Pred kratkim sem spet slišal že ničkolikokrat slišano oguljeno frazo: »V cerkev pa hodijo samo stare mam’ce.« To, da hodijo samo stare mam’ce, vsi vemo, da ob toliko mladih in tudi tistih v srednjih letih, ki obiskujejo cerkev, pač ne drži. Če smem s to frazo, seveda brez žaljive konotacije, nadaljevati, pa v resnici drži, da so stare mam’ce, pa tudi stari ateji – močno navzoči v občestvu in življenju Cerkve. Razlog za to prepoznavam predvsem v dveh vidikih. Prvi je ta, da dokler smo še trdnega zdravja in pri telesni moči, dokler nam bolj ko ne stvari precej dobro tečejo v življenju, z občutkom, da imamo, če že ne v celoti, pa vsaj v dobršni meri kontrolo nad svojim življenjem, nas vse to pogosto dela nedostopne za Boga. Zaradi občutka moči in obvladovanja postajamo samozadostni in prevzetni ter zato zaprti za odnos z Bogom. Vse do takrat, dokler se nam v življenju nekaj ne zalomi, dokler nas nekaj ne stre: smrt bližnjega, njegova ali moja huda bolezen, izguba službe, ločitev in še bi lahko naštevali. Na kratko: bolj ko smo nemočni, bolj postajamo odprti za Boga. Prav tako, kot o tem piše tudi apostol Pavel: »Kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan« (2 Kor 12,10). Drugi razlog, da je v Cerkvi veliko starejših, pa je ta, da zrelejši in modrejši, ko je človek, bolj dela obračun s svojo preteklostjo. Nekakšno refleksijo, revizijo ali morda najboljše – integracijo svojega preteklega življenja. Prav tu nastopi prelomna točka, ne glede na prejšnjo oddaljenost od Boga ali pa bližino. Gre za to, kako gledam na svoje prehojeno življenjsko pot: kritično in moralistično, to nazadnje lahko vodi v zakrknjenost, zagrenjenost ali depresivnost, ali pa zmorem videti svoje preteklo življenje v luči Božjega usmiljenja. Obstaja namreč nevarnost, s katero se je moral soočiti tudi apostol Peter, kot beremo v evangeliju današnje nedelje. Ob tem namreč pravi Jezusu: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Jezus pa mu ne pusti, da bi ga njegova grešnost oddaljila, ampak ga sprejme takšnega, kakršen je – brez obsojanja in ga povabi, naj hodi življenjsko pot skupaj z njim. To je spoznal tudi apostol Pavel, ko pravi: »Nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. Po Božji milosti pa sem to, kar sem.« Prav to je tisto glavno vabilo za nas vse, ne glede na leta. Si upam hoditi svojo življenjsko pot skupaj z Jezusom, ne glede na svojo težko preteklost ali sedanjost? Bom pustil, da me bremena in napake preteklosti zaprejo v zakrknjeno osamljenost in obup ali pa si bom vendarle upal verjeti, da me Bog sprejema in ljubi takšnega, kakršen sem? Bom s tem čakal na zrela leta ali si bom to upal že tukaj in zdaj?

»V cerkev pa hodijo samo stare mam'ce«

Pred kratkim sem spet slišal že ničkolikokrat slišano oguljeno frazo: »V cerkev pa hodijo samo stare mam’ce.« To, da hodijo samo stare mam’ce, vsi vemo, da ob toliko mladih in tudi tistih v srednjih letih, ki obiskujejo cerkev, pač ne drži. Če smem s to frazo, seveda brez žaljive konotacije, nadaljevati, pa v resnici drži, da so stare mam’ce, pa tudi stari ateji – močno navzoči v občestvu in življenju Cerkve. Razlog za to prepoznavam predvsem v dveh vidikih. Prvi je ta, da dokler smo še trdnega zdravja in pri telesni moči, dokler nam bolj ko ne stvari precej dobro tečejo v življenju, z občutkom, da imamo, če že ne v celoti, pa vsaj v dobršni meri kontrolo nad svojim življenjem, nas vse to pogosto dela nedostopne za Boga. Zaradi občutka moči in obvladovanja postajamo samozadostni in prevzetni ter zato zaprti za odnos z Bogom. Vse do takrat, dokler se nam v življenju nekaj ne zalomi, dokler nas nekaj ne stre: smrt bližnjega, njegova ali moja huda bolezen, izguba službe, ločitev in še bi lahko naštevali. Na kratko: bolj ko smo nemočni, bolj postajamo odprti za Boga. Prav tako, kot o tem piše tudi apostol Pavel: »Kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan« (2 Kor 12,10). Drugi razlog, da je v Cerkvi veliko starejših, pa je ta, da zrelejši in modrejši, ko je človek, bolj dela obračun s svojo preteklostjo. Nekakšno refleksijo, revizijo ali morda najboljše – integracijo svojega preteklega življenja. Prav tu nastopi prelomna točka, ne glede na prejšnjo oddaljenost od Boga ali pa bližino. Gre za to, kako gledam na svoje prehojeno življenjsko pot: kritično in moralistično, to nazadnje lahko vodi v zakrknjenost, zagrenjenost ali depresivnost, ali pa zmorem videti svoje preteklo življenje v luči Božjega usmiljenja. Obstaja namreč nevarnost, s katero se je moral soočiti tudi apostol Peter, kot beremo v evangeliju današnje nedelje. Ob tem namreč pravi Jezusu: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Jezus pa mu ne pusti, da bi ga njegova grešnost oddaljila, ampak ga sprejme takšnega, kakršen je – brez obsojanja in ga povabi, naj hodi življenjsko pot skupaj z njim. To je spoznal tudi apostol Pavel, ko pravi: »Nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. Po Božji milosti pa sem to, kar sem.« Prav to je tisto glavno vabilo za nas vse, ne glede na leta. Si upam hoditi svojo življenjsko pot skupaj z Jezusom, ne glede na svojo težko preteklost ali sedanjost? Bom pustil, da me bremena in napake preteklosti zaprejo v zakrknjeno osamljenost in obup ali pa si bom vendarle upal verjeti, da me Bog sprejema in ljubi takšnega, kakršen sem? Bom s tem čakal na zrela leta ali si bom to upal že tukaj in zdaj?