Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sv. Tomaž, filozof in teolog, ki danes goduje, je začel z Aristotelom in končal z Dionizijem Areopagitom, prehodil je pot od racionalizma do mistike, si naredil nesmrtno ime z okoli sto naslovi, od katerih nekateri obsegajo tudi po več knjig, nazadnje pa je umolknil, in imel vse, kar je napisal, za slamo, ki naj zgori.
Sv. Tomaž je bil rojen leta 1225 blizu mesta Aquino, ki je napol poti med Rimom in Neapljem. Tega, kar je preučeval, sedaj ne more dostojno predstaviti, lahko pa se ob njem zamislimo na nad samim seboj. Ali se ni začela naša mladost povsem tako kot Tomaževa, s prepričanjem, da je naš um, podprt s telesno močjo in mladostno očarljivostjo, sposoben priti po poti razumskega utemeljevanja do zanesljivega spoznanja, da Bog je. In nasprotno, da bomo prav mi, naša generacija, z napredkom tehnike in znanosti ter z umetno inteligenco nedvoumno dokazali, da nam Bog kratko malo ni več potreben. In ko bo dokončno prenehala potreba po njem, nanj s svojo zavestjo tudi ne bomo več naravnani. In ko naravnanosti na Boga ne bo več, se bo dokončno potrdilo, da tudi Boga, kot predmeta naravnanosti, pravzaprav ni.
Preveč preprosto, da bi bilo resnično. A mladost, ki kipi od volje do moči, se na to ne ozira. Mlademu človeku je mistika tuja, zato je tudi sv. Tomaž začel z Aristotelom in njegovim realizmom, ki pravi, da so začetek našega spoznavanja čutne zaznave. Na osnovi načela vzročnosti se po sv. Tomažu dvignemo do spoznanja prvega vzroka in do nujnega bitja, ki edino razloži obstoj nenujnih bitij.[1] Kakor je sv. Tomaž izdelal oris razumskega utemeljevanja vere, ker je pač stal na bregu vnaprejšnje odločitve, da Bog je, tako drugi, ki stojijo na bregu vnaprejšnje odločitve, da Boga ni, izdelujejo miselne sisteme, ki Boga nadomeščajo z evolucijo, naključji ipd.
Pretenzija, da je mogoče o Bogu govoriti kot o stvareh, brez zavezujočega odnosa, izhaja iz pozabe sokratskega nevedenja, iz kulture pretvarjanja, da vemo, kot bi rekel Platon, kaj je s smrtjo in z drugimi poslednjimi stvarmi, da vemo, zakaj smo in kaj je smisel in namen vsega;[2] in iz pretvarjanja, kot da vse to sploh ni pomembno. Tomaževa veličina je v tem, da je mnogo let iskreno hodil po poti znanstvenega govora o Bogu, se o največjih skrivnostih izražal objektivistično, suhoparno, shematično in razumarsko, kot tisti, ki ve. Malo pred smrtjo pa je svojemu redovnemu sobratu in tajniku Reginaldu na vprašanje, zakaj noče dokončati teološke Sume, odgovoril: »Vse, kar sem napisal, je kot slama v primeri s tem, kar sem videl in kar mi je bilo razodeto.«
Tomažev poslednji govor je bil apofatičen in mističen. Takole pravi: »Bogu se bližamo po poti odvzemanja. /…/ Končno od njega odstranimo tudi tisto bit, kakor je v stvareh. /…/ Tedaj v našem umu preostane le zavest, da biva in nič več. /…/ Bog ostane v nekakšni temi nevedenja, kjer se (skrivnostno) zedinjamo z njim, kolikor je to mogoče, dokler smo popotniki na tem svetu.«[3]
[1] Prim. dr. Anton Stres, Leksikon filozofije, Celjska Mohorjeva Družba, Ljubljana 2018, str. 905–908
[2] Prim. Gorazd Kocijančič, Tistim zunaj, Kud Logos, Ljubljana 2004, str. 14–16
[3] Prim. Gorazd Kocijančič, Posredovanja, Mohorjeva družba Celje 1996, str. 172–173
Sv. Tomaž, filozof in teolog, je začel z Aristotelom in končal z Dionizijem Areopagitom, prehodil je pot od racionalizma do mistike
Sv. Tomaž, filozof in teolog, ki danes goduje, je začel z Aristotelom in končal z Dionizijem Areopagitom, prehodil je pot od racionalizma do mistike, si naredil nesmrtno ime z okoli sto naslovi, od katerih nekateri obsegajo tudi po več knjig, nazadnje pa je umolknil, in imel vse, kar je napisal, za slamo, ki naj zgori.
Sv. Tomaž je bil rojen leta 1225 blizu mesta Aquino, ki je napol poti med Rimom in Neapljem. Tega, kar je preučeval, sedaj ne more dostojno predstaviti, lahko pa se ob njem zamislimo na nad samim seboj. Ali se ni začela naša mladost povsem tako kot Tomaževa, s prepričanjem, da je naš um, podprt s telesno močjo in mladostno očarljivostjo, sposoben priti po poti razumskega utemeljevanja do zanesljivega spoznanja, da Bog je. In nasprotno, da bomo prav mi, naša generacija, z napredkom tehnike in znanosti ter z umetno inteligenco nedvoumno dokazali, da nam Bog kratko malo ni več potreben. In ko bo dokončno prenehala potreba po njem, nanj s svojo zavestjo tudi ne bomo več naravnani. In ko naravnanosti na Boga ne bo več, se bo dokončno potrdilo, da tudi Boga, kot predmeta naravnanosti, pravzaprav ni.
Preveč preprosto, da bi bilo resnično. A mladost, ki kipi od volje do moči, se na to ne ozira. Mlademu človeku je mistika tuja, zato je tudi sv. Tomaž začel z Aristotelom in njegovim realizmom, ki pravi, da so začetek našega spoznavanja čutne zaznave. Na osnovi načela vzročnosti se po sv. Tomažu dvignemo do spoznanja prvega vzroka in do nujnega bitja, ki edino razloži obstoj nenujnih bitij.[1] Kakor je sv. Tomaž izdelal oris razumskega utemeljevanja vere, ker je pač stal na bregu vnaprejšnje odločitve, da Bog je, tako drugi, ki stojijo na bregu vnaprejšnje odločitve, da Boga ni, izdelujejo miselne sisteme, ki Boga nadomeščajo z evolucijo, naključji ipd.
Pretenzija, da je mogoče o Bogu govoriti kot o stvareh, brez zavezujočega odnosa, izhaja iz pozabe sokratskega nevedenja, iz kulture pretvarjanja, da vemo, kot bi rekel Platon, kaj je s smrtjo in z drugimi poslednjimi stvarmi, da vemo, zakaj smo in kaj je smisel in namen vsega;[2] in iz pretvarjanja, kot da vse to sploh ni pomembno. Tomaževa veličina je v tem, da je mnogo let iskreno hodil po poti znanstvenega govora o Bogu, se o največjih skrivnostih izražal objektivistično, suhoparno, shematično in razumarsko, kot tisti, ki ve. Malo pred smrtjo pa je svojemu redovnemu sobratu in tajniku Reginaldu na vprašanje, zakaj noče dokončati teološke Sume, odgovoril: »Vse, kar sem napisal, je kot slama v primeri s tem, kar sem videl in kar mi je bilo razodeto.«
Tomažev poslednji govor je bil apofatičen in mističen. Takole pravi: »Bogu se bližamo po poti odvzemanja. /…/ Končno od njega odstranimo tudi tisto bit, kakor je v stvareh. /…/ Tedaj v našem umu preostane le zavest, da biva in nič več. /…/ Bog ostane v nekakšni temi nevedenja, kjer se (skrivnostno) zedinjamo z njim, kolikor je to mogoče, dokler smo popotniki na tem svetu.«[3]
[1] Prim. dr. Anton Stres, Leksikon filozofije, Celjska Mohorjeva Družba, Ljubljana 2018, str. 905–908
[2] Prim. Gorazd Kocijančič, Tistim zunaj, Kud Logos, Ljubljana 2004, str. 14–16
[3] Prim. Gorazd Kocijančič, Posredovanja, Mohorjeva družba Celje 1996, str. 172–173
3833 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Sv. Tomaž, filozof in teolog, ki danes goduje, je začel z Aristotelom in končal z Dionizijem Areopagitom, prehodil je pot od racionalizma do mistike, si naredil nesmrtno ime z okoli sto naslovi, od katerih nekateri obsegajo tudi po več knjig, nazadnje pa je umolknil, in imel vse, kar je napisal, za slamo, ki naj zgori.
Sv. Tomaž je bil rojen leta 1225 blizu mesta Aquino, ki je napol poti med Rimom in Neapljem. Tega, kar je preučeval, sedaj ne more dostojno predstaviti, lahko pa se ob njem zamislimo na nad samim seboj. Ali se ni začela naša mladost povsem tako kot Tomaževa, s prepričanjem, da je naš um, podprt s telesno močjo in mladostno očarljivostjo, sposoben priti po poti razumskega utemeljevanja do zanesljivega spoznanja, da Bog je. In nasprotno, da bomo prav mi, naša generacija, z napredkom tehnike in znanosti ter z umetno inteligenco nedvoumno dokazali, da nam Bog kratko malo ni več potreben. In ko bo dokončno prenehala potreba po njem, nanj s svojo zavestjo tudi ne bomo več naravnani. In ko naravnanosti na Boga ne bo več, se bo dokončno potrdilo, da tudi Boga, kot predmeta naravnanosti, pravzaprav ni.
Preveč preprosto, da bi bilo resnično. A mladost, ki kipi od volje do moči, se na to ne ozira. Mlademu človeku je mistika tuja, zato je tudi sv. Tomaž začel z Aristotelom in njegovim realizmom, ki pravi, da so začetek našega spoznavanja čutne zaznave. Na osnovi načela vzročnosti se po sv. Tomažu dvignemo do spoznanja prvega vzroka in do nujnega bitja, ki edino razloži obstoj nenujnih bitij.[1] Kakor je sv. Tomaž izdelal oris razumskega utemeljevanja vere, ker je pač stal na bregu vnaprejšnje odločitve, da Bog je, tako drugi, ki stojijo na bregu vnaprejšnje odločitve, da Boga ni, izdelujejo miselne sisteme, ki Boga nadomeščajo z evolucijo, naključji ipd.
Pretenzija, da je mogoče o Bogu govoriti kot o stvareh, brez zavezujočega odnosa, izhaja iz pozabe sokratskega nevedenja, iz kulture pretvarjanja, da vemo, kot bi rekel Platon, kaj je s smrtjo in z drugimi poslednjimi stvarmi, da vemo, zakaj smo in kaj je smisel in namen vsega;[2] in iz pretvarjanja, kot da vse to sploh ni pomembno. Tomaževa veličina je v tem, da je mnogo let iskreno hodil po poti znanstvenega govora o Bogu, se o največjih skrivnostih izražal objektivistično, suhoparno, shematično in razumarsko, kot tisti, ki ve. Malo pred smrtjo pa je svojemu redovnemu sobratu in tajniku Reginaldu na vprašanje, zakaj noče dokončati teološke Sume, odgovoril: »Vse, kar sem napisal, je kot slama v primeri s tem, kar sem videl in kar mi je bilo razodeto.«
Tomažev poslednji govor je bil apofatičen in mističen. Takole pravi: »Bogu se bližamo po poti odvzemanja. /…/ Končno od njega odstranimo tudi tisto bit, kakor je v stvareh. /…/ Tedaj v našem umu preostane le zavest, da biva in nič več. /…/ Bog ostane v nekakšni temi nevedenja, kjer se (skrivnostno) zedinjamo z njim, kolikor je to mogoče, dokler smo popotniki na tem svetu.«[3]
[1] Prim. dr. Anton Stres, Leksikon filozofije, Celjska Mohorjeva Družba, Ljubljana 2018, str. 905–908
[2] Prim. Gorazd Kocijančič, Tistim zunaj, Kud Logos, Ljubljana 2004, str. 14–16
[3] Prim. Gorazd Kocijančič, Posredovanja, Mohorjeva družba Celje 1996, str. 172–173
Sv. Tomaž, filozof in teolog, je začel z Aristotelom in končal z Dionizijem Areopagitom, prehodil je pot od racionalizma do mistike
Sv. Tomaž, filozof in teolog, ki danes goduje, je začel z Aristotelom in končal z Dionizijem Areopagitom, prehodil je pot od racionalizma do mistike, si naredil nesmrtno ime z okoli sto naslovi, od katerih nekateri obsegajo tudi po več knjig, nazadnje pa je umolknil, in imel vse, kar je napisal, za slamo, ki naj zgori.
Sv. Tomaž je bil rojen leta 1225 blizu mesta Aquino, ki je napol poti med Rimom in Neapljem. Tega, kar je preučeval, sedaj ne more dostojno predstaviti, lahko pa se ob njem zamislimo na nad samim seboj. Ali se ni začela naša mladost povsem tako kot Tomaževa, s prepričanjem, da je naš um, podprt s telesno močjo in mladostno očarljivostjo, sposoben priti po poti razumskega utemeljevanja do zanesljivega spoznanja, da Bog je. In nasprotno, da bomo prav mi, naša generacija, z napredkom tehnike in znanosti ter z umetno inteligenco nedvoumno dokazali, da nam Bog kratko malo ni več potreben. In ko bo dokončno prenehala potreba po njem, nanj s svojo zavestjo tudi ne bomo več naravnani. In ko naravnanosti na Boga ne bo več, se bo dokončno potrdilo, da tudi Boga, kot predmeta naravnanosti, pravzaprav ni.
Preveč preprosto, da bi bilo resnično. A mladost, ki kipi od volje do moči, se na to ne ozira. Mlademu človeku je mistika tuja, zato je tudi sv. Tomaž začel z Aristotelom in njegovim realizmom, ki pravi, da so začetek našega spoznavanja čutne zaznave. Na osnovi načela vzročnosti se po sv. Tomažu dvignemo do spoznanja prvega vzroka in do nujnega bitja, ki edino razloži obstoj nenujnih bitij.[1] Kakor je sv. Tomaž izdelal oris razumskega utemeljevanja vere, ker je pač stal na bregu vnaprejšnje odločitve, da Bog je, tako drugi, ki stojijo na bregu vnaprejšnje odločitve, da Boga ni, izdelujejo miselne sisteme, ki Boga nadomeščajo z evolucijo, naključji ipd.
Pretenzija, da je mogoče o Bogu govoriti kot o stvareh, brez zavezujočega odnosa, izhaja iz pozabe sokratskega nevedenja, iz kulture pretvarjanja, da vemo, kot bi rekel Platon, kaj je s smrtjo in z drugimi poslednjimi stvarmi, da vemo, zakaj smo in kaj je smisel in namen vsega;[2] in iz pretvarjanja, kot da vse to sploh ni pomembno. Tomaževa veličina je v tem, da je mnogo let iskreno hodil po poti znanstvenega govora o Bogu, se o največjih skrivnostih izražal objektivistično, suhoparno, shematično in razumarsko, kot tisti, ki ve. Malo pred smrtjo pa je svojemu redovnemu sobratu in tajniku Reginaldu na vprašanje, zakaj noče dokončati teološke Sume, odgovoril: »Vse, kar sem napisal, je kot slama v primeri s tem, kar sem videl in kar mi je bilo razodeto.«
Tomažev poslednji govor je bil apofatičen in mističen. Takole pravi: »Bogu se bližamo po poti odvzemanja. /…/ Končno od njega odstranimo tudi tisto bit, kakor je v stvareh. /…/ Tedaj v našem umu preostane le zavest, da biva in nič več. /…/ Bog ostane v nekakšni temi nevedenja, kjer se (skrivnostno) zedinjamo z njim, kolikor je to mogoče, dokler smo popotniki na tem svetu.«[3]
[1] Prim. dr. Anton Stres, Leksikon filozofije, Celjska Mohorjeva Družba, Ljubljana 2018, str. 905–908
[2] Prim. Gorazd Kocijančič, Tistim zunaj, Kud Logos, Ljubljana 2004, str. 14–16
[3] Prim. Gorazd Kocijančič, Posredovanja, Mohorjeva družba Celje 1996, str. 172–173
Neveljaven email naslov