Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu
25.07.2021 7 min

Andrej Šegula: Na glavo obrnjena logika

Ljudje smo različni: eni bolj, drugi manj nadarjeni; eni bogati, drugi manj bogati ali celo revni; eni zdravi, drugi bolni; eni mladi, drugi stari; spet drugi mladi, ki nikoli ne bodo stari. Človek, ki živi sam s seboj, ki si dovoli srečati samega sebe, ki si upa pogledati v »svojo zgodovino«, hitro ugotovi, da imamo različne dosežke. So stvari, ki nam odlično uspevajo, na drugi strani pa so področja, na katerih se nam tako hitro zalomi, ustavi. Če potegnemo črto – nismo popolni, nismo vsemogočni. Današnji evangeljski odlomek (Jn 6,1-15) nam prihaja naproti ravno v tem kontekstu. Jezusa srečamo sredi velike množice. Ves dan so bili z njim in postali so lačni. Kaj storiti? Denarja za nabavo živil niso imeli. Zato apostoli vidijo »rešitev«, da jih odpusti in naj se znajdejo sami. Jezus pa najde drugo rešitev. Glede na to, da niso imeli dovolj hrane, bi lahko Jezus, ki je človek in Bog, naredil čudež »iz nič«. Toda v nadaljevanju vidimo, da želi sodelovanje. V opisu dogodka je namreč omenjen deček, ki v tej težki, zapleteni situaciji, kako nasititi toliko ljudi, da v skupno dobro tisto malo, kar ima: pet hlebov in dve ribi (Jn 6,8). To pomeni, da se čudež ni zgodil kar iz nič, ampak iz »delitve« tega, kar je imel pri sebi. Papež Benedikt je ob tem odlomku zapisal, da Jezus ne zahteva od nas tistega, česar nimamo, temveč nam nakaže, da če vsakdo da tisto malo, kar ima, se lahko vedno znova zgodi čudež. In če živimo s to zavestjo, postajajo nemogoče stvari mogoče. Bog namreč more pomnožiti vsako naše še tako majhno dejanje ljubezni. Ni čudno, da je čudež naredil na množico velik vtis. In spet pridemo do paradoksa. V naši glavi in logiki je: če hočemo imeti, moramo kopičiti, nalagati, varčevati in … Današnji evangelij pa postavi to logiko na glavo. Deček, ki je imel pet hlebov in dve ribi, je vse svoje dal na razpolago; je razdelil. Vse, kar je imel, je razdal. Toda? Po Jezusovem čudežu se je to, kar je imel, pomnožilo – pet hlebov in dve ribi so postali »rešitev« za vse. Iz te drže bi lahko izpeljali imperativ: dajati, deliti, razdajati – in nič ti ne bo manjkalo. Zveni malo predrzno, toda v globini take drže so resnica, mir, zadovoljstvo, srce svetništva. Današnje razmišljanje lahko sklenemo z mislijo, da je bogat tisti, ki ima veliko. Bogatejši je tisti, ki malo potrebuje. Najbogatejši pa tisti, ki veliko daruje. Vsak dan, vsak trenutek imamo priložnost, da logiko kopičenja spreminjamo v logiko darovanja. Poskusimo to držo živeti že danes.


Duhovna misel

3833 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

25.07.2021 7 min

Andrej Šegula: Na glavo obrnjena logika

Ljudje smo različni: eni bolj, drugi manj nadarjeni; eni bogati, drugi manj bogati ali celo revni; eni zdravi, drugi bolni; eni mladi, drugi stari; spet drugi mladi, ki nikoli ne bodo stari. Človek, ki živi sam s seboj, ki si dovoli srečati samega sebe, ki si upa pogledati v »svojo zgodovino«, hitro ugotovi, da imamo različne dosežke. So stvari, ki nam odlično uspevajo, na drugi strani pa so področja, na katerih se nam tako hitro zalomi, ustavi. Če potegnemo črto – nismo popolni, nismo vsemogočni. Današnji evangeljski odlomek (Jn 6,1-15) nam prihaja naproti ravno v tem kontekstu. Jezusa srečamo sredi velike množice. Ves dan so bili z njim in postali so lačni. Kaj storiti? Denarja za nabavo živil niso imeli. Zato apostoli vidijo »rešitev«, da jih odpusti in naj se znajdejo sami. Jezus pa najde drugo rešitev. Glede na to, da niso imeli dovolj hrane, bi lahko Jezus, ki je človek in Bog, naredil čudež »iz nič«. Toda v nadaljevanju vidimo, da želi sodelovanje. V opisu dogodka je namreč omenjen deček, ki v tej težki, zapleteni situaciji, kako nasititi toliko ljudi, da v skupno dobro tisto malo, kar ima: pet hlebov in dve ribi (Jn 6,8). To pomeni, da se čudež ni zgodil kar iz nič, ampak iz »delitve« tega, kar je imel pri sebi. Papež Benedikt je ob tem odlomku zapisal, da Jezus ne zahteva od nas tistega, česar nimamo, temveč nam nakaže, da če vsakdo da tisto malo, kar ima, se lahko vedno znova zgodi čudež. In če živimo s to zavestjo, postajajo nemogoče stvari mogoče. Bog namreč more pomnožiti vsako naše še tako majhno dejanje ljubezni. Ni čudno, da je čudež naredil na množico velik vtis. In spet pridemo do paradoksa. V naši glavi in logiki je: če hočemo imeti, moramo kopičiti, nalagati, varčevati in … Današnji evangelij pa postavi to logiko na glavo. Deček, ki je imel pet hlebov in dve ribi, je vse svoje dal na razpolago; je razdelil. Vse, kar je imel, je razdal. Toda? Po Jezusovem čudežu se je to, kar je imel, pomnožilo – pet hlebov in dve ribi so postali »rešitev« za vse. Iz te drže bi lahko izpeljali imperativ: dajati, deliti, razdajati – in nič ti ne bo manjkalo. Zveni malo predrzno, toda v globini take drže so resnica, mir, zadovoljstvo, srce svetništva. Današnje razmišljanje lahko sklenemo z mislijo, da je bogat tisti, ki ima veliko. Bogatejši je tisti, ki malo potrebuje. Najbogatejši pa tisti, ki veliko daruje. Vsak dan, vsak trenutek imamo priložnost, da logiko kopičenja spreminjamo v logiko darovanja. Poskusimo to držo živeti že danes.

Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov