Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Svetniški duhovnik sveti Janez Vianney je vse do pred kratkim veljal za preproščino duha, kot tisti, ki ni zmogel študija, ker naj bi imel preskromne darove razumnosti in umske presoje.
Toda poglobljene študije so pokazale, da je šlo nasprotno za genialnega človeka moderne dobe. Kar v posmeh se zdi predstojnikova odločitev, da ga pošlje v zakotno vas na jugu Francije, v Ars, kjer naj ne bi imel možnosti napraviti velike škode. Toda ta pozabljena hribovska vasica je postala znamenit romarski kraj, kamor so se stekala množice.
Janez Marija Vianney res ni nikoli obvladal latinščine. Toda odkril je lepoto navadnega govornega jezika, ki lahko s svojo iskrenostjo seže v globine srca. Prav v njegovem otroštvu se kaže velik paradoks njegovega življenja. Na eni strani je doživljal posledice francoske revolucije, ki je tudi njegovo družino pretresla s svojim nasiljem. Janez Marija je moral zato skrivaj hoditi k verouku in šel šele pri 13-ih letih k prvemu svetemu obhajilu. A na drugi strani je francoska revolucija poudarila pomembnost živega jezika, ki lahko prav tako kot klasični jeziki zaobjame vso znanost in tudi vse javne ustanove. Janez Marija je ljubil svoj materni jezik, francoščino, ter z njo dokazoval, kako globino človeške duše lahko izraža le preprost in jasen jezik. Rad je celo prebiral Napoleonov Civilni kodeks, ga podčrtaval in v njem zaznaval, kako v svoji zahtevi, da smo pred zakonom vsi enaki, sledi biblični etiki, da smo pred Bogom vsi ljudje v istem položaju.
A Janezu Vianneyju latinščina ni in ni šla. Zato predavanj v semenišču enostavno ni razumel. Tako je ubral mistično pot molitve, iz katere je črpal presenetljivo globoke teološke misli. In tukaj se je izrazila njegova genialnost. S svojo inteligenco srca je imel uvid v človeško dušo. Ljudi v stiskah je razumel onkraj njihovih besed. Še preden je njegov spovedanec kaj povedal, mu je že razkril, da ga razume, da pozna njegove težave in mu lahko podari besede upanja. Šlo je za resnično genialnega človeka, ki je razumel zapletenost in labirinte človeške duše.
Zanimivo je tudi, da je znal tudi zelo razumno razpolagati z gmotnimi darovi, ki jih je prejel in ki niso bil ravno majhni. Vedel je, da darežljivost romarjev ni zanj, ampak za uboge in bolne, zato je sezidal bolnico in šolo za mlade. Vedel je, da poglobljena krščanska duhovnost človeka ne trga iz tega sveta, prav nasprotno, vanj ga ponovno pošilja, da človek ta svet počlovečuje.
3833 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Svetniški duhovnik sveti Janez Vianney je vse do pred kratkim veljal za preproščino duha, kot tisti, ki ni zmogel študija, ker naj bi imel preskromne darove razumnosti in umske presoje.
Toda poglobljene študije so pokazale, da je šlo nasprotno za genialnega človeka moderne dobe. Kar v posmeh se zdi predstojnikova odločitev, da ga pošlje v zakotno vas na jugu Francije, v Ars, kjer naj ne bi imel možnosti napraviti velike škode. Toda ta pozabljena hribovska vasica je postala znamenit romarski kraj, kamor so se stekala množice.
Janez Marija Vianney res ni nikoli obvladal latinščine. Toda odkril je lepoto navadnega govornega jezika, ki lahko s svojo iskrenostjo seže v globine srca. Prav v njegovem otroštvu se kaže velik paradoks njegovega življenja. Na eni strani je doživljal posledice francoske revolucije, ki je tudi njegovo družino pretresla s svojim nasiljem. Janez Marija je moral zato skrivaj hoditi k verouku in šel šele pri 13-ih letih k prvemu svetemu obhajilu. A na drugi strani je francoska revolucija poudarila pomembnost živega jezika, ki lahko prav tako kot klasični jeziki zaobjame vso znanost in tudi vse javne ustanove. Janez Marija je ljubil svoj materni jezik, francoščino, ter z njo dokazoval, kako globino človeške duše lahko izraža le preprost in jasen jezik. Rad je celo prebiral Napoleonov Civilni kodeks, ga podčrtaval in v njem zaznaval, kako v svoji zahtevi, da smo pred zakonom vsi enaki, sledi biblični etiki, da smo pred Bogom vsi ljudje v istem položaju.
A Janezu Vianneyju latinščina ni in ni šla. Zato predavanj v semenišču enostavno ni razumel. Tako je ubral mistično pot molitve, iz katere je črpal presenetljivo globoke teološke misli. In tukaj se je izrazila njegova genialnost. S svojo inteligenco srca je imel uvid v človeško dušo. Ljudi v stiskah je razumel onkraj njihovih besed. Še preden je njegov spovedanec kaj povedal, mu je že razkril, da ga razume, da pozna njegove težave in mu lahko podari besede upanja. Šlo je za resnično genialnega človeka, ki je razumel zapletenost in labirinte človeške duše.
Zanimivo je tudi, da je znal tudi zelo razumno razpolagati z gmotnimi darovi, ki jih je prejel in ki niso bil ravno majhni. Vedel je, da darežljivost romarjev ni zanj, ampak za uboge in bolne, zato je sezidal bolnico in šolo za mlade. Vedel je, da poglobljena krščanska duhovnost človeka ne trga iz tega sveta, prav nasprotno, vanj ga ponovno pošilja, da človek ta svet počlovečuje.
Neveljaven email naslov