Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu
09.03.2017 3 min

Polonca Zupančič: Ciceron o obvladovanju razpoloženj

Rimski filozof Ciceron v svojih spisih pogosto izpostavlja pomen duševne umirjenosti in zmernosti. Verjame, da je človeška duša zgrajena iz dveh delov, razumskega in iracionalnega, pri čemer bi se moral slednji pokoravati razumu na isti način, »kakor vojaški poveljnik ukazuje vojaku ali kakor oče ukazuje sinu.« Kajti medtem ko je v drugem delu sedež vseh občutij, ki pa so razumu nasprotna in nasprotujoča, sta vrlini razumskega dela sta spokojnost in stanovitnost. Moder človek, ki se bo ravnal po svojem razumu, bo tako pri svojem ravnanju umirjen in zmeren, trezna presoja pa mu bo pomagala obvladovati in pomirjati nemirno dušo. V nasprotnem primeru bodo namreč njegova poželenja podivjala in ga spodnesla; prav nezmernost je po Ciceronovem mnenju vir vseh naših vznemirjenj in je »popoln odpad od uma in razuma, ki je tako nasprotna predpisom razuma, da duševnega hlepenja ni mogoče nikakor niti obvladovati niti zadrževati.« Kakor se v telesu rodijo bolezni, »tako zmeda zaradi izkrivljenih prepričanj, ki so si nasprotna med sabo, oropa dušo njenega zdravja.« Vanjo namreč vnaša obolenja, ki so polna nemira in bridkosti, saj jo polni s strahom ter jo tako šibi ali pa jo vžiga s preveliko željo po nečem. Kadar nas grabita prevelika žalost in strah, sta ti občutji uničujoči, po drugi strani pa se tudi pretirana želja po nečem in objestno veseljačenje »ne razlikujeta mnogo od blaznosti.« Nasprotno pa takega človeka, ki je v duši miren in spravljen sam s sabo, ne »uničujejo nadlege niti ga ne zlomi strah niti ne gori od želje, da bi si pohlepno nekaj pridobil, niti ne gineva od veselja ali zaradi ničeve lahkomiselnosti.« Tak človek dalje »živi brez nadlog in stiske, tako da vsak slučaj, ki mu ga naloži usoda, prenaša temu primerno mirno.« Kdor bo torej živel z umirjenostjo v duši, po Ciceronovem prepričanju »ne bo živel samo brez žalosti, pač pa tudi brez vseh preostalih vznemirjenj.«

Rimski filozof Ciceron v svojih spisih pogosto izpostavlja pomen duševne umirjenosti in zmernosti. Verjame, da je človeška duša zgrajena iz dveh delov, razumskega in iracionalnega, pri čemer bi se moral slednji pokoravati razumu na isti način, »kakor vojaški poveljnik ukazuje vojaku ali kakor oče ukazuje sinu.« Kajti medtem ko je v drugem delu sedež vseh občutij, ki pa so razumu nasprotna in nasprotujoča, sta vrlini razumskega dela sta spokojnost in stanovitnost.

Moder človek, ki se bo ravnal po svojem razumu, bo tako pri svojem ravnanju umirjen in zmeren, trezna presoja pa mu bo pomagala obvladovati in pomirjati nemirno dušo. V nasprotnem primeru bodo namreč njegova poželenja podivjala in ga spodnesla; prav nezmernost je po Ciceronovem mnenju vir vseh naših vznemirjenj in je »popoln odpad od uma in razuma, ki je tako nasprotna predpisom razuma, da duševnega hlepenja ni mogoče nikakor niti obvladovati niti zadrževati.« Kakor se v telesu rodijo bolezni, »tako zmeda zaradi izkrivljenih prepričanj, ki so si nasprotna med sabo, oropa dušo njenega zdravja.« Vanjo namreč vnaša obolenja, ki so polna nemira in bridkosti, saj jo polni s strahom ter jo tako šibi ali pa jo vžiga s preveliko željo po nečem. Kadar nas grabita prevelika žalost in strah, sta ti občutji uničujoči, po drugi strani pa se tudi pretirana želja po nečem in objestno veseljačenje »ne razlikujeta mnogo od blaznosti.«

Nasprotno pa takega človeka, ki je v duši miren in spravljen sam s sabo, ne »uničujejo nadlege niti ga ne zlomi strah niti ne gori od želje, da bi si pohlepno nekaj pridobil, niti ne gineva od veselja ali zaradi ničeve lahkomiselnosti.« Tak človek dalje »živi brez nadlog in stiske, tako da vsak slučaj, ki mu ga naloži usoda, prenaša temu primerno mirno.« Kdor bo torej živel z umirjenostjo v duši, po Ciceronovem prepričanju »ne bo živel samo brez žalosti, pač pa tudi brez vseh preostalih vznemirjenj.«


Duhovna misel

3833 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

09.03.2017 3 min

Polonca Zupančič: Ciceron o obvladovanju razpoloženj

Rimski filozof Ciceron v svojih spisih pogosto izpostavlja pomen duševne umirjenosti in zmernosti. Verjame, da je človeška duša zgrajena iz dveh delov, razumskega in iracionalnega, pri čemer bi se moral slednji pokoravati razumu na isti način, »kakor vojaški poveljnik ukazuje vojaku ali kakor oče ukazuje sinu.« Kajti medtem ko je v drugem delu sedež vseh občutij, ki pa so razumu nasprotna in nasprotujoča, sta vrlini razumskega dela sta spokojnost in stanovitnost. Moder človek, ki se bo ravnal po svojem razumu, bo tako pri svojem ravnanju umirjen in zmeren, trezna presoja pa mu bo pomagala obvladovati in pomirjati nemirno dušo. V nasprotnem primeru bodo namreč njegova poželenja podivjala in ga spodnesla; prav nezmernost je po Ciceronovem mnenju vir vseh naših vznemirjenj in je »popoln odpad od uma in razuma, ki je tako nasprotna predpisom razuma, da duševnega hlepenja ni mogoče nikakor niti obvladovati niti zadrževati.« Kakor se v telesu rodijo bolezni, »tako zmeda zaradi izkrivljenih prepričanj, ki so si nasprotna med sabo, oropa dušo njenega zdravja.« Vanjo namreč vnaša obolenja, ki so polna nemira in bridkosti, saj jo polni s strahom ter jo tako šibi ali pa jo vžiga s preveliko željo po nečem. Kadar nas grabita prevelika žalost in strah, sta ti občutji uničujoči, po drugi strani pa se tudi pretirana želja po nečem in objestno veseljačenje »ne razlikujeta mnogo od blaznosti.« Nasprotno pa takega človeka, ki je v duši miren in spravljen sam s sabo, ne »uničujejo nadlege niti ga ne zlomi strah niti ne gori od želje, da bi si pohlepno nekaj pridobil, niti ne gineva od veselja ali zaradi ničeve lahkomiselnosti.« Tak človek dalje »živi brez nadlog in stiske, tako da vsak slučaj, ki mu ga naloži usoda, prenaša temu primerno mirno.« Kdor bo torej živel z umirjenostjo v duši, po Ciceronovem prepričanju »ne bo živel samo brez žalosti, pač pa tudi brez vseh preostalih vznemirjenj.«

Rimski filozof Ciceron v svojih spisih pogosto izpostavlja pomen duševne umirjenosti in zmernosti. Verjame, da je človeška duša zgrajena iz dveh delov, razumskega in iracionalnega, pri čemer bi se moral slednji pokoravati razumu na isti način, »kakor vojaški poveljnik ukazuje vojaku ali kakor oče ukazuje sinu.« Kajti medtem ko je v drugem delu sedež vseh občutij, ki pa so razumu nasprotna in nasprotujoča, sta vrlini razumskega dela sta spokojnost in stanovitnost.

Moder človek, ki se bo ravnal po svojem razumu, bo tako pri svojem ravnanju umirjen in zmeren, trezna presoja pa mu bo pomagala obvladovati in pomirjati nemirno dušo. V nasprotnem primeru bodo namreč njegova poželenja podivjala in ga spodnesla; prav nezmernost je po Ciceronovem mnenju vir vseh naših vznemirjenj in je »popoln odpad od uma in razuma, ki je tako nasprotna predpisom razuma, da duševnega hlepenja ni mogoče nikakor niti obvladovati niti zadrževati.« Kakor se v telesu rodijo bolezni, »tako zmeda zaradi izkrivljenih prepričanj, ki so si nasprotna med sabo, oropa dušo njenega zdravja.« Vanjo namreč vnaša obolenja, ki so polna nemira in bridkosti, saj jo polni s strahom ter jo tako šibi ali pa jo vžiga s preveliko željo po nečem. Kadar nas grabita prevelika žalost in strah, sta ti občutji uničujoči, po drugi strani pa se tudi pretirana želja po nečem in objestno veseljačenje »ne razlikujeta mnogo od blaznosti.«

Nasprotno pa takega človeka, ki je v duši miren in spravljen sam s sabo, ne »uničujejo nadlege niti ga ne zlomi strah niti ne gori od želje, da bi si pohlepno nekaj pridobil, niti ne gineva od veselja ali zaradi ničeve lahkomiselnosti.« Tak človek dalje »živi brez nadlog in stiske, tako da vsak slučaj, ki mu ga naloži usoda, prenaša temu primerno mirno.« Kdor bo torej živel z umirjenostjo v duši, po Ciceronovem prepričanju »ne bo živel samo brez žalosti, pač pa tudi brez vseh preostalih vznemirjenj.«

Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov