Vsem skupaj želim lahkotno jutro. Verjetno vsi poznate puhaste vzglavnike, kako so mehki, topli in prijetni. A le do takrat, dokler so celi. Če ste se kot otroci z njimi pretepali, se je hitro zgodilo, da se je ves puh, ki je prispeval bistvene lastnosti, razletel po prostoru in o mehkobi ni bilo ne duha ne sluha. Ne bi vas rad zapeljeval k otroškim spominom, še posebno ne pretepaškim, a vseeno: pri otrocih občudujemo njihovo lahkotnost, radoživost, sproščenost. Bolj ko odraščamo, bolj smo okoreli, vsaj tako se nam zdi. V teh dneh pogosto vidimo, kako veter nosi listje sem ter tja. Navdušuje nas ta lahkotnost, neujetost in nehote nas to spominja na otroško sproščenost. Pri tem pozabljamo, kako malo ima list izbire, da se upre že prvemu pišu. Otrok še ne pozna, še ne zmore in niti ne razume vsega, pričakujemo pa, da bo vedno bolj trden in gotov v svojih odločitvah. Ob vsem navdušenju nad lahkotnostjo otroškega življenja bi si težko želeli, da tak ostane tudi v odraslosti. Veliki srednjeveški mistik Henrik Seuse primerja našo dušo s puhom. Pravi, da če puh ni na kaj vezan, bo lebdel v zraku in bo poletel kvišku. Če pa je preveč obtežen, se bo potopil. Puh je res lažje opazovati kot človeško dušo. Lahko pa pri človeku opazujemo posledice duševnosti. Pri tistem, ki stoji s trdnimi nogami na tleh, je to zato, ker ima nekaj, kar je vredno njegovega truda. Njegova duša ve, zakaj živi. Pri človeku, ki ga obremenjuje na tisoče stvari, je kot pri puhu, ki se zaradi svojega bremena potopi. Pri tistem, ki se zave sebe in zmore najti vsaj malo otroške sproščenosti, pa je kot puh, ki poleti proti nebu. Gotovo je treba živeti s trdnimi tlemi pod nogami. A biti samo na tleh je premalo za polno življenje. Teža nas bo vedno bolj vlekla k tlom, nas uničevala tako dolgo, da ne bomo mogli več sami stati. Če se bomo kdaj pa kdaj osvobodili, prepustili duhu, ki nas dviga, bo ta teža izpuhtela in bomo lažje sprejeli vse obveznosti, ki nam jih nalaga življenje. Ni se nam treba pretepati z vzglavniki, ni nam treba iskati puha, da bi se od njega učili, kako je treba sem ter tja najti trenutke otroške sproščenosti in se nam pogled dvigne k nebu. Dovolj je pogled v našo duševnost, v notranja hrepenenja. V tej naši notranjosti prepustimo sebe prvi igrivosti, ki se nam ponuja, pa naj bo to jutranji mrak, dopoldanska megla, ali prvi sončni žarki. Lahkotna duša se bo znala temu čuditi in se temu prepustiti. To bo dovolj, da nam bo lažje odgovorno stati sredi napornega dne.