Verjetno si, cenjene poslušalke in poslušalci, svojega življenja ne predstavljate brez stikala. Gre za na videz preprosto pripravo za vključevanje ali izključevanje električnega toka. Kaj vse lahko človek naredi z enim samim pritiskom na stikalo, ki je seveda izdelano po zadnjih modnih smernicah: inovativno, moderno in estetsko dovršeno. Z njim med drugim prižigamo tudi luči po naših domovih. Da je svetloba pomemben vir življenja, se je poblisnilo tudi Bogu. In to že prvi dan. Zemlja se mu je namreč brez svetlobe zdela pusta in prazna. Mogoče se je bal teme, ki se je razprostirala nad globinami. Že prvi dan ustvarjanja je imel v mislih tudi počitek, zato je svetlobo imenoval dan, temo pa noč. A svetloba mu še kar ni dala miru. K njej se je ponovno vrnil četrti dan. Še prej pa je naredil obok in ločil vode, ki so bile pod obokom, od tistih nad njim. Bog je obok imenoval nebo. Nato je odšel k počitku. Tretji dan se je posvetil vodam pod nebom. Tako smo dobili zemljo in morje. Četrti dan je na prostrani nebesni obok pritrdil še luči, ki naj bi ločevale dan od noči in bile znamenja za čase, dneve in leta. Bog je rekel: »Naj svetijo na nebesnem oboku in razsvetljujejo zemljo!« (Prim. 1 Mz 1,15) Naredil je dve veliki luči: »večjo luč, ki naj gospoduje dnevu, in manjšo luč, ki naj gospoduje noči, ter zvezde« (Prim. 1 Mz 1,16). Ne samo Bog, tudi ljudje, ki nas je Bog ustvaril po svoji podobi, kot svojo podobnost, hrepenimo po svetlobi. A ne samo po tisti, ki jo lahko prižgemo s pritiskom na stikalo, temveč po notranji. Mi smo tisti, ki lahko v naših medsebojnih odnosih naredimo svetlobo in ustvarjamo temo, delamo mir in prizadenemo gorje. Lahko pa prinašamo luč upanja, ko naše življenje prekrijejo temni in grozeči oblaki ter v naših življenjskih predorih prevlada tema. Ne, cenjene poslušalke in poslušalci, ni lahko videti luči na koncu predora. Odvisno je, kako dolg je ta in kako močno svetlobo oddaja luč. Kaj lahko se zgodi, da nam bo kdo na koncu predora čez luč postavil mernik in tako ne bomo videli svetlobe. Tako kot na nebu zaradi oddaljenosti ne vidimo vseh zvezd, ki svetijo v temni noči. Za boljši pogled v zvezdno nebo potrebujemo dober teleskop, pa še takrat mora biti noč jasna. Da bi lahko ugledali luč na koncu življenjskega predora, je teleskop premalo. Skozi njegovo temino lahko prodremo le s pomočjo vere, upanja in ljubezni. Za nekoga izmed vas bo to Božja, za druge pa človeška pomoč. Mogoče boste temino poti lahko prehodili tudi sami. Svetlobo pa boste lahko uzrli šele potem, ko boste ponovno pod obokom dneva ali pa noči. Izhod iz predora je tako vaše edino možno stikalo, s katerim boste lahko ponovno prižgali luč svojega življenja.

Verjetno si svojega življenja ne predstavljate brez stikala.

Verjetno si, cenjene poslušalke in poslušalci, svojega življenja ne predstavljate brez stikala. Gre za na videz preprosto pripravo za vključevanje ali izključevanje električnega toka. Kaj vse lahko človek naredi z enim samim pritiskom na stikalo, ki je seveda izdelano po zadnjih modnih smernicah: inovativno, moderno in estetsko dovršeno. Z njim med drugim prižigamo tudi luči po naših domovih.

Da je svetloba pomemben vir življenja, se je poblisnilo tudi Bogu. In to že prvi dan. Zemlja se mu je namreč brez svetlobe zdela pusta in prazna. Mogoče se je bal teme, ki se je razprostirala nad globinami. Že prvi dan ustvarjanja je imel v mislih tudi počitek, zato je svetlobo imenoval dan, temo pa noč.

A svetloba mu še kar ni dala miru. K njej se je ponovno vrnil četrti dan. Še prej pa je naredil obok in ločil vode, ki so bile pod obokom, od tistih nad njim. Bog je obok imenoval nebo. Nato je odšel k počitku. Tretji dan se je posvetil vodam pod nebom. Tako smo dobili zemljo in morje.

Četrti dan je na prostrani nebesni obok pritrdil še luči, ki naj bi ločevale dan od noči in bile znamenja za čase, dneve in leta. Bog je rekel: »Naj svetijo na nebesnem oboku in razsvetljujejo zemljo!« (Prim. 1 Mz 1,15) Naredil je dve veliki luči: »večjo luč, ki naj gospoduje dnevu, in manjšo luč, ki naj gospoduje noči, ter zvezde« (Prim. 1 Mz 1,16).

Ne samo Bog, tudi ljudje, ki nas je Bog ustvaril po svoji podobi, kot svojo podobnost, hrepenimo po svetlobi. A ne samo po tisti, ki jo lahko prižgemo s pritiskom na stikalo, temveč po notranji. Mi smo tisti, ki lahko v naših medsebojnih odnosih naredimo svetlobo in ustvarjamo temo, delamo mir in prizadenemo gorje. Lahko pa prinašamo luč upanja, ko naše življenje prekrijejo temni in grozeči oblaki ter v naših življenjskih predorih prevlada tema.

Ne, cenjene poslušalke in poslušalci, ni lahko videti luči na koncu predora. Odvisno je, kako dolg je ta in kako močno svetlobo oddaja luč. Kaj lahko se zgodi, da nam bo kdo na koncu predora čez luč postavil mernik in tako ne bomo videli svetlobe. Tako kot na nebu zaradi oddaljenosti ne vidimo vseh zvezd, ki svetijo v temni noči.

Za boljši pogled v zvezdno nebo potrebujemo dober teleskop, pa še takrat mora biti noč jasna.

Da bi lahko ugledali luč na koncu življenjskega predora, je teleskop premalo. Skozi njegovo temino lahko prodremo le s pomočjo vere, upanja in ljubezni. Za nekoga izmed vas bo to Božja, za druge pa človeška pomoč. Mogoče boste temino poti lahko prehodili tudi sami. Svetlobo pa boste lahko uzrli šele potem, ko boste ponovno pod obokom dneva ali pa noči.

Izhod iz predora je tako vaše edino možno stikalo, s katerim boste lahko ponovno prižgali luč svojega življenja.