Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu
04.12.2018 4 min

Alenka Veber: Življenjski ring

Izmed vseh športov, v katerih ljudje preizkušamo svoje talente, spretnosti in mišičasta telesa, so mi najmanj blizu borilni. V tej kategoriji jih lahko naštejemo kar trinajst. Borilni športi niso dandanašnja muha, saj njihovi začetki segajo v čas antičnih olimpijskih iger. Najstarejši tekmovalni borilni šport, imenovan pankration, je uporabljal tako nožne kot ročne udarce. Ne glede na to, ali smo ljubitelji nožnih in ročnih udarcev, se v življenjskih ringih prej ali slej znajdemo vsi in zremo v oči nasprotnika, v želji, da bi ga premagali. Navadno naš boj s pestmi in nogami poteka brez sodnika in mimo vseh pravil. In tako lahko kaj hitro postane podoben boju s pestmi iz časa starih Grkov, ki je bil izjemno surov in nasilen. Roko na srce, med borilnimi športi so tudi taki, pri katerih umetnost obrambe ni v uporabi sile, ampak v upoštevanju zakona o ravnotežju, pravilnem gibanju in uporabi vzvodov. Nekateri med njimi vsebujejo tudi filozofsko plat, tesno povezano z vadbo. Njihov namen pa je v celostnem razvoju človeka: od razvoja razuma in osebnosti do doseganja notranjega miru. A moderni olimpijski šport je ta del borilnih športov prezrl ali pa je ta del iz njih že celo izginil. Dvoboji v naših življenjskih ringih se, kot na primer pri boksu, lahko končajo na več načinov. Nasprotnika lahko tako močno udarimo, da ga izločimo ali pa prisilimo k predaji. Dvoboj se lahko konča z nokavtom, če nasprotnik pade na tla in deset sekund negibno leži. Poznamo tudi tehnični nokavt, kadar eden izmed tekmovalcev ne more nadaljevati dvoboja in ga sodnik razglasi za poraženca. Če pa se dvoboj konča brez predaje, o zmagi odločajo točke: ob koncu tekme žirija in sodnik preštejejo pravilno izvedene udarce ter s tem boksarjema dodelijo določeno število točk. Iz boksarskega ringa ali polja kateregakoli drugega borilnega športa vedno odideta zmagovalec in poraženec. Še več: borilni športi so bili skozi zgodovino predmet občudovanja tudi na večjih praznikih, sejmih, karnevalih in drugih prireditvah ter so posledično komu prinesli tudi zaslužek. Življenje, cenjeni poslušalci in poslušalke, vsakomur izmed nas zadaja udarce: brez boksarskih rokavic in z njimi. Iz življenjskih ringov odhajamo kot zmagovalci in poraženci. Včasih z dvignjeno glavo, pa čeprav poraženi, spet drugič s sklonjeno, pa čeprav kot zmagovalci. Če prav razumem zgodovino borilnih športov tako v življenjskih kot v olimpijskih ringih, se dajanju ali odbijanju udarcev ne bom mogla izogniti. Da pa bi na kavlju življenja kot boksarska vreča samo tiho visela in sprejemala udarce z vseh strani, se mi tudi ne zdi sprejemljivo. Tako vam kot meni ne preostane nič drugega, kot da si nataknemo boksarske rokavice ter z njimi odbijamo in prestrezamo udarce. Če pa že moramo udariti nazaj, naj bodo naši udarci rahli.

Izmed vseh športov, v katerih ljudje preizkušamo svoje talente, spretnosti in mišičasta telesa, so mi najmanj blizu borilni. V tej kategoriji jih lahko naštejemo kar trinajst.

Borilni športi niso dandanašnja muha, saj njihovi začetki segajo v čas antičnih olimpijskih iger. Najstarejši tekmovalni borilni šport, imenovan pankration, je uporabljal tako nožne kot ročne udarce.

Ne glede na to, ali smo ljubitelji nožnih in ročnih udarcev, se v življenjskih ringih prej ali slej znajdemo vsi in zremo v oči nasprotnika, v želji, da bi ga premagali. Navadno naš boj s pestmi in nogami poteka brez sodnika in mimo vseh pravil. In tako lahko kaj hitro postane podoben boju s pestmi iz časa starih Grkov, ki je bil izjemno surov in nasilen.

Roko na srce, med borilnimi športi so tudi taki, pri katerih umetnost obrambe ni v uporabi sile, ampak v upoštevanju zakona o ravnotežju, pravilnem gibanju in uporabi vzvodov. Nekateri med njimi vsebujejo tudi filozofsko plat, tesno povezano z vadbo. Njihov namen pa je v celostnem razvoju človeka: od razvoja razuma in osebnosti do doseganja notranjega miru. A moderni olimpijski šport je ta del borilnih športov prezrl ali pa je ta del iz njih že celo izginil.

Dvoboji v naših življenjskih ringih se, kot na primer pri boksu, lahko končajo na več načinov. Nasprotnika lahko tako močno udarimo, da ga izločimo ali pa prisilimo k predaji. Dvoboj se lahko konča z nokavtom, če nasprotnik pade na tla in deset sekund negibno leži. Poznamo tudi tehnični nokavt, kadar eden izmed tekmovalcev ne more nadaljevati dvoboja in ga sodnik razglasi za poraženca. Če pa se dvoboj konča brez predaje, o zmagi odločajo točke: ob koncu tekme žirija in sodnik preštejejo pravilno izvedene udarce ter s tem boksarjema dodelijo določeno število točk. Iz boksarskega ringa ali polja kateregakoli drugega borilnega športa vedno odideta zmagovalec in poraženec. Še več: borilni športi so bili skozi zgodovino predmet občudovanja tudi na večjih praznikih, sejmih, karnevalih in drugih prireditvah ter so posledično komu prinesli tudi zaslužek.

Življenje, cenjeni poslušalci in poslušalke, vsakomur izmed nas zadaja udarce: brez boksarskih rokavic in z njimi. Iz življenjskih ringov odhajamo kot zmagovalci in poraženci. Včasih z dvignjeno glavo, pa čeprav poraženi, spet drugič s sklonjeno, pa čeprav kot zmagovalci.

Če prav razumem zgodovino borilnih športov tako v življenjskih kot v olimpijskih ringih, se dajanju ali odbijanju udarcev ne bom mogla izogniti. Da pa bi na kavlju življenja kot boksarska vreča samo tiho visela in sprejemala udarce z vseh strani, se mi tudi ne zdi sprejemljivo. Tako vam kot meni ne preostane nič drugega, kot da si nataknemo boksarske rokavice ter z njimi odbijamo in prestrezamo udarce. Če pa že moramo udariti nazaj, naj bodo naši udarci rahli.


Duhovna misel

3833 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

04.12.2018 4 min

Alenka Veber: Življenjski ring

Izmed vseh športov, v katerih ljudje preizkušamo svoje talente, spretnosti in mišičasta telesa, so mi najmanj blizu borilni. V tej kategoriji jih lahko naštejemo kar trinajst. Borilni športi niso dandanašnja muha, saj njihovi začetki segajo v čas antičnih olimpijskih iger. Najstarejši tekmovalni borilni šport, imenovan pankration, je uporabljal tako nožne kot ročne udarce. Ne glede na to, ali smo ljubitelji nožnih in ročnih udarcev, se v življenjskih ringih prej ali slej znajdemo vsi in zremo v oči nasprotnika, v želji, da bi ga premagali. Navadno naš boj s pestmi in nogami poteka brez sodnika in mimo vseh pravil. In tako lahko kaj hitro postane podoben boju s pestmi iz časa starih Grkov, ki je bil izjemno surov in nasilen. Roko na srce, med borilnimi športi so tudi taki, pri katerih umetnost obrambe ni v uporabi sile, ampak v upoštevanju zakona o ravnotežju, pravilnem gibanju in uporabi vzvodov. Nekateri med njimi vsebujejo tudi filozofsko plat, tesno povezano z vadbo. Njihov namen pa je v celostnem razvoju človeka: od razvoja razuma in osebnosti do doseganja notranjega miru. A moderni olimpijski šport je ta del borilnih športov prezrl ali pa je ta del iz njih že celo izginil. Dvoboji v naših življenjskih ringih se, kot na primer pri boksu, lahko končajo na več načinov. Nasprotnika lahko tako močno udarimo, da ga izločimo ali pa prisilimo k predaji. Dvoboj se lahko konča z nokavtom, če nasprotnik pade na tla in deset sekund negibno leži. Poznamo tudi tehnični nokavt, kadar eden izmed tekmovalcev ne more nadaljevati dvoboja in ga sodnik razglasi za poraženca. Če pa se dvoboj konča brez predaje, o zmagi odločajo točke: ob koncu tekme žirija in sodnik preštejejo pravilno izvedene udarce ter s tem boksarjema dodelijo določeno število točk. Iz boksarskega ringa ali polja kateregakoli drugega borilnega športa vedno odideta zmagovalec in poraženec. Še več: borilni športi so bili skozi zgodovino predmet občudovanja tudi na večjih praznikih, sejmih, karnevalih in drugih prireditvah ter so posledično komu prinesli tudi zaslužek. Življenje, cenjeni poslušalci in poslušalke, vsakomur izmed nas zadaja udarce: brez boksarskih rokavic in z njimi. Iz življenjskih ringov odhajamo kot zmagovalci in poraženci. Včasih z dvignjeno glavo, pa čeprav poraženi, spet drugič s sklonjeno, pa čeprav kot zmagovalci. Če prav razumem zgodovino borilnih športov tako v življenjskih kot v olimpijskih ringih, se dajanju ali odbijanju udarcev ne bom mogla izogniti. Da pa bi na kavlju življenja kot boksarska vreča samo tiho visela in sprejemala udarce z vseh strani, se mi tudi ne zdi sprejemljivo. Tako vam kot meni ne preostane nič drugega, kot da si nataknemo boksarske rokavice ter z njimi odbijamo in prestrezamo udarce. Če pa že moramo udariti nazaj, naj bodo naši udarci rahli.

Izmed vseh športov, v katerih ljudje preizkušamo svoje talente, spretnosti in mišičasta telesa, so mi najmanj blizu borilni. V tej kategoriji jih lahko naštejemo kar trinajst.

Borilni športi niso dandanašnja muha, saj njihovi začetki segajo v čas antičnih olimpijskih iger. Najstarejši tekmovalni borilni šport, imenovan pankration, je uporabljal tako nožne kot ročne udarce.

Ne glede na to, ali smo ljubitelji nožnih in ročnih udarcev, se v življenjskih ringih prej ali slej znajdemo vsi in zremo v oči nasprotnika, v želji, da bi ga premagali. Navadno naš boj s pestmi in nogami poteka brez sodnika in mimo vseh pravil. In tako lahko kaj hitro postane podoben boju s pestmi iz časa starih Grkov, ki je bil izjemno surov in nasilen.

Roko na srce, med borilnimi športi so tudi taki, pri katerih umetnost obrambe ni v uporabi sile, ampak v upoštevanju zakona o ravnotežju, pravilnem gibanju in uporabi vzvodov. Nekateri med njimi vsebujejo tudi filozofsko plat, tesno povezano z vadbo. Njihov namen pa je v celostnem razvoju človeka: od razvoja razuma in osebnosti do doseganja notranjega miru. A moderni olimpijski šport je ta del borilnih športov prezrl ali pa je ta del iz njih že celo izginil.

Dvoboji v naših življenjskih ringih se, kot na primer pri boksu, lahko končajo na več načinov. Nasprotnika lahko tako močno udarimo, da ga izločimo ali pa prisilimo k predaji. Dvoboj se lahko konča z nokavtom, če nasprotnik pade na tla in deset sekund negibno leži. Poznamo tudi tehnični nokavt, kadar eden izmed tekmovalcev ne more nadaljevati dvoboja in ga sodnik razglasi za poraženca. Če pa se dvoboj konča brez predaje, o zmagi odločajo točke: ob koncu tekme žirija in sodnik preštejejo pravilno izvedene udarce ter s tem boksarjema dodelijo določeno število točk. Iz boksarskega ringa ali polja kateregakoli drugega borilnega športa vedno odideta zmagovalec in poraženec. Še več: borilni športi so bili skozi zgodovino predmet občudovanja tudi na večjih praznikih, sejmih, karnevalih in drugih prireditvah ter so posledično komu prinesli tudi zaslužek.

Življenje, cenjeni poslušalci in poslušalke, vsakomur izmed nas zadaja udarce: brez boksarskih rokavic in z njimi. Iz življenjskih ringov odhajamo kot zmagovalci in poraženci. Včasih z dvignjeno glavo, pa čeprav poraženi, spet drugič s sklonjeno, pa čeprav kot zmagovalci.

Če prav razumem zgodovino borilnih športov tako v življenjskih kot v olimpijskih ringih, se dajanju ali odbijanju udarcev ne bom mogla izogniti. Da pa bi na kavlju življenja kot boksarska vreča samo tiho visela in sprejemala udarce z vseh strani, se mi tudi ne zdi sprejemljivo. Tako vam kot meni ne preostane nič drugega, kot da si nataknemo boksarske rokavice ter z njimi odbijamo in prestrezamo udarce. Če pa že moramo udariti nazaj, naj bodo naši udarci rahli.

Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov