Štirinajst let sem preživel v Afriki. Spoznaval sem, kako so domačini (kot animisti) prepričani o Velikem Duhu, ki se nam razodeva v bujnem življenju narave. "KJE JE BOG?" sem vprašal starca, s katerim sem se srečal sredi narave, kjer naju je obdajala visoka trava, ko sva poslušala šum penečih se slapov in naju je grelo toplo sonce, ki je dajalo življenje svetu okrog naju. Moram reči, da sem pričakoval odgovor, ki bi bil čisto "krščanski": Bog je nad nami, zgoraj. Toda on je brez odlašanja odgovoril v svojem jeziku bemba: "Lesa panši", Bog je tu doli, na zemlji. Slap je šumel, trave so se pregibale v vetru, nad nama je letela velika ptica, ki se je spustila z visoke pečine. Razumel sem ga. Bog je tu, med nami. On je vir vsega življenja in daje to življenje vsemu, kar biva, pripravlja nam hrano in je povsod z nami....Ni nekje daleč od nas. Molčala sva. Vsak v svojih mislih. Oba v zavesti božje bližine. Molče sva nadaljevala pot. Prišla sva prav do slapov, do kraja, ki je kakor veliko naravno svetišče, svet kraj za pleme Bemba, kakor tempelj sredi narave, v katerem so prisotni Bog in duhovi prednikov. Obstala sva ob visoki pečini in globokem breznu. Šumenje je bilo glasno, voda se je penila, hlapi so se dvigali in v soncu spletali mavrico barv nad globoko kotanjo. Starec se je zazrl vame: "Jih slišiš?" - "Kaj naj slišim?" - "Slišiš duhove?". "Da, sem odgovoril, ne da bi pomislil. In res: kakor da je narava oživela. Tako lahko je bilo verjeti, da je vse okrog naju polno skrivnostnih duhov, ki razodevajo svojo bližino v zvoku in barvah in skrivnostih, ki naju obdajajo. Šele tedaj sem se prav zavedel, da stojim na kraju, ki je bil svet tolikim rodovom plemena Bemba, kakor sta bila Izraelcem sveta gora Sinaj in tempelj. Spomnil sem se na grm, ki je gorel in ni izgorel, ko se je vanj zazrl Mojzes:"Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja." Še sva molčala. V molku se mi je razodevala skrivnost tistih, ki so tu verovali v Boga na zemlji, v tistih davnih časih, ko še niso slišali za blagovest, da se je Bog učlovečil in prebival na zemlji - Bog na zemlji, Lesa panši. Bog se jim je razodeval v skrivnostih narave, v čudovitih oblikah življenja, zvokov in barv. Na mnogotere načine se je Bog razodeval različnim kulturam. Hvala ti, starec, za nova spoznanja! Nisi daleč od božjega razodetja.

Štirinajst let sem preživel v Afriki. Spoznaval sem, kako so domačini (kot animisti) prepričani o Velikem Duhu, ki se nam razodeva v bujnem življenju narave.

“KJE JE BOG?” sem vprašal starca, s katerim sem se srečal sredi narave, kjer naju je obdajala visoka trava, ko sva poslušala šum penečih se slapov in naju je grelo toplo sonce, ki je dajalo življenje svetu okrog naju. Moram reči, da sem pričakoval odgovor, ki bi bil čisto “krščanski”: Bog je nad nami, zgoraj.

Toda on je brez odlašanja odgovoril v svojem jeziku bemba: “Lesa panši”, Bog je tu doli, na zemlji.

Slap je šumel, trave so se pregibale v vetru, nad nama je letela velika ptica, ki se je spustila z visoke pečine. Razumel sem ga. Bog je tu, med nami. On je vir vsega življenja in daje to življenje vsemu, kar biva, pripravlja nam hrano in je povsod z nami….Ni nekje daleč od nas.

Molčala sva. Vsak v svojih mislih. Oba v zavesti božje bližine. Molče sva nadaljevala pot. Prišla sva prav do slapov, do kraja, ki je kakor veliko naravno svetišče, svet kraj za pleme Bemba, kakor tempelj sredi narave, v katerem so prisotni Bog in duhovi prednikov. Obstala sva ob visoki pečini in globokem breznu. Šumenje je bilo glasno, voda se je penila, hlapi so se dvigali in v soncu spletali mavrico barv nad globoko kotanjo.

Starec se je zazrl vame: “Jih slišiš?” – “Kaj naj slišim?” – “Slišiš duhove?”. “Da, sem odgovoril, ne da bi pomislil.

In res: kakor da je narava oživela. Tako lahko je bilo verjeti, da je vse okrog naju polno skrivnostnih duhov, ki razodevajo svojo bližino v zvoku in barvah in skrivnostih, ki naju obdajajo.

Šele tedaj sem se prav zavedel, da stojim na kraju, ki je bil svet tolikim rodovom plemena Bemba, kakor sta bila Izraelcem sveta gora Sinaj in tempelj. Spomnil sem se na grm, ki je gorel in ni izgorel, ko se je vanj zazrl Mojzes:”Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja.”

Še sva molčala. V molku se mi je razodevala skrivnost tistih, ki so tu verovali v Boga na zemlji, v tistih davnih časih, ko še niso slišali za blagovest, da se je Bog učlovečil in prebival na zemlji – Bog na zemlji, Lesa panši. Bog se jim je razodeval v skrivnostih narave, v čudovitih oblikah

življenja, zvokov in barv.

Na mnogotere načine se je Bog razodeval različnim kulturam. Hvala ti, starec, za nova spoznanja! Nisi daleč od božjega razodetja.