga izgorim, se razdajam. Toda prav v tej žrtvi ali izgubi se mi bo razodela sreča: postal bom to, kar v resnici sem.
Nemški filozof religije in teolog Romano Guardini razmišlja o srečanju kot o nečem, kar nam je dano, podarjeno. To na čudovit in edinstven način opiše slovenska beseda »srečanje«, katere koren je beseda »sreča«. Zame je sreča, da sem te srečal. Dejstvo, da sem te srečal, me je osrečilo. Toda tega, da sem te srečal, nisem proizvedel sam. V srečanju se razodeva nekaj presežnega, nekaj, kar presega moje načrte in zmožnosti. Zgodi se kot dar. Najlepša srečanja se zgodijo nepričakovano. Srečanje je običajno dano tistim, ki ga zavestno ne iščejo. In obratno, tisti, ki si za srečanje zelo prizadevajo in ga celo načrtujejo, ostanejo običajno praznih rok.
Guardini dalje pravi, da obstaja presežna sila, ki srečanje vodi in ga končno povzroči. Zato v nas pristno srečanje vzbudi občutek nezasluženosti, zahvale ali vsaj začudenja, da se je zgodilo nekaj, na kar nisem mogel v celoti vplivati. Spričo te presežne resničnosti se vsako naše prizadevanje, da bi srečanje povzročili ali dosegli s svojimi močmi, izkaže za borno in nespametno.
Toda srečanje ni samo spontanost in prepuščanje navdihu, temveč predpostavlja tudi delo in vztrajnost. Tako za prijateljstvo kot za ljubezen si je treba prizadevati in se truditi. Res je, da je bilo tisto prvo srečanje dveh prijateljev ali zakoncev podarjeno, a zdaj je potrebno to srečanje negovati tudi sredi vsakdanjih obveznostih in v obdobjih suhote. Za celoto srečanja je potrebno oboje, spontanost, igrivost, odprtost duha, a tudi delo, prizadevanje in zvestoba. Srečanja so nam podarjena, od nas pa je odvisno, kaj bomo iz njih naredili.
Zadnja lastnost srečanja se po Guardiniju skriva v težje razumljivih svetopisemskih besedah: »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 16,25). Bolj preprosto bi lahko rekli, da je pristnega srečanja deležen tisti, ki bo tvegal in izstopil iz cone lastnega udobja; ki bo nekaj žrtvoval in pozabil nase. Šele takrat bo našel sebe. Če pa sebično vztrajam pri sebi in iščem samo lastno korist, bom življenje v vsej njegovi pestrosti izgubil. Šlo bo mimo mene. Srečanje torej nujno predpostavlja nekakšno izgubo sebe ali žrtev. Gre za to, da izstopim iz sebe in za nekaj ali za nekoga izgorim, se razdajam. Toda prav v tej žrtvi ali izgubi se mi bo razodela sreča: postal bom to, kar v resnici sem.
Neveljaven email naslov