Čeprav si, razen redkih izjem, vsi po vrsti želimo dolgo živeti, se vsi po vrsti, razen redkih izjem, dolgčasa bojimo. In bežimo pred njim. In ga imamo za nekaj slabega. In občudujemo ljudi, ki zatrjujejo, da jim nikoli ni dolgčas. In čeprav nam to zatrjujejo z nasmehom na obrazu, nikoli ne moreš biti čisto do konca prepričan, kaj se skriva za nasmehom. Mnogi, ki jim nikoli ni dolgčas, si ta dolgčas preganjajo z obešanjem po štrikih: na bungee jumpingu, na plezalnih stenah, v hribih … A tudi mnogi, ki hodijo naokrog s širokim nasmehom na obrazu, si včasih dolgčas skrajšajo na štriku … Nam pa je dolgčas! … Dolgčas nam je v šoli. Dolgčas nam je v službi. Dolgčas nam je v teatru. Dolgčas nam je samim in dolgčas nam je v družbi. Dolgočasno nam je učenje, dolgočasno nam je delo in je dolgočasna še zabava. Zato ni čudno, da nam tudi ljudje postanejo dolgočasni. Sploh tisti, s katerimi smo dolgo časa skupaj … Zato se pred dolgčasom zatekamo h kratkočasju. Ki pa nam, jasno, dela kratek čas. Nam skrajšuje čas. Nam jemlje čas. Da ostanemo brez časa (in sape) … sploh za dolgočasne reči in ljudi. In si nekateri, kot sem že omenil, tako ali drugače skrajšajo čas … Nekateri pravijo, da je najbolj dolgočasna - molitev. Rožni venec, na primer. In imajo popolnoma prav. Nenehno ponavljanje enih in istih besed brez konca in kraja - pa pustimo pri strani, čeprav to nikakor ni brez pomena, da gre za svete besede! -, se jim vleče v nedogled. A kar je brez konca in kraja … in je nenehno … je večno! In tja v večnost, v ta silni brezčasni »dolgčas«, te lahko molitev rožnega venca, ki je – zanimivo, ni kaj – pravzaprav neke vrste »štrik«, lahko tudi pripelje. Oziroma, ker je »štrik« - potegne! Lahko, pravim. Ni pa nujno! Kajti, če te rožni venec dolgočasi … če si z njim zgolj krajšaš čas, brez prave misli in namena … potem se ne razlikuje kaj dosti od preostalih »štrikov«, na katere se obešajo tisti, ki jim je dolgčas. A molitev rožnega venca je kot spuščanje zmaja: za nekatere je to zgolj otročarija, ki so jo prerasli, za druge občasen hobi in kratkočasje (!), tretjim vsaj rutina, če ne strast! Zmaj je zmaj: lahko je na preprost lesen križ pritrjen papir, izdelan v petih minutah … lahko vrhunska umetnina, ki jo je nekdo izdeloval nekaj let, ter nato prepustil vetru! Ni vse odvisno le od tebe: tu je gospodar Veter, ki veje, koder hoče … njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. In je tu vrvica … »štrik« … ki je kot tvoj čas: lahko je dolg, lahko kratek. In Veter dvigne tvojega zmaja pod nebo … ga nosi koder hoče … a še vedno je vrvica v tvoji roki, pa čeprav nad zmajem nimaš nobene moči … Zvezana svoboda! In četudi tvoje misli odtavajo »Bog ve kam«, si z vrvico ovito okrog dlani, skupaj z zmajem, neločljivo povezan z Vetrom. A če te spuščanje zmaja dolgočasi … če se zgolj oklepaš vrvice in se oziraš naokrog za vsakim pasjim repom, ki ga prinese mimo … se ti bo to početje zazdelo prazno kratkočasje ali otročarija … hobi, ki se ga prej ali slej naveličaš … dolgčas, skratka!