Spoštovani, kot teolog rad berem Nietzscheja, velikega gospoda ateizma, katerega junak Zaratustra pravi: »Stran s takim bogom! Rajši nobenega boga, rajši biti norec, rajši biti sam bog!« A ugotavljam, da je na vprašanje glede norcev že pred njim odgovoril Jean Vianney, ko je zapisal: »Norci smo. Bog nas kliče k sebi, mi pa bežimo od njega. Hoče nas osrečiti, nam pa ni mar njegove sreče. Zapoveduje nam ljubiti, mi pa dajemo srce hudiču.« Priznam, da ko že slišim trušč grobarjev, ki mislijo, da so pokopali idejo boga in razglašajo zmago ateizma, mi sodobni filozof William Lane Craig stvar razloži, ko pravi, da so bili moji prijatelji ateisti nekoč v zelo udobnem položaju, ko so zagovarjali, da je vesolje, ne pa Bog, večno in nepovzročeno. Problem je, ker zaradi sodobnih dokazov, da se je vesolje začelo z velikim pokom, ne morejo več ostati na tej poziciji. Zato ne morejo legitimno ugovarjati, ko izrečem isto trditev o Bogu – da je večen in nepovzročen. Tako sodobna znanost sama ruši utopične gradove ateizma v prah, čeprav so prognoze drugačne. Tako ostaja vprašanje o trpljenju najaktualnejše orožje proti Bogu, ne pa vprašanje o obstoju Boga. Bog je namreč tako stvaren, da je smešno misliti, da ga ni. Če ga ne bi bilo, bi bili smrtni, kar pomeni, da bi bilo naše življenje sámo po sebi nesmiselno in se ne bi razlikovalo od življenja psa. Kako potemtakem rešiti problem trpljenja? Saj se večina sprašuje: »Bog, ni čudno, da imaš tako malo prijateljev, ko vendar z nami tako postopaš!« Krščanski Bog je edini Bog, ki trpi. Za druge bogove je to sramotno in postavlja pod vprašaj njihovo božanskost. Japonski teolog Kitamori je po eksploziji atomske bombe nad Hirošimo izjavil, da je trpljenje Božje bitje. Preden prizadene človeka, prizadene Božje srce. Trpljenje je res lastno človeški naravi, a je Bog postal človek in izbral za naše odrešenje najtežje sredstvo, trpljenje. Cerkveni očetje so rekli: »Eden od Svete Trojice je trpel.« Božje trpljenje mi pokaže, da Bog ni absolutna moč, ampak predvsem absolutna ljubezen, ker brez trpljenja ni ljubezni. Tako do Boga, ki trpi na križu, ne čutim protesta in revolta, ampak simpatijo. Ljudje imamo radovednega duha, a slabe oči. Želimo videti več kot lahko dojamemo. Francoski filozof Diderot je zaključil: »Priznajte raje svoje neznanje.« Zakaj? Zato, ker ima Bog svoje skrivnosti. Ne znati odgovoriti na vprašanje, zakaj trpljenje, ni poraz, ampak dosežek, saj me duhovno izpopolni. Nauči me, da manj trpim, če pravilno trpim.

Spoštovani, kot teolog rad berem Nietzscheja, velikega gospoda ateizma, katerega junak Zaratustra pravi: »Stran s takim bogom! Rajši nobenega boga, rajši biti norec, rajši biti sam bog!« A ugotavljam, da je na vprašanje glede norcev že pred njim odgovoril Jean Vianney, ko je zapisal: »Norci smo. Bog nas kliče k sebi, mi pa bežimo od njega. Hoče nas osrečiti, nam pa ni mar njegove sreče. Zapoveduje nam ljubiti, mi pa dajemo srce hudiču.« Priznam, da ko že slišim trušč grobarjev, ki mislijo, da so pokopali idejo boga in razglašajo zmago ateizma, mi sodobni filozof William Lane Craig stvar razloži, ko pravi, da so bili moji prijatelji ateisti nekoč v zelo udobnem položaju, ko so zagovarjali, da je vesolje, ne pa Bog, večno in nepovzročeno. Problem je, ker zaradi sodobnih dokazov, da se je vesolje začelo z velikim pokom, ne morejo več ostati na tej poziciji. Zato ne morejo legitimno ugovarjati, ko izrečem isto trditev o Bogu – da je večen in nepovzročen. Tako sodobna znanost sama ruši utopične gradove ateizma v prah, čeprav so prognoze drugačne. Tako ostaja vprašanje o trpljenju najaktualnejše orožje proti Bogu, ne pa vprašanje o obstoju Boga. Bog je namreč tako stvaren, da je smešno misliti, da ga ni. Če ga ne bi bilo, bi bili smrtni, kar pomeni, da bi bilo naše življenje sámo po sebi nesmiselno in se ne bi razlikovalo od življenja psa.

Kako potemtakem rešiti problem trpljenja? Saj se večina sprašuje: »Bog, ni čudno, da imaš tako malo prijateljev, ko vendar z nami tako postopaš!« Krščanski Bog je edini Bog, ki trpi. Za druge bogove je to sramotno in postavlja pod vprašaj njihovo božanskost. Japonski teolog Kitamori je po eksploziji atomske bombe nad Hirošimo izjavil, da je trpljenje Božje bitje. Preden prizadene človeka, prizadene Božje srce. Trpljenje je res lastno človeški naravi, a je Bog postal človek in izbral za naše odrešenje najtežje sredstvo, trpljenje. Cerkveni očetje so rekli: »Eden od Svete Trojice je trpel.« Božje trpljenje mi pokaže, da Bog ni absolutna moč, ampak predvsem absolutna ljubezen, ker brez trpljenja ni ljubezni. Tako do Boga, ki trpi na križu, ne čutim protesta in revolta, ampak simpatijo.

Ljudje imamo radovednega duha, a slabe oči. Želimo videti več kot lahko dojamemo. Francoski filozof Diderot je zaključil: »Priznajte raje svoje neznanje.« Zakaj? Zato, ker ima Bog svoje skrivnosti. Ne znati odgovoriti na vprašanje, zakaj trpljenje, ni poraz, ampak dosežek, saj me duhovno izpopolni. Nauči me, da manj trpim, če pravilno trpim.