Spoštovani, kot teologa me stalno sprašujejo: »Zakaj se slabe stvari dogajajo ravno meni, kot bi si Bog s tem nabiral oskarje. Pravijo: »Občutek imam, da si me Bog in ljudje podajajo, kot da sem hkrati grešni kozel in žrtveno jagnje, kakor pač komu ustreza.« Sploh ko gre za rojene z Downovim sindromom, za slepe, za para in tetraplegike, za otroke, obolele za rakom … Ugotovil sem, da ljudje Boga najprej umorimo in ga položimo v mavzolej, potem pa ga neopazno oživljamo, kot da z njegovim truplom ne moremo mirno živeti. Še bolj me čudijo tisti, ki Boga prekolnejo, hkrati pa o njem žolčno sprašujejo; vendar zakaj, če ne priznajo njegovega obstoja? Priznam, da se raje pogovarjam s strastnim ateistom, ki s krikom duše protestira proti Bogu, kot s prefinjenim pobožnežem z nališpano vero na obrazu, a nima strastnega odnosa z Bogom, čeprav iz njegovih svetih ust leti angelsko perje. Ateist me lahko nauči o Bogu več kot svetohlinec, ker željno išče Boga, vernik pa je lahko svojega Boga naveličan. Victor Hugo je že davno v Nesrečnikih zapisal: »Navsezadnje me lahko ateist osramoti, kajti ateist verjame več kot si misli. Zanikanje je v resnici le besna oblika pritrjevanja.« Všeč mi je tudi Dostojevski, ki zaključi: »Ateist se nahaja na vrhu lestve, na predzadnji stopnici, ki vodi k popolni veri v Boga!« Jaz pa rad dodam - če ne bi bilo Boga, ne bi bilo niti ateistov. Na pragu smrti se je v bolečinah znašlo tudi globoko verno dekle, staro komaj 24 let, Terezija iz Lisieuxa. Umrla je z neodgovorjenim vprašanjem glede trpljenja. Čeprav ni napisala nobene teološke knjige, je prekašala velike učenjake Cerkve, ker je preživela izkustvo »smrti vere«. Čudijo se, kako je lahko takšna vernica na smrtni postelji izgubila vero, zato jo obsojajo kot odpadnico. Tudi jaz sem imel pomisleke, a sem ugotovil, da v resnici ni izgubila vere, ampak se je njena vera izgubila v ljubezni. To dokazujejo njene zadnje besede: »Moj Bog, ljubim te.« In: »Ne bojte se reči, da ga ljubite, tudi kadar tega ne občutite in tega ne razumete.« Takšna vera zdrži tudi preizkus temne noči duše, kajti zrela vera vedno prehaja v ljubezen. Zato želim Boga ljubiti zaradi njega samega. Edini odgovor na divje krike trpljenja je: »Verujem v Boga, tudi ko je Bog tiho!« Trpljenje nima razumske podlage, ima pa jamstvo, da je Bog z nami. Razlika med verujočim in neverujočim je v zaupanju Bogu. Pri tem ne gre toliko za dokaze, ampak za razloge.

Spoštovani, kot teologa me stalno sprašujejo: »Zakaj se slabe stvari dogajajo ravno meni, kot bi si Bog s tem nabiral oskarje. Pravijo: »Občutek imam, da si me Bog in ljudje podajajo, kot da sem hkrati grešni kozel in žrtveno jagnje, kakor pač komu ustreza.« Sploh ko gre za rojene z Downovim sindromom, za slepe, za para in tetraplegike, za otroke, obolele za rakom … Ugotovil sem, da ljudje Boga najprej umorimo in ga položimo v mavzolej, potem pa ga neopazno oživljamo, kot da z njegovim truplom ne moremo mirno živeti. Še bolj me čudijo tisti, ki Boga prekolnejo, hkrati pa o njem žolčno sprašujejo; vendar zakaj, če ne priznajo njegovega obstoja? Priznam, da se raje pogovarjam s strastnim ateistom, ki s krikom duše protestira proti Bogu, kot s prefinjenim pobožnežem z nališpano vero na obrazu, a nima strastnega odnosa z Bogom, čeprav iz njegovih svetih ust leti angelsko perje. Ateist me lahko nauči o Bogu več kot svetohlinec, ker željno išče Boga, vernik pa je lahko svojega Boga naveličan. Victor Hugo je že davno v Nesrečnikih zapisal: »Navsezadnje me lahko ateist osramoti, kajti ateist verjame več kot si misli. Zanikanje je v resnici le besna oblika pritrjevanja.« Všeč mi je tudi Dostojevski, ki zaključi: »Ateist se nahaja na vrhu lestve, na predzadnji stopnici, ki vodi k popolni veri v Boga!« Jaz pa rad dodam – če ne bi bilo Boga, ne bi bilo niti ateistov.

Na pragu smrti se je v bolečinah znašlo tudi globoko verno dekle, staro komaj 24 let, Terezija iz Lisieuxa. Umrla je z neodgovorjenim vprašanjem glede trpljenja. Čeprav ni napisala nobene teološke knjige, je prekašala velike učenjake Cerkve, ker je preživela izkustvo »smrti vere«. Čudijo se, kako je lahko takšna vernica na smrtni postelji izgubila vero, zato jo obsojajo kot odpadnico. Tudi jaz sem imel pomisleke, a sem ugotovil, da v resnici ni izgubila vere, ampak se je njena vera izgubila v ljubezni. To dokazujejo njene zadnje besede: »Moj Bog, ljubim te.« In: »Ne bojte se reči, da ga ljubite, tudi kadar tega ne občutite in tega ne razumete.« Takšna vera zdrži tudi preizkus temne noči duše, kajti zrela vera vedno prehaja v ljubezen. Zato želim Boga ljubiti zaradi njega samega. Edini odgovor na divje krike trpljenja je: »Verujem v Boga, tudi ko je Bog tiho!« Trpljenje nima razumske podlage, ima pa jamstvo, da je Bog z nami. Razlika med verujočim in neverujočim je v zaupanju Bogu. Pri tem ne gre toliko za dokaze, ampak za razloge.