Kako zelo je v današnjem času pomembno, da pri prehrani pazimo, da je nekaj »domače«, »bio«, »eko«, da je pridelano v Sloveniji, da ne vsebuje tega in onega … Skratka – pomembno je, kaj jemo, kaj zaužijemo, kaj vnašamo v svoje telo. Koliko je v tem ideologije in marketinga, je druga stvar. Bistveno je, kaj vnašam v svoje telo – torej zdrava prehrana. Kaj pa kritičnost in ozaveščenost, ko govorimo o vnašanju raznih podatkov in informacij v svojo notranjost? Ko v poplavi novic pogosto konzumiramo marsikaj – brez kake posebne selekcije, kaj šele, da bi pazili na to, da je nekaj, kar nam koristi, nas napolnjuje in oblikuje. Je res tako nujno pomembno za moje življenje, za mojo osebnost, za mojega duha, če slišim ali preberem, da je slavni nogometaš tainta končal prejšnjo zvezo in zdaj hodi z manekenko tointo; da je filmska diva tainta spet prestala novo plastično operacijo; da je vlada ali pa opozicija spet zakuhala to in ono zadevo …? So to stvari, ki me polnijo, ki me oblikujejo? Sem zaradi njih kaj boljši, plemenitejši, notranje bogatejši, modrejši? Težko si je priznati, a vendarle si moramo biti iskreni, da lahko na dan pogoltnemo zelo veliko tovrstnega šodra. Po lahkih ali celo rumenih novicah hitro posežemo, po čem resnejšem pa precej težje. Tako kot nam je pomembno pri hrani, da ni instant in ekspres, ampak da je kakovostnejša in zdrava, je vsaj toliko, če ne še bolj, pomembna hrana, ki nasičuje našo notranjost, ki nas dela pristnejše, bolj človeške, globlje. A za to se moramo potruditi. Vzeti v roke dobro, kakovostno literaturo zahteva napor. Lažje je namreč klikati z miško ali daljinskim upravljavcem. Še težje kot kakovostno literaturo pa je vzeti v roke Sveto pismo. Pogosto tudi z izgovori, češ da ga je težko razumeti, da je v Stari zavezi preveč nasilja, da je vsa zadeva preobsežna in tako naprej. Ko smo bili otroci, tudi nismo takoj začeli voziti kolesa, ampak smo po triciklu ali jahaču presedlali na kolo s pomožnimi kolesi in potem naprej še brez teh. Se pravi: nekje je treba začeti. Tako je tudi s Svetim pismom, Knjigo knjig, ki je stoletja navdihovala vernike, teologe, umetnike, kulturnike in mislece. Knjiga, ki navdihuje še danes. Seveda ne instant in ekspres, ampak z umirjanjem, poglabljanjem in predvsem z odnosom. Knjiga, ki bogati in navdihuje z najglobljimi življenjskimi resnicami. Knjiga, ki jo verjetno imate na polici. Knjiga, ki jo imate morda za okras, ali kot statusni simbol, ali pa vam preprosto pride prav, kadar je treba kakšno stvar primerno obtežiti? Knjiga, ki vas izziva, da bi jo morda vzeli v roke danes, ko je nedelja Svetega pisma …

Kako zelo je v današnjem času pomembno, da pri prehrani pazimo, da je nekaj »domače«, »bio«, »eko« ...

Kako zelo je v današnjem času pomembno, da pri prehrani pazimo, da je nekaj »domače«, »bio«, »eko«, da je pridelano v Sloveniji, da ne vsebuje tega in onega … Skratka – pomembno je, kaj jemo, kaj zaužijemo, kaj vnašamo v svoje telo. Koliko je v tem ideologije in marketinga, je druga stvar. Bistveno je, kaj vnašam v svoje telo – torej zdrava prehrana. Kaj pa kritičnost in ozaveščenost, ko govorimo o vnašanju raznih podatkov in informacij v svojo notranjost? Ko v poplavi novic pogosto konzumiramo marsikaj – brez kake posebne selekcije, kaj šele, da bi pazili na to, da je nekaj, kar nam koristi, nas napolnjuje in oblikuje. Je res tako nujno pomembno za moje življenje, za mojo osebnost, za mojega duha, če slišim ali preberem, da je slavni nogometaš tainta končal prejšnjo zvezo in zdaj hodi z manekenko tointo; da je filmska diva tainta spet prestala novo plastično operacijo; da je vlada ali pa opozicija spet zakuhala to in ono zadevo …? So to stvari, ki me polnijo, ki me oblikujejo? Sem zaradi njih kaj boljši, plemenitejši, notranje bogatejši, modrejši? Težko si je priznati, a vendarle si moramo biti iskreni, da lahko na dan pogoltnemo zelo veliko tovrstnega šodra.

Po lahkih ali celo rumenih novicah hitro posežemo, po čem resnejšem pa precej težje. Tako kot nam je pomembno pri hrani, da ni instant in ekspres, ampak da je kakovostnejša in zdrava, je vsaj toliko, če ne še bolj, pomembna hrana, ki nasičuje našo notranjost, ki nas dela pristnejše, bolj človeške, globlje. A za to se moramo potruditi. Vzeti v roke dobro, kakovostno literaturo zahteva napor. Lažje je namreč klikati z miško ali daljinskim upravljavcem. Še težje kot kakovostno literaturo pa je vzeti v roke Sveto pismo. Pogosto tudi z izgovori, češ da ga je težko razumeti, da je v Stari zavezi preveč nasilja, da je vsa zadeva preobsežna in tako naprej. Ko smo bili otroci, tudi nismo takoj začeli voziti kolesa, ampak smo po triciklu ali jahaču presedlali na kolo s pomožnimi kolesi in potem naprej še brez teh. Se pravi: nekje je treba začeti. Tako je tudi s Svetim pismom, Knjigo knjig, ki je stoletja navdihovala vernike, teologe, umetnike, kulturnike in mislece. Knjiga, ki navdihuje še danes. Seveda ne instant in ekspres, ampak z umirjanjem, poglabljanjem in predvsem z odnosom. Knjiga, ki bogati in navdihuje z najglobljimi življenjskimi resnicami. Knjiga, ki jo verjetno imate na polici. Knjiga, ki jo imate morda za okras, ali kot statusni simbol, ali pa vam preprosto pride prav, kadar je treba kakšno stvar primerno obtežiti? Knjiga, ki vas izziva, da bi jo morda vzeli v roke danes, ko je nedelja Svetega pisma …