Kje je sedaj moj otrok? Ta skrb spreletava starše od jutranjega odhoda v službo, do vrnitve domov. Še posebej močno pa v času šolskih počitnic, ko otroci niso spravljeni v varnem zavetju šolskih zidov. Ali si je otrok, ki je večji del poletja sam doma, pripravil zajtrk, ali je izključil štedilnik, ali se je s kolesom podal na nevarno cesto, ali pa ure in ure sedi pred računalnikom, golta čips in se naliva s sokovi in Coca Colo. Za konec tedna, ko so starši doma, pa strah, kje je njihov otrok, nadomesti vprašanje, kako je mojemu otroku, kako se počuti? Kaj naj mu še nudim, da se ne bo dolgočasil? Kajti želim, da ima moj otrok lepe počitnice. Papež Frančišek, ki ne neha presenečati, v apostolski spodbudi Amoris Letitia, Radost ljubezni, te tako samoumevne skrbi in vprašanja staršev relativizira. Starše želi spomniti, da obstaja še eno, bolj usodno in bolj temeljno vprašanje, in sicer: Kje je duša mojega otroka? Kdo bi morda pomislil, da papež opozarja starše, naj njihovi otroci med počitnicami ne zanemarjajo jutranje molitve. Toda papež na tem mestu ne govori o jutranji molitvi, temveč o dialogu z otrokovo dušo, in se sprašuje, ali starši to res želijo. Pot do otrokove duše je namreč zaradi okornosti otrokovih besed, s katerimi opisuje svoj notranji svet čustev, doživetij in misli, zelo nepregledna, dolga in naporna. Veliko laže je otroka nadzirati in ga po telefonu nadlegovati, da nam pove, kje je in kaj dela. Vendar naj ne gre najprej za kontrolo nad prostori, kjer se otrok giblje, dodaja papež. Svoje starševske predanosti otrokom naj ne izkazujemo samo s tem, da zanje služimo denar in jim nudimo, kar potrebujejo. Papež govori o času, ko smo z otrokom. Resnična vzgoja se po papeževem prepričanju začne, ko starši dajo svojemu otroku priložnost, da jim sproti skomunicira oz. posreduje svoj notranji svet. Iskanje stika z otrokovo dušo je najzahtevnejša od vseh starševskih nalog, nikoli v celoti časovno in prostorsko določljiva. Od staršev terja napor, askezo, samozatajevanje, pravi papež. Šele potem, ko starši vedo, kje je duša njihovega otroka, naj poskrbijo tudi za vzgojo volje in delovnih navad, za sposobnost odložitve zadovoljitve želja in jih pridobijo za vrednote, iz katerih tudi sami živijo.

Kje je sedaj moj otrok? Ta skrb spreletava starše od jutranjega odhoda v službo, do vrnitve domov. Še posebej močno pa v času šolskih počitnic, ko otroci niso spravljeni v varnem zavetju šolskih zidov. Ali si je otrok, ki je večji del poletja sam doma, pripravil zajtrk, ali je izključil štedilnik, ali se je s kolesom podal na nevarno cesto, ali pa ure in ure sedi pred računalnikom, golta čips in se naliva s sokovi in Coca Colo.

Za konec tedna, ko so starši doma, pa strah, kje je njihov otrok, nadomesti vprašanje, kako je mojemu otroku, kako se počuti? Kaj naj mu še nudim, da se ne bo dolgočasil? Kajti želim, da ima moj otrok lepe počitnice.

Papež Frančišek, ki ne neha presenečati, v apostolski spodbudi Amoris Letitia, Radost ljubezni, te tako samoumevne skrbi in vprašanja staršev relativizira. Starše želi spomniti, da obstaja še eno, bolj usodno in bolj temeljno vprašanje, in sicer: Kje je duša mojega otroka? Kdo bi morda pomislil, da papež opozarja starše, naj njihovi otroci med počitnicami ne zanemarjajo jutranje molitve. Toda papež na tem mestu ne govori o jutranji molitvi, temveč o dialogu z otrokovo dušo, in se sprašuje, ali starši to res želijo. Pot do otrokove duše je namreč zaradi okornosti otrokovih besed, s katerimi opisuje svoj notranji svet čustev, doživetij in misli, zelo nepregledna, dolga in naporna. Veliko laže je otroka nadzirati in ga po telefonu nadlegovati, da nam pove, kje je in kaj dela. Vendar naj ne gre najprej za kontrolo nad prostori, kjer se otrok giblje, dodaja papež. Svoje starševske predanosti otrokom naj ne izkazujemo samo s tem, da zanje služimo denar in jim nudimo, kar potrebujejo. Papež govori o času, ko smo z otrokom. Resnična vzgoja se po papeževem prepričanju začne, ko starši dajo svojemu otroku priložnost, da jim sproti skomunicira oz. posreduje svoj notranji svet. Iskanje stika z otrokovo dušo je najzahtevnejša od vseh starševskih nalog, nikoli v celoti časovno in prostorsko določljiva. Od staršev terja napor, askezo, samozatajevanje, pravi papež. Šele potem, ko starši vedo, kje je duša njihovega otroka, naj poskrbijo tudi za vzgojo volje in delovnih navad, za sposobnost odložitve zadovoljitve želja in jih pridobijo za vrednote, iz katerih tudi sami živijo.