Razmislek ob slovenskem kulturnem prazniku.

Ob slovenskem kulturnem prazniku

Ob slovenskem kulturnem prazniku leto za letom sujemo kupe zvenečih besed, kako bi morala država skrbeti za kulturo naroda, zdaj pa mu odmerja samo drobtinice z bogate mize davkoplačevalskega denarja, ki se zgrinja v državni proračun. Nedvomno drži, da je slovenski jezik tako krhka in drobna, a hkrati tako zelo pomembna lupina naše narodne zavesti in identitete, da se ne more – kakor jeziki velikih narodov – prehraniti sam. Predvsem slovenska literatura torej potrebuje močno finančno podporo, če hočemo ohraniti tiskano slovensko besedo.

Po drugi strani pa mora biti ta beseda predvsem iskrena, taka, ki bo bralca, gledalca, poslušalca znala in zmogla predramiti iz njegove ujetosti v družbene laži in ga izvleči iz prividnega prepričanja o narodni razdvojenosti in konfliktnosti, ki jo v svojem samoohranitvenem nagonu zavestno ustvarjajo mediji in politiki. Umetnost je v slovenskem prostoru vse do devetdesetih let bila zrcalo družbe, njen kritični kažipot. Kot nam s svojo vrhunsko pisateljsko pisavo sto let po smrti še vedno živo izpričuje Ivan Cankar, je človeka najprej in predvsem usmerjala k preiskovanju samega sebe, če je hotela vzdramiti in premakniti leno narodovo družbeno telo. Danes, v slovenski demokratični družbi pa se zdi, da obnavljamo obrazce, ki jih je v umetnosti v času atenske demokracije odkrival že filozof Platon. Umetnik, financiran s strani države, je podoben ujetniku v Platonovi votlini, ki mora verjeti le v sence resničnih stvari – da so torej denar, moč, vpliv in oblast edino vodilo človekovega bivanja in prebivanja v svetu. Umetniki podlegajo terorju kapitala, lastne nečimrnosti in političnih idej in svoje umotvore neukemu ljudstvu prodajajo za edino pravo resnico. V svetu, razsutem od nihilističnega in etičnega brezsmisla, mu umetnost ne bi smela prikimavati, ampak bi morala biti tista luč, ki bi človeka, utrujenega od svobode vsega dovoljenega, znova popeljala na pot kulture srca. Prav tu, v srcu tebe in mene, umetniškega ustvarjalca in spremljevalca umetnosti, se začenja edina kultura, ki jo lahko s tem imenom tudi resnično poimenujemo.