Čeprav sva se zgodaj odpravila na pot, naju je malo naprej od Toblacha v Dravski dolini ustavila kolona stoječih vozil. Prometna nesreča. Preden so Italijani uredili zadevo, so minile štiri ure! Končno sva hitela naprej in za las ujela zadnjo gondolo, ki vozi proti Viozu. Nama bo uspelo priti še na vrh? Žal ne. Če ne gre, pač ne gre. Na srečo stoji tudi tu planinska koča, kjer se dogovoriva za spanje. Jutro je prekrasno. Kreneva še v temi. Ko ugasneva naglavne luči, se pokažejo obrisi okoliških gora, divji stolpi Brente na vzhodu, severna stena Presanelle, prostrani ledeniki pod Adamellom …, vse v močnih rdečih jutranjih barvah. Travnate poljane zamenja vse bolj pust skalnat svet. Včasih kak del poti mine hitreje, drugič se vleče kot kurja čreva. Odvisno je tudi od dneva, včasih si bolj razpoložen, drugič manj. Enolična pot je lahko tudi malce duhamorna. Hodiš in hodiš, pa se ti zdi, da se nisi nič vzpel in da si ves čas na istem mestu, posebej če si postaviš cilj daleč na obzorju. Taka je recimo pot na Krn. Zato si je bolje izbirati vmesne krajše cilje za boljši občutek. Na takih delih preprosto pustim, da me misli odnesejo. Kamorkoli, samo da nisem z njimi ves čas na poti. Včasih se niti ne zavem več, kje sem, kje hodim. To je tudi svojevrstna meditacija. Seveda ob vsem tem ne smeš pozabiti, da hodiš in da je treba gledati pod noge! Če je teren zahteven, se tega pač ne moreš iti. Med tako umirjeno hojo premlevam razne stvari, s katerimi se v tistem času ukvarjam. Včasih si kako idejo tudi zapišem. Ustavim se, vzamem beležko, ki jo imam vedno pri sebi, in pišem. Če pa med hojo začnem misliti na kako temo, ki me moti ali celo jezi, takrat me kar odnese in začnem hoditi hitreje. Ko počakam Ireno, me običajno vpraša, le na kaj sem mislil? Ko dvignem pogled, se nad nama odkrijejo rdeče obarvana pobočja z izrazitim zobom Dente del Vioz. V takem surovem, a naravnem svetu sem vedno tiho. Orientiran sem na vse okoli sebe, na teren. Tu nisem važen jaz pa moje stvari, težave, ki jih iz doline nosim sem gor, pač pa okolica. Tu si majhen, nepomemben delček veličastne narave. Ko si del tega gorskega sveta, ko ga dojemaš in sprejemaš, ko se dobesedno oprijemlješ skal, ko jih začutiš, se začneš slej ko prej stapljati in z njim postajati eno. Če se ukvarjamo le s sabo, potem bomo težko videli okolico. Saj vendarle hodimo v gore iskat mir in samoto, ali ne? Narava si zasluži spoštovanje in občudovanje. Zato se ji takrat, ko smo v njenem objemu, posvetimo. Njej, ne sebi. Tako da jo opazujemo, spremljamo sledi na poti, iščemo živali, ki se skrivajo pred nami. Dolinske zadeve pustimo v dolini, ker tja sodijo. Razgled z vrha zakrivajo meglice. Počasi se odpraviva dol. Pred nama je še dolga pot.