V četrti knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero govori o duševnem zdravju in razmišlja, kako bi dosegli stanje notranje pomirjenosti, ki je po njegovem ključna za polno in srečno življenje. Ta duševni mir namreč stalno rušijo vznemirjenja, pretirana čustva in občutki, kot so na primer pomilovanje, jeza, zavist, pretirana vzhičenost – takšna čustva so po njegovem mnenju nekaj ne-umnega in celo nenaravnega, iz njih pa vzidejo duševne bolezni, obolenja in hibe, ki nas oropajo duševnega zdravja. Primer za takšno duševno hibo je na primer pohlep, ki izvira iz čezmernega poželenja po denarju: če temu hlepenju ne postavimo meje, če ne uporabimo takoj razuma, ki bi to željo obrzdal in ozdravil hlepenje, »se omenjeno zlo ohranja v žilah in obvisi v drobovju, na plan prideta bolezen in obolenje, ki ju ne moremo več iztrgati, ko sta se enkrat ukoreninila, ime te bolezni pa je pohlepnost.« V nadaljevanju pogovora Cicero razmišlja, kje je izvor vseh teh negativnih vznemirjenj, ki nam odvzemajo dušni mir. Pride do sklepa, da se posamezna vznemirjenja rodijo »iz dveh vrst navideznih dobrin in iz dveh vrst navideznega zla« – »iz dobrin izvirata poželenje in veseljačenje, pri čemer se veseljačenje nanaša na prisotne dobrine, poželenje pa na prihodnje, iz slabih reči pa strah in potrtost – strah se nanaša na prihodnje reči, potrtost pa na prisotne.« Tako potrtost v duši nastopi, kadar menimo, da nas je doletelo neko zlo, nasprotno pa se pretirano veselimo, če verjamemo, da se je zgodilo nekaj izredno dobrega za nas. Strah nas je v primeru, ko menimo, da nam preti nekaj strašnega, željo po nečem pa nam vzbudi misel na neko prihodnjo dobrino. Potemtakem »vsa vznemirjenja nastopijo zaradi neke sodbe in mnenja,« zaradi naših predstav o nečem dobrem oziroma slabem, ki po mnenju Ciceronov in stoikov niso zgolj izkrivljena in pogosto v veliki meri napačna, pač pa tudi »povsem v naši moči« – mnenja o svetu so torej prostovoljna, v celoti odvisna od nas, saj jih izoblikujemo sami: ne izhajajo iz narave, ampak iz našega premisleka, se pravi lastne sodbe in presoje o svetu. Če torej sami ustvarjamo svoja prepričanja, jih lahko potemtakem sami tudi preoblikujemo in celo odstranimo, to pa je glavna poanta, ki jo želi svojim bralcem posredovati Cicero. Ko enkrat ugotovimo, »da ni dobro tisto, iz česar izideta veseljačenje ali poželenje, niti ni zlo tisto, iz česar izideta strah ali potrtost,« pač pa je to le naše mnenje, se lahko rešimo pretiranih čustev, ki nam rušijo dušni mir, in znova dosežemo stanje notranje pomirjenosti.

V četrti knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero govori o duševnem zdravju in razmišlja, kako bi dosegli stanje notranje pomirjenosti, ki je po njegovem ključna za polno in srečno življenje. Ta duševni mir namreč stalno rušijo vznemirjenja, pretirana čustva in občutki, kot so na primer pomilovanje, jeza, zavist, pretirana vzhičenost – takšna čustva so po njegovem mnenju nekaj ne-umnega in celo nenaravnega, iz njih pa vzidejo duševne bolezni, obolenja in hibe, ki nas oropajo duševnega zdravja. Primer za takšno duševno hibo je na primer pohlep, ki izvira iz čezmernega poželenja po denarju: če temu hlepenju ne postavimo meje, če ne uporabimo takoj razuma, ki bi to željo obrzdal in ozdravil hlepenje, »se omenjeno zlo ohranja v žilah in obvisi v drobovju, na plan prideta bolezen in obolenje, ki ju ne moremo več iztrgati, ko sta se enkrat ukoreninila, ime te bolezni pa je pohlepnost.«

V nadaljevanju pogovora Cicero razmišlja, kje je izvor vseh teh negativnih vznemirjenj, ki nam odvzemajo dušni mir. Pride do sklepa, da se posamezna vznemirjenja rodijo »iz dveh vrst navideznih dobrin in iz dveh vrst navideznega zla« – »iz dobrin izvirata poželenje in veseljačenje, pri čemer se veseljačenje nanaša na prisotne dobrine, poželenje pa na prihodnje, iz slabih reči pa strah in potrtost – strah se nanaša na prihodnje reči, potrtost pa na prisotne.« Tako potrtost v duši nastopi, kadar menimo, da nas je doletelo neko zlo, nasprotno pa se pretirano veselimo, če verjamemo, da se je zgodilo nekaj izredno dobrega za nas. Strah nas je v primeru, ko menimo, da nam preti nekaj strašnega, željo po nečem pa nam vzbudi misel na neko prihodnjo dobrino.

Potemtakem »vsa vznemirjenja nastopijo zaradi neke sodbe in mnenja,« zaradi naših predstav o nečem dobrem oziroma slabem, ki po mnenju Ciceronov in stoikov niso zgolj izkrivljena in pogosto v veliki meri napačna, pač pa tudi »povsem v naši moči« – mnenja o svetu so torej prostovoljna, v celoti odvisna od nas, saj jih izoblikujemo sami: ne izhajajo iz narave, ampak iz našega premisleka, se pravi lastne sodbe in presoje o svetu. Če torej sami ustvarjamo svoja prepričanja, jih lahko potemtakem sami tudi preoblikujemo in celo odstranimo, to pa je glavna poanta, ki jo želi svojim bralcem posredovati Cicero. Ko enkrat ugotovimo, »da ni dobro tisto, iz česar izideta veseljačenje ali poželenje, niti ni zlo tisto, iz česar izideta strah ali potrtost,« pač pa je to le naše mnenje, se lahko rešimo pretiranih čustev, ki nam rušijo dušni mir, in znova dosežemo stanje notranje pomirjenosti.