V preteklem tednu smo s pepeplnično sredo katoličani vstopili v štiridesetdnevni postni čas. S spokornim obredom pepelenja smo pričeli pripravo na naš največji praznik – veliko noč. Seveda si želimo doživeti praznike z vso globino in veseljem, pa najsibo božične ali velikonočne, vendar žal prepogosto umanjka sama priprava na praznike. Kajti, če ni prave priprave, znajo biti prazniki precej prazni. Prav zato vsebuje postni čas povabilo k pripravi na velikonočne praznike. Toda, h kakšni pripravi nas vabi? Prevečkrat se lahko zgodi, da razumemo pripravo predvsem ali celo izključno v odpovedi hrani. Morda v tem celo vidimo priložnost za dobro shujševalno kuro, saj je bo poletje mahoma pred nami. Sicer ni nič slabega, če človek v postu izgubi kak odvečni kilogram, a bistvo posta še zdaleč ni v tem. Odpoved določeni hrani, ali čemurkoli drugemu, je spokorno dejanje. Odpovem se namreč nečemu, kar mi predvsem ovira, onemogoča ali slabi povezanost z menoj samim, z bližnjimi ali z Bogom. Tako je vredno premisliti, ali je res pomembno, da se post vrti okoli mesa ali je vendarle pomebnejše nekaj globljega. Zelo konkretno nas k temu vabi že dolgoletna postna akcija40 dni brez alkohola. Odpoved alkoholu, najsibo zato, ker tudi sam rad posegam po alkholu, morda tudi prevečkrat v samislu sprostitve ali tolažba, ali pa preprosto zaradi solidarnosti s tistimi, ki jim alkohol predstavlja resno težavo. Tisto, kar nas danes še posebej trga od drugih so sodobna telekomnikacijska sredstva. Ironočno: vsa digitalna tehnologija, ki spleta vsa mogoča socialna omrežja, nas lahko tako močno okupira, da dejansko moti ali ovira pristne človeške stike z bližnjimi. Koliko časa svojo pozornost posvečam takšnemu ali drugačnemu ekranu; sporočilu, ki ga moram nujno ta trenutek pogledati in prebrati; novici, ki vsekakor ne sme mimo mene … In še bi lahko naštevali. Toda, če smo iskreni, nas vse to pogosto trga od bližnjih, od nas samih in slednjič tudi od Boga. Morda pa je za marsikoga od nas lahko izziv v tem postnem času, da bi se znal in zmogel umakniti od digitalnega sveta, oziroma mu posvečati le toliko pozornosti, kot je res nujno potrebno. Kar pa mi ostane časa, ga namenim bližnjim, sebi in Bogu. Biti v tišini ni lahko. Biti sam s sabo, biti v tišini pred Bogom, ni lahka stvar. Je pa vsekakor vredno poskusiti. Postni čas nas namreč kliče k poglobitvi in biti vsaj nekaj malega v tišini, pomeni, da si dam priložnost z poglobitev, za srečanje s sabo. Tišina me vabi tudi k tem, da preverim svoj odnos z Bogom in ga slednjič skušam poglobiti in utrditi. V duhu evangelija današnje nedelje pomeni, da preverim, če je moja hiša, moje življenje še vedno utemeljeno na skali – Bogu, ali sem se v tem času znašel na peščenem terenu. Preverimo svoj temelj, da bo tudi praznovanje imelo svojo pristno globino.

V preteklem tednu smo s pepeplnično sredo katoličani vstopili v štiridesetdnevni postni čas. S spokornim obredom pepelenja smo pričeli pripravo na naš največji praznik – veliko noč. Seveda si želimo doživeti praznike z vso globino in veseljem, pa najsibo božične ali velikonočne, vendar žal prepogosto umanjka sama priprava na praznike. Kajti, če ni prave priprave, znajo biti prazniki precej prazni. Prav zato vsebuje postni čas povabilo k pripravi na velikonočne praznike. Toda, h kakšni pripravi nas vabi?

Prevečkrat se lahko zgodi, da razumemo pripravo predvsem ali celo izključno v odpovedi hrani. Morda v tem celo vidimo priložnost za dobro shujševalno kuro, saj je bo poletje mahoma pred nami. Sicer ni nič slabega, če človek v postu izgubi kak odvečni kilogram, a bistvo posta še zdaleč ni v tem. Odpoved določeni hrani, ali čemurkoli drugemu, je spokorno dejanje. Odpovem se namreč nečemu, kar mi predvsem ovira, onemogoča ali slabi povezanost z menoj samim, z bližnjimi ali z Bogom.

Tako je vredno premisliti, ali je res pomembno, da se post vrti okoli mesa ali je vendarle pomebnejše nekaj globljega. Zelo konkretno nas k temu vabi že dolgoletna postna akcija40 dni brez alkohola. Odpoved alkoholu, najsibo zato, ker tudi sam rad posegam po alkholu, morda tudi prevečkrat v samislu sprostitve ali tolažba, ali pa preprosto zaradi solidarnosti s tistimi, ki jim alkohol predstavlja resno težavo. Tisto, kar nas danes še posebej trga od drugih so sodobna telekomnikacijska sredstva. Ironočno: vsa digitalna tehnologija, ki spleta vsa mogoča socialna omrežja, nas lahko tako močno okupira, da dejansko moti ali ovira pristne človeške stike z bližnjimi. Koliko časa svojo pozornost posvečam takšnemu ali drugačnemu ekranu; sporočilu, ki ga moram nujno ta trenutek pogledati in prebrati; novici, ki vsekakor ne sme mimo mene … In še bi lahko naštevali. Toda, če smo iskreni, nas vse to pogosto trga od bližnjih, od nas samih in slednjič tudi od Boga. Morda pa je za marsikoga od nas lahko izziv v tem postnem času, da bi se znal in zmogel umakniti od digitalnega sveta, oziroma mu posvečati le toliko pozornosti, kot je res nujno potrebno. Kar pa mi ostane časa, ga namenim bližnjim, sebi in Bogu. Biti v tišini ni lahko. Biti sam s sabo, biti v tišini pred Bogom, ni lahka stvar. Je pa vsekakor vredno poskusiti. Postni čas nas namreč kliče k poglobitvi in biti vsaj nekaj malega v tišini, pomeni, da si dam priložnost z poglobitev, za srečanje s sabo. Tišina me vabi tudi k tem, da preverim svoj odnos z Bogom in ga slednjič skušam poglobiti in utrditi. V duhu evangelija današnje nedelje pomeni, da preverim, če je moja hiša, moje življenje še vedno utemeljeno na skali – Bogu, ali sem se v tem času znašel na peščenem terenu. Preverimo svoj temelj, da bo tudi praznovanje imelo svojo pristno globino.