Veliko vemo in čedalje več se zdi še neznanega. Še do predkratkim so bile zvezde božansko daleč, znanstvena fantastika pa že dolgo bujno cvete. Kaj to! Marsikaj fantastičnega je presežno uresničenega. Vozimo se po vesolju, astronavtka naše krvi jé slovensko potico in davni Jurij Slatkonja je naše krvi. Od znanstvenikov do filozofov, od izumiteljev do mistikov sega naša daljica. Pa knjige! Kakšno slavo znamo zapeti prvi slovenski knjigi in prav je tako. Na tihem se sicer kdo zmrduje, ker je ob abecedniku to katekizem, saj nas je v poznem srednjem veku svet že prekašal z viteškimi romani! Mi se moramo pa hvaliti z Biblijo. Z zgodbicami, ki jim ni verjeti. Arheologi zmorejo sicer kaj povedanega pripisati dejanskosti, kako gre vojska po suhem skozi morje, je pa čista pravljica. Ali pa nastanek sveta od ponedeljka do sobote, če se izrazimo po domače. Nedeljo kot počitek bi še sprejeli, toliko smisla za lenarjenje poznamo tudi mi. Kaj so pravzaprav svete knjige? Kako da se zaradi njih še danes lahko razvname boj? Upam, da mlademu rodu niso več predstavljene kot posledica neznanstvenega pogleda na svet in življenje. Nekaj časa je bilo tako. Dokler jih dojemamo le na površini, globljega uvida ne zaznamo. Zadošča nam literarno dojemanje sporočila; spretno oblikovana zgodba o začetku in nadaljevanjih. Taka in drugačna vera v to in ono, v božanska in polbožanska bitja, v pošasti sedmih glav in v volkodlake. Bajke, mitologija, tabuji. Vse to in še več. V jedru za sedmimi lupinami izkušenj, pa človek v svoji moči in nemoči in v nenehnem iskanju. Pravzaprav ustvarjalec z nabojem duhá. Iz veka v vek krvi gre tek, iz roda v rod duh išče pot, kot se izrazi Župančič. V Bibliji je rečeno, da se je Modrost igrala na krogu zemlje in da je njeno veselje biti s človeškimi otroki. Če to ni vredno premisleka! Od prve do zadnje strani vsake svete knjige, krščanske, hindujske, muslimanske …,je neizmerljivo bogastvo snovi za premislek in vzporednice z našim vekom, stoletjem in vsakdanjikom. Tako da lahko ostanemo kar skromni glede lastnega znanja. Mar ni nekdo že zdavnaj rekel: Samo to vem, da nič ne vem.

Veliko vemo in čedalje več se zdi še neznanega. Še do predkratkim so bile zvezde božansko daleč, znanstvena fantastika pa že dolgo bujno cvete. Kaj to! Marsikaj fantastičnega je presežno uresničenega. Vozimo se po vesolju, astronavtka naše krvi jé slovensko potico in davni Jurij Slatkonja je naše krvi. Od znanstvenikov do filozofov, od izumiteljev do mistikov sega naša daljica.

Pa knjige! Kakšno slavo znamo zapeti prvi slovenski knjigi in prav je tako. Na tihem se sicer kdo zmrduje, ker je ob abecedniku to katekizem,  saj nas je  v poznem srednjem veku  svet že prekašal z viteškimi romani! Mi se moramo pa hvaliti z Biblijo. Z zgodbicami, ki jim ni verjeti. Arheologi zmorejo sicer kaj povedanega pripisati dejanskosti, kako  gre vojska  po suhem skozi morje, je pa čista pravljica. Ali pa nastanek sveta od ponedeljka do sobote, če se izrazimo po domače. Nedeljo kot počitek bi še sprejeli, toliko smisla za lenarjenje poznamo tudi mi.

Kaj so pravzaprav svete knjige? Kako da se zaradi njih še danes lahko razvname boj? Upam, da mlademu rodu niso več predstavljene kot posledica neznanstvenega pogleda na svet in življenje. Nekaj časa je bilo tako. Dokler jih dojemamo le na površini, globljega uvida ne zaznamo.  Zadošča nam literarno dojemanje sporočila; spretno oblikovana zgodba o začetku in nadaljevanjih. Taka in drugačna vera v to in ono, v božanska in polbožanska bitja, v pošasti sedmih glav in v volkodlake. Bajke, mitologija, tabuji.

Vse to in še več. V jedru za sedmimi lupinami izkušenj, pa  človek v svoji moči in nemoči in v nenehnem iskanju. Pravzaprav ustvarjalec z nabojem duhá. Iz veka v vek krvi gre tek, iz roda v rod duh išče pot, kot se izrazi  Župančič.

V Bibliji je rečeno, da se je Modrost igrala na krogu zemlje in da je njeno veselje biti s človeškimi otroki. Če to ni vredno premisleka!   Od prve do zadnje strani vsake svete knjige, krščanske, hindujske, muslimanske …,je neizmerljivo bogastvo snovi za premislek in vzporednice z našim vekom,  stoletjem in  vsakdanjikom. Tako da lahko ostanemo kar skromni glede lastnega znanja. Mar ni nekdo že zdavnaj rekel: Samo to vem, da nič ne vem.