Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Duhovna misel

3833 epizod

Duhovna misel

3833 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

13.03.2025

Ignacija Fridl Jarc: O ščepcu soli

Sol je v človeški zgodovini igrala zelo pomembno vlogo in bila celo menjalno sredstvo, kakor je Slovencem dobro znano iz pripovedke o Martinu Krpanu. Že rimski vojaki so namreč del plačila dobivali kot t. i. salarium argentum, torej kot solni denar. In kakor sol naredi jed okusnejšo, enako morata biti začinjena tudi človeško uho in razum, da zmoreta razpoznati pravo duhovno hrano. Povedano drugače: s pravo mero razsodnosti, torej »s ščepcem soli«, mora človek sprejemati besede in govor ter presojati njihovo verodostojnost. Izraz se je v Evropi uveljavil na podlagi zapisa Plinija Starejšega, ki je živel v prvem stoletju n. št. V svojem obsežnem in edinem ohranjenem delu Naravoslovje je v 37 knjigah zbral vse dotedanje znanje in spoznanja. V 23. knjigi svojega dela Plinij starejši zapiše, da naj bi rimski vojskovodja Pompej iznašel protistrup za kačji pik. Ob tem navaja, da mu je dodal zrno soli. Iz navedbe ni povsem jasno, ali je bilo zrno soli sestavni del protistrupa ali pa je Pompej pogoltnil zrno soli, da je protistrup lažje zaužil. Kakor koli, jasno pa je, da izraz »s ščepcem soli« še danes pomeni, da je treba vsako stvar presojati z razumom, s pravo mero pameti. To velja še toliko bolj v času, ki ga živimo, ko nam kot najboljše prodajajo na kupe stvari, ki dejansko niso vredne nič, in ko nas država ter politiki prepričujejo nekaj, počnejo pa nekaj povsem drugega. Ščepca, kančka soli ne smemo torej imeti samo na jeziku, niti samo v ustih in ne samo v rokah, ko nekaj poslušamo. Predvsem moramo imeti »nekaj soli v svoji glavi«, kakor govori drugo znamenito reklo, ki se je v slovenščini razvilo iz reka cum grano salis. Ali kot je po Prešernu v svojem slovensko-nemškem slovarju zapisal že Maks Pleteršnik: »Kdor urne roke, sol v glavi ima, v nesreči si vsaki pomagat’ zna.«


12.03.2025

Peter Millonig: Skrb za zdravje

Kot razumna bitja vsi skrbimo za svoje zdravje. Ne le telesno, ampak tudi duševno in duhovno. Kajti brez celostnega zdravja smo bolni. Lahko smo sicer pri močeh, toda duša in duh nas izdajata, ko nista v ravnovesju, ko sta nevarno obtežena in nas vlečeta k tlom. Ni mogoče, da v takem stanju zaživimo kot ljudje. Polnokrvno, po Božjem načrtu, brez omejitev. Dokler se izčrpavamo v skrbi za zdravo telo, zanemarjamo pa zdravje duše in duha, nimamo od tega ne večje ne trajnejše koristi. V trenutku, ko zbolimo, namreč nimamo opore v čisti duši, ki bi nas tolažila, ne v Božji bližini, ki bi nas pomirjala. Prepuščeni smo sami sebi, volji telesa, ki je zbolelo in hoče ozdraveti. Nastavljamo uho in bi radi čuli, kaj nam sporoča. Se bo kri očistila prostih radikalov? Ali bo mogoče zatreti patogene v dihalih? Ali bo sečna kislina upadla in vrnila zdravje prizadetim sklepom, tkivom? Upamo, vendar jasnega odgovora ni. Pomagamo si z zdravili in zdravniškimi nasveti. Dovoljujemo, da nam kirurgi odvzamejo škodljive tvorbe, ko so nastale – ali da nam po prometni nesreči poravnajo zlomljene kosti. A temeljna dilema ostaja: nikoli ne bo mogoče naročiti zdravega telesa. Pa tudi ko ga imamo, ni zagotovila, da ga lahko obdržimo, čeprav bi se še tako trudili. Če se zavedamo te resnice, je odločitev, kaj je treba storiti, jasna. Zdravje duše in duha je nad zdravjem telesa, tudi ko bi odgovorno skrbeli zanj. Kajti duhovno življenje, vsajeno v plemenito dušo, prinaša človeku Božja spoznanja. Podeljuje notranji mir in nas pripravlja na stanje, ki ga bomo deležni, ko zemeljskega telesa ne bo več, poveličano pa šele nastaja.


11.03.2025

Robert Friškovec: Danes je čas

Nekdo mi je pripovedoval: "Ko sem bil star trinajst, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl fanta, starega enajst let, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: 'Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: 'O, ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem triintrideset, ko sem pomislil: 'Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in zakaj nisem raje uresničil tistega, česar sem si tako želel. Ampak tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem še stalno razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici ravno zdaj najstarejši, kot sem kadar koli bil, pa hkrati tudi najmlajši, kot bom še kadar koli. Zdaj je čas. Za vse in vedno." Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi lahko v polnosti zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki si ga nalagamo predvsem samim sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In spet jutri bo na vrsti nov 'danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne, ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno, kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitko, s čimer kisik ne pride prav daleč po telesu, lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.


10.03.2025

Alenka Veber: Jarem

Med obvezno opremo, ki smo jo pred desetletji premogli na naši kmetiji, so bile uzda iz brzde in jermenov, vajet ter gajžla, kot smo rekli biču – pripomočku za udarjanje živine. Na veliko otroško veselje oče gajžle ne na nas ne na živini ni uporabljal, le sem pa tja je z njo zažvižgal skozi zrak. Konjem so vedno, ko so se z njimi odpravljali k težkim kmečkim opravilom, nadeli uzdo na glavo in jih tako vodili. Z na videz preprostimi pripravami so kmetje obvladovali silno konjsko moč, otroci pa smo težko delo konj zaradi varnosti bolj ko ne spremljali od daleč, saj nikoli nismo vedeli, kdaj se bodo močni delovni konji ob hrzanju povzpeli na zadnje noge in nas brcnili. Razen kakšnega prevrnjenega voza sena ali hlodov večje škode na naši kmetiji nismo utrpeli, se pa že od otroških dni konj bojim. Poslušnejši in pohlevnejši so se mi zdeli lisasti voli, vpreženi v jarem. Tako za konje kot za vole je nekdaj veljalo, da so neprecenljiva delovna moč od jutra do večera, v ledeno mrzlih jutrih ali pa v vročih poletnih dneh. Skrbni gospodarji so se zavedali, kaj bi pomenila izguba ene ali druge vprežne živali, pri slabih pa je največkrat pel samo bič. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, tako vi kot jaz smo vpeti v vajeti. Vsakdo izmed nas nosi svojo uzdo, svoj jarem. Mogoče je komu izmed vas dano, da uzde in jarme drugih držite v vajetih in vodite. Želim vam, da potegi vodenja ne bi prerasli v prisilo ali celo nasilje, ki zagotavlja poslušnost ali spodbuja k delu. Verjamem, da ste dobri gospodarji – gospodarji, ki znajo svoji vprežni živini kdaj pa kdaj sneti uzdo ali jarem z glave in izpustiti vajeti. Če se bojite, da bo vašo čredo premamilo prostranstvo svobode, potem vajeti ne smete izpustiti, temveč samo popustiti. Če pa ste voz, ki ga vlečete, preveč naložili, potem boste v jarem morali vpreči še koga. Sicer vas lahko doletita hrzanje in prhanje. Mogoče vam bo kdo celo ušel z vajeti. Sama sem potrebovala več kot samo štirinajst dni poletnih počitnic, da sem lahko odpela krivične spone in razvezala vezi jarma (prim. Iz 58,6). Jarem, ki me je tiščal in žulil, mi je uspelo sneti. Če sem iskrena, mi zanj ni prav nič več mar. Prav tako si ne želim, da bi ga nase vzel kdo drug. Ukrojen je bil zame, a sčasoma sem ga prerasla. Z leti sem se pod njim počutila utesnjeno in nemirno, zato sem ga morala odložiti in nase vzeti nov jarem. Upajoč, da bom našla počitek svoji duši. Ponovno sem se začela učiti od Njega, ker je krotak in v srcu ponižen, njegov jarem pa prijeten in njegovo breme je lahko (prim. Mt 11,29–30). Naši vozovi bodo po koncu poletnih počitnic začeli ponovno drdrati po kolesnicah življenja. Upam, da vam je z njih uspelo zmetati ves odvečen tovor in da vas vajeti življenja ne bodo preveč utesnjevale.


09.03.2025

Božo Rustja: Ne dajmo slabemu niti možnosti

K očetu sta prišla sin in hči, najstnika s prošnjo, da ju pusti v kino. Oče je prebral precej o predvajanem filmu in je vedel, da je v njem nekaj neprimernih prizorov, ki zavajajo v slabo, zato je imel pomisleke. Najstnika sta začela očeta prepričevati: »Oče, pa saj gre samo za zabavo. Tudi če je v filmu nekaj neprimernih prizorov, je film vseeno dober. V njem je tudi nekaj izjemnih prizorov in kakšne zvočne efekte ima! Najini prijatelji so bili navdušeni.« Toda oče se ni vdal. Otroka sta bila razočarana in nista mogla razumeti očetove odločitve. Istega večera je oče presenetil otroka in spekel pecivo. Dejal je, da ga je pripravil po posebnem družinskem receptu in mu dodal še posebno sestavino. Seveda je otroka zanimalo, katera je ta sestavina. Oče je odgovoril, da je pecivu dodal malo, ampak zares čisto malo gnoja. Otroka kar nista mogla verjeti. Toda oče jima je zatrjeval, da je gnoja resnično malo in da so vse druge sestavine odlične ter da mu je pecivo tudi sicer odlično uspelo. A kljub tem zagotovilom otrok ni mogel prepričati, da bi pecivo vsaj pokusila. »Saj je samo ena majhna stvar narobe, zakaj ne pokusita?« A najstnika se nista dala. Nato jima je razložil, zakaj ju ni pustil v kino. Film, ki sta si ga želela ogledati, je nekaj takega kot njegovo pecivo: je dobro, toda nekaj slabega, ki je v njem, je lahko škodljivo. (Vodi me, dobrotni Duh, 29.) Zgodba odpira vprašanje našega odnosa do zla, zlasti vprašanje, koliko lahko slabemu pustimo v svoje življenje. Sv. Pavel je tukaj odločen: »Ne dajajte prostora hudiču,« (Ef 4,27). Če slabemu začnemo dajati prostor, nas bo to uničilo. Jezusov boj s skušnjavami v današnjem evangeliju je jasen. Skušnjavcu se upre na samem začetku in ga odločno zavrne. Skušnjavec nas hoče prepričati o dveh stvareh: Enkrat poskusiti slabo ne pomeni nič. Pa ni tako. Ko poskusimo narediti slabo, se nanj kmalu navadimo in grešimo. Zato je bil oče tako odločen in otrokom ni dovolil gledanje filma, v katerem je bilo slabo sporočilo, ker je vedel, da je stik s slabim tvegan. Zlasti za neizkušenega mladega človeka. Kako premagati skušnjave? Ohranimo čiste in neomadeževane svoje misli. Zapomnimo si: naša dejanja bodo vedno sledila našim mislim. Kar gledamo, poslušamo ali beremo, bo ostalo v nas. Če gledamo slabe stvari in mislimo, da bodo naše misli ostale čiste, se motimo. Če gledamo televizijske programe ali obiskujemo spletne strani, ki vsebujejo veliko negativnega, ne moremo pričakovati, da bodo naše misli neomadeževane. Če bomo dlje časa počeli nepoštene stvari, se bomo nanje navadili.


08.03.2025

Fanika Vrečko: Vzajemno razmerje

Slavistka in teologinja dr. Fanika Vrečko iz Maribora v Duhovni misli tega jutra opisuje srečo predvsem kot vzajemno razmerje med zdravjem, notranjim mirom in ljubeznijo.


07.03.2025

Marjan Pučko: Dvoje poti

Dvoje poti, tak naslov je dan psalmu 1 v knjigi psalm v Svetem pismu. Zato Vas ob vstopanju na pot današnjega dne povabim k skupnemu razmišljanju o poti. A ne samo o poti, po kateri hodimo, ampak tudi o poti v prenesenem pomenu, poti mojega življenja, poti včerajšnjega in današnjega dne, poti mojega upanja, veselja, ljubezni, poklicni poti in še bi lahko našteval. Že s tem naštevanjem smo lahko zaslutili, da je beseda pot središče za naš vsakdan. V svoji avtobiografiji Pot je slovenski alpinist Nejc Zaplotnik zapisal te misli: »Vse to je moje življenje. Pot, ki ne pripelje nikamor drugam kot na naslednjo pot in ta zopet na naslednje razpotje. Brez konca. Svoboda v najpopolnejšem pomenu besede. Obsojen sem na svobodo, tako svoboden, da med množico ljudi, ki me imajo radi, in med tistimi, ki me ne marajo, ostajam sam. Sam s svojimi željami, sanjami, hrepenenji, in sam na svoji večni poti.« Vsak dan znova in znova stopamo na pot našega življenja, kdaj imamo občutek, da smo sredi gneče, velikokrat smo tudi sami, a na njo stopamo s svojimi željami, upanji, hrepenenji in tudi kdaj s strahom in spoštovanjem pred kakim razpotjem. Ko vstopam na pot današnjega dne, današnjih 86400 sekund naj v naših mislih odmevajo besede psalmista v psalmu 1: »Blagor človeku, ki ne hodi po nasvetu krivičnih, ki ne stopa na pot grešnikov in ne poseda v družbi porogljivcev, temveč se veseli v Gospodovi postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči. Tak je kakor drevo, zasajeno ob vodnih strugah, ki daje sad ob svojem času in mu listje ne ovene; kar koli dela, dobro uspeva.« Naj nas na poti skozi današnji dan spremlja Božji blagoslov, da kar koli bomo delali, da bo dobro uspelo, ali kot je zapisal tudi Nejc Zaplotnik: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«


06.03.2025

Raid Al Daghistani: O molku

Molčimo lahko le, ker govorimo. Molk je hrbtna stran govora. Molčanje ni preprosto nasprotje govora, temveč njegov pogoj, pribežališče in zatočišče. Zato molk ni toliko nezmožnost govora, kolikor je zavestna, hotena in smiselna odpoved govoru. Molčati pomeni govoriti navznoter. Molčanje je preiskovanje, potrpljenje, merjenje. In kakor je pojem po Heglu »demiurg resničnosti«, je molk »demiurg pojma«. Kakor je govorica preizkušnja resničnosti, je molk preizkušnja govorice. Brez molka ne bi bilo govora. »Molk je gospodar govora,« je dejal prerok Mohamed. Molk ni le počelo govora, temveč tudi njegova transcendenca. V tem smislu se neizrekljivo numinozno izteka v polnost molčanja. »Črka je zastor in zastor je črka,« pravi an-Niffari. Molk je tako tudi spoznanje, meditacija, kontemplacija – preseganje. Molk je sestavni del duhovno-religioznih praks. V islamu molk simbolizira štiri lastnosti: načelo pobožnosti, pogoj čuječnosti, vrsto askeze in duhovno vajo. Molčanje tako ni le prekinitev govorjenja, temveč tudi dresura duha; urjenje v preseganju notranjega gibanja, zaustavitev toka misli. V tem smislu znameniti muslimanski mistik iz andaluzijske Španije, Ibn Arabi, razlikuje med »molkom jezika« in »molkom srca«. Medtem ko »molk jezika« pomeni prenehanje govorjenja, »molk srca« pomeni transcendenco mišljenja. Molčanje tako pomeni osrediščanje duha; zbiranje razpršenosti misli; poenotenje notranjih glasov. Molk pa je navsezadnje tudi pogoj resničnega poslušanja: le kdor zna molčati, sliši in zna poslušati; poslušati drugega in svoj notranji glas, ki govori z molkom. Molčanje kot duhovno dejanje je treba kultivirati. Molčanja se je – tako kot govorjenja – treba naučiti. In ali obstaja primernejši čas za molk, kot je mesec ramazan – čas posta, duhovne osamitve, introspekcije in molitve?


05.03.2025

Andrej Šegula: Ne le odpoved hrani ...

Za nami je pust – čas, ko smo preganjali zimo in »klicali« pomlad. Z današnjim dnem, na pepelnično sredo, stopamo v sveti postni čas, ki je čas priprave na velikonočne praznike. Za kristjana je pepeljenje zunanje znamenje začetka postnega časa, začetka spokornosti, bolj poglobljene molitve in spreobrnjenja pred veliko nočjo. Pri obredu duhovnik ali diakon posipa vernike s pepelom v znamenje kesanja in minljivosti. Pri tem dejanju gre za spomin na minljivost. Vsi vemo, da bomo umrli, a s tem dejanjem to ozavestimo. Kajti ko se človek postavi na prag svojega konca, vidi stvari drugače. Izgovorjene besede – »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš!« (1 Mz 3,19) – nas opominjajo, da je naše življenje na zemlji prehodno. Današnji dan je tudi klic k spreobrnjenju. Besede, ki jih duhovnik izgovori ob pepeljenju – »Spreobrni se in veruj evangeliju« – so povabilo k duhovni prenovi in poglobitvi vere. Pepel je v Svetem pismu pogosto znak spokornosti, zato vernike spodbuja k spreobrnjenju. Pepel dobimo s sežiganjem blagoslovljenih oljčnih vej iz prejšnje cvetne nedelje, ki simbolizira prehod od veselja do kesanja ter povabilo k resnični notranji prenovi. Nadškof Stanislav Zore je v letošnjem pismu na začetku postnega časa zapisal, da je cilj našega postnega časa vstati s Kristusom. Pomembno je pravo izhodišče. Posipanje s pepelom ni ostanek preteklega, preveč z grehom in padcem zaznamovanega gledanja na človeka. Ne, posipanje s pepelom je opomin za vernega človeka, da se življenje brez Boga ne izide. Ostaneta le prah in pepel. Današnji dan nam želi pomagati pri postavljanju stvari na pravo mesto. Postaviti pravi odnos do hrane, do materialnih stvari, pa tudi do drugih in do Boga. V jeziku tega sveta bi lahko rekli, da je to čas inventure, ko poskušamo črtati vse tisto, kar nas obremenjuje in teži, da bi še bolj zaživeli vse svoje odnose. Ameriški trapist, mistik, pisatelj in pesnik Thomas Merton (1915–1968) je zapisal: »Resnična molitev in post nista to, da se odrečemo hrani in pijači, ampak da se odpovemo našim iluzijam in lažnim predstavam. Pravi post pomeni očiščenje uma, srca in volje, da bi lahko videli resnico in dosegli resnično svobodo.« To nas opominja, da post ni le telesna odpoved, ampak predvsem duhovno očiščenje in iskanje resnice v sebi. Izkoristimo današnji dan, okrepimo vse tisto, kar je dobro in plemenito.


04.03.2025

Metka Klevišar: Da bi vsaj še toliko videla

Če bi človeku pri dvajsetih letih vnaprej povedali, kaj vse bo v svojem življenju doživel, bi v večini primerov preprosto rekel, da je to nemogoče. Da česa takega nikoli ni sposoben prenesti. Potem pa, glej, prihajajo stvari, nenačrtovane, čisto drugačne, kot bi jih sam lahko načrtoval. In človek zmore. Sam sebe preseneča. Tega od sebe ne bi nikoli pričakoval. Vsak lahko pobrska po svojem življenju in ugotovi kaj podobnega. Verjetno je to del našega človeškega dozorevanja, zelo pomemben del. To pomeni, da gremo naprej, da ne obstanemo na neki točki in se ne premaknemo več. Prav do zadnjega trenutka gremo naprej in morda bomo najbolj presenetili sebe prav v tistih zadnjih trenutkih življenja. Kdo ve? Poslušala sem gospo, ki zelo slabo vidi. Iz leta v leto slabše. Ko je še hodila v službo, je pogosto razmišljala: »Če bi normalno videla, bi se lotila tega in onega, bi naredila to in to …« Sanjarila je o nečem, česar ni bilo. Kaj vse bi bilo, če bi bilo. Vsi poznamo takšna razmišljanja: kaj bi bilo, če bi imeli drugačne možnosti, če bi bili zdravi, če bi imeli dovolj denarja, če bi nam bili ljudje okrog bolj naklonjeni in še in še. Zdaj, ko se je zaradi vida upokojila, pa je njeno razmišljanje drugačno, veliko bolj skromno: »Da bi vsaj še toliko videla kot sedaj, pa bo šlo.« Ob takšnem razmišljanju se počuti bolj zadovoljno kot pred leti. Za premik v tem razmišljanju pa je potrebovala čas, kar nekaj let. Ni prišlo kar samo od sebe. Ta premik se je moral zgoditi v njej sami. Nihče ni mogel namesto nje narediti tega koraka. Drugi so jo lahko samo spremljali od daleč. Prav je, da se o vsem tem pogovarjamo, da si takšne stvari povemo. S tem si med seboj pomagamo delati takšne premike v sebi. Kako čisto drugače živim, če rečem: »Bog bodi zahvaljen, da lahko še malo hodim«, kot pa če bi se ves čas samo jezila, da ne zmorem več, da ne zmorem toliko kot drugi. Na ta ali oni način se to tiče vsakega od nas, saj ne gre vedno samo za zdravje, ampak še za marsikaj drugega.


03.03.2025

Berta Golob: Da ali ne

Mar si kdo želi biti od kogar koli odvisen? Že kobacaj hoče biti svoboden. Obenem vsak tišči v kaj, kar mu lahko omaje presojo. Po malem smo kar vsi odvisniki. Da bi kdo ukazoval, tega ne prenašamo radi; hkrati je pa srk močne jutranje kave lahko mogočen gospodar. V mišjo luknjo pred tečnim šefom, če mu tajnica z njo ni postregla takoj. Štrena navezav na razne opornike, ki nas pehajo v odvisnost od njih, je zavozlana v različne zanke. Staro svarilo se je glasilo: Pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne. A sem bila poučena, da ni kulturno govoriti o pijancih in pijanosti, ampak le o alkoholikih in alkoholizmu. Ugotavljam tudi odvisnost od pojmov. Ukazuje nam vreme. Še meteorologi zadnje čase omenijo, kdaj utegnemo biti pod njegovim slabim vplivom. Sitni, kolikor se na to spoznam iz svoje prakse, in naveličani. A velja tudi obrnjeno, sicer se ne bi razvilo reklo »cigan se smeje, kadar dežuje«. Ve, da bo za dežjem spet obilje sonca. Takale ciganska modrost je zdrava življenjska šola in pelje v optimizem. Kar bi se reklo: ne podlegati odvisnosti; najmanj pa taki, ki škoduje telesu in duhu. A zakaj je tako, da ista navada/razvada nekomu škoduje, drugemu pa celo koristi? Končno pa: Svaka svjetlost, svaka radost ima svoju drugu stranu; svaki smjeh in svaka mladost svoju bol in ljutu ranu ; kakor meni Gustav Krklec. - Vsaka radost in svetloba je na dve plati razklana; dana smehu je tesnoba in mladosti bridka rana. – In ob tem pomislim na številne mlade in manj mlade, katerih izpraznjene igle srečujem na sprehajalni stezi skozi ostanek nekdanjega gozda. Premišljam, koga bi bilo manj prijetno srečati: medveda ali narkomana. Prve ščitijo lovci, glede drugih nam je daleč premalo mar. Kako tudi, ko pa smo vsi s čim zasvojeni; najmanj še z vero, pred časom tako razvpitim »opijem za ljudstvo.« Ni časa. Lovimo trenutke, odvisni smo od njih. Potrebujemo jih za čas, da begamo od ene naglice v drugo. E-pripomočki so nam ga prefrigano ukradli. Izmaknili so nam živega človeka in nas opijatili zase. Koliko moči nam ostaja, da se zavestno odločimo za DA ali za NE?


02.03.2025

Milan Knep: Bruno v očesu

Bolj kot naše slabosti nas vznemirjajo napake drugih. Če zavračanja bližnjih ne ustavimo in si ne priznamo, da smo tudi sami nepopolni, začne naš mrki pogled na ravnanje drugih preraščati v jezo. In če tudi tej ne postavimo meje, se začne verbalno nasilje, pri marsikom tudi fizično. Ker se je Jezus zavedal, da se lahko celo na videz nenevarno ironiziranje drugih sprevrže v sovraštvo, je svojim učencem izrekel ostro svarilo: »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?« Zelo dobro mnenje o sebi je imel, na primer, Maximilien Robespierre (1758–1794), eden ključnih mož francoske revolucije. Popolnoma se je raznežil nad svojo dobroto, ko se je pred zbrano množico zavzemal za socialno državo in neposredno demokracijo, splošno volilno pravico ter odpravo suženjstva in smrtne kazni. V svoji navidezni miroljubnosti je nasprotoval vojni s Habsburško monarhijo. Ker je branil človekove pravice, so revni in zatirani videli v njem svojega zaveznika. Robespierre, ki se je imel za človekoljuba, pa ni bil pozoren na temo v svoji duši, bruna v svojem očesu ni opazil, temveč so ga neskončno motile le iveri v očeh drugih; ne da bi se prav zavedal, je postal zagovornik terorja. Pri obrambi vrednot revolucije in republike ni dopuščal usmiljenja. Zahteval je puritansko čistost državljanov glede njihovega odnosa do dosežkov revolucije. Njegovi dekreti so leta 1794 zahtevali usmrtitev že na podlagi sumov, da ima kdo kakršno koli kritično mnenje o republiki. Zaradi bruna v svojem očesu in nenasitne krvoločnosti si ni delal slabe vesti, a zaradi iveri, ki jo je opazil v očesu sodržavljana, je ukazal ubijanje. Člani Konventa so se zbali za svojo usodo, zato so ga hoteli aretirati, a jih je prehitel s samomorom, ki pa se mu ni ponesrečil. Naslednji dan so ga prijeli in ga na Trgu revolucije usmrtili z giljotino. Robespierre je začel z utopičnimi idejami Jeana - Jacquesa Rousseauja (1712–1778) in končal z nasiljem. Tisti, ki so bili zaslepljeni z njegovo pravičniško retoriko, so se pozneje naslajali ob pogledu na giljotino, ki je ustavila njegovo blaznost. Parižanom iz obdobja francoske revolucije in vsakemu izmed nas je namenjena Jezusova beseda: »Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa, potem boš videl, da lahko odstraniš tudi iver iz očesa svojega brata.« Dandanes se javni govor zaostruje. Ljudje so jezni, a ne na svoje sebično iskanje udobja, ampak na vse okoli sebe, ker ne ustrezajo idealom, ki si jih rišejo v svoji glavi. Tem bi takoj izdrli bruno iz očesa. Če naj prav ocenjujemo razmere v družbi, moramo najprej stopiti pred Vsemogočnega in ga ponižno vprašati, kako nas vidi on.


01.03.2025

Senada Karišik: Začetek svetega meseca ramazana

Več kot milijarda in pol muslimanov z veseljem in radostjo pričakuje prihod svetega meseca ramazana. Ramazan se letos začne 1. marca oziroma 1. ramazana leta 1446 po hidžri. Muslimani svoje versko leto štejejo po luni, tako da je za deset dni krajše od gregorijanskega koledarja. Verniki, ki se postijo 30 let, imajo možnost, da se postijo v vseh letnih časih. Z veseljem pričakujemo, da se prižgejo »kandilji«, posebne luči, ki bodo oznanile prihod svetega meseca. Želimo, da bi se te luči prižgale tudi v naših srcih, tako da bo post duhovno obogatil naša srca in duše. Ramazan je mesec posta in razodetja korana. Ramazan je deveti mesec hidžretskega koledarja. V njem je noč, ki se imenuje lejletul-kadr in o kateri je božji poslanec prerok Mohamed povedal, da je najboljša v letu. V tej noči se začelo oznanjanje korana. Kaj je post? Med zoro in sončnim zahodom se vzdržimo hrane, pijače, kajenja in drugih telesnih potreb. V človeški civilizaciji ima post dolgo tradicijo. Poznajo ga vse tri monoteistične religije. Mogoče se v islamu dojema strože, ker se od zore do sončnega zahoda ne sme ne jesti ne piti. Muslimani ob tem čutijo empatijo do vseh ljudi na svetu, ki nimajo hrane in vode. Tako lahko rečemo, da ima post poleg duhovne tudi socialno, družabno, družinsko ter zdravstveno vlogo. Postiti se morajo vsi telesno in duševno zdravi, svobodni in polnoletni muslimani in muslimanke. Post pomeni tretji steber islama in je odločitev, da nam je v naši veri nekaj predpisano in podarjeno. Zelo pomembna vloga posta je ob odrekanju hrani in pijači tudi odrekanje grdim besedam, mislim in dejanjem. Se pravi, ne samo da se naša telesa fizično izčrpajo, ampak se duhovno hranijo, to pa dušam vernikov prinese veselje in radost. Lahko bi rekli, da je post duhovna vaja, ki nas pripelje do premisleka o naši vlogi na tem svetu, našem odnosu do drugih ljudi, živali in seveda družbe v našem okolju. O postu rečemo, da je tudi šola, ki nas uči in nam pomaga, da postanemo boljši na vseh ravneh osebnosti. Mesec ramazan je priložnost medgeneracijskega srečanja in sodelovanja, skupnega branja korana, ki se imenuje mukabela, skupne večerje iftarja ter posebnega obreda, ki se opravlja v ramazanu, teravih-namaza. Pravimo, da naša skupnost živi 24 ur. Ko se družina in prijatelji zberejo za skupno večerjo iftar, začutimo posebno povezanost in ljubezen. Takrat vedno rečemo, da ima hrana boljši okus in da je tudi voda sladka. Vsakega ramazana imamo skupni moto, ki nas še bolj spodbuja pri opravljanju dobrih dejanj. Letos je moto ramazana to, da je »mesec dobrodelnosti in solidarnosti«. Ljudje danes ne potrebujejo le materialne pomoči, ampak predvsem, da jih nekdo posluša in da čutijo, da je tukaj zanje. Vsa dobra dejanja se v ramazanu dodatno seštevajo. Tako nas vse, kar storimo, duhovno obogati. Post ima tudi svoje zdravstvene prednosti. Prerok Mohamed je rekel: »Postite se in zdravi boste.« Post se konča z bajramom, ki traja tri dni in prinaša praznovanje, čestitke in obisk sorodnikov, prijateljev in sosedov. Vsem muslimanom in muslimankam v Republiki Sloveniji čestitam prihajajoče dneve meseca ramazana z željo, da bi se postili v dobrem zdravju in veselju. Ramazan mubarek olsun.


28.02.2025

Stanislav Kerin: Nimam časa

»Nimam časa!«. To sta dve besedi, ki se vedno znova ponavljata med ljudmi. Skoraj vse je do trenutka načrtovano. Vsaj bilo je tako. Tudi mednarodna pomoč ljudem v deželah, ki živijo v težjih življenjskih razmerah, je bila načrtovana. Določeni so bili datumi do kdaj mora biti projekt izpeljan. In seveda, kar je najbolj pomembno, videti je treba rezultate. Ob vsem se ne sme pozabiti na trajnost sprememb, ki jih bo prinesel določen projekt. Vse smo načrtovali. Najbolj in seveda najprej načrtujejo gospodarstveniki. Hočejo rezultat dela, ki ga načrtujejo. In rezultat več imeti jim je uspelo prenesti na ljudi po vsem svetu. Ljudje hitijo, da ne bi kaj zamudili. Marsikomu se je v teh mesecih utrnilo vprašanje: JE TO RES POTREBNO? In v ta točno načrtovan urnik pride nekaj, kar nihče ni predvideval. Čas se je ustavil! Naenkrat je dovolj časa. Kako pa ta čas uporabimo? Čas lahko uporabimo tudi za to, da pregledamo kaj se dogaja v našem življenju. Ne ustavljajmo se pri zunanjih dogodkih! Kaj se dogaja v nas? Kako sprejemam občutek nemoči? To so trenutki, ko preverim sam v sebi, kaj je v življenju pomembno, kaj pa je morda nepomembno. In ugotovili bomo, da v življenju ni pomembno samo tisto, kar imam. Veliko bolj pomembno je: kakšen sem v svoji notranjosti. Čas je, da ne poslušam tistega, kar mi drugi dopovedujejo. zdaj je čas, da odkrivam kje so temelji mojega življenja, kam je usmerjena pot mojega življenja. V roke lahko vzamem knjige, v katerih so drugačna razmišljanja, ki jih po navadi vidimo in poslušamo na televiziji, beremo v takšnih in drugačnih časopisih. So vrednote, ki se ne spreminjajo že tisočletja. Temelj naj bi bile kreposti, ki so neuničljive: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. To je tisto, kar spreminja družbo, če to verjamemo ali ne. To so temeljni kamni vsake civilizacije, ki spoštuje človekovo dostojanstvo. Odkrili bomo, da vse dobro nastaja počasi, ne čez noč. Nič velikega, dramatičnega se ne zgodi, če ne delam prav. Ob opazovanju ljudi, ki delajo slabo, človeka razjeda misel, zakaj nekateri ljudje uspevajo, čeprav so krenili na pot, ki uničuje življenje ljudi. V nas se pojavi nevoščljivost, morda tudi brezbrižnost. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Le kaj je človek v blaginji, če je brez modrosti, podoben je živali, ki pogine. (prim.: Ps 48,10-21) Življenje se ne ustavi, življenje gre vedno naprej. Bom del tega neustavljivega življenja? Bom znal dodajati nekaj dobrega in lepega življenju, ki ga živim z drugimi. NE ČAKAJ NA JUTRI – ZDAJ JE ČAS ZA TO!


27.02.2025

Janez Vodičar: Minljivost trenutka

Ob vzdihu: »Kako hitro je noč mimo!« je težko voščiti dobro jutro. Vendarle je prav tek časa tisti, ki nam spet prinaša nov dan. Ne bi rad vas, ki ste že navsezgodaj pred radijskimi sprejemniki, strašil s tem, kako hitro bo vzelo ta dan, saj ga komaj začenjamo. Resnica je, da bo, kakor je minila noč, minil tudi dan, pa če si to želimo ali ne. Nič naj nas ne tolaži dejstvo, da je vsak dan daljši. Še tako dolg dan mine. Ste kdaj že opazovali otroka pri igri? Ne pri igri, ki mu jo pripravijo, včasih celo vsilijo odrasli, ampak pri tisti preprosti, ki si jo ustvari sam. Iz majhnih in poceni pripomočkov nastajajo ladje, letala, avtomobili, žoge, bog si ga vedi, kaj vse lahko otroška domišljija ustvari iz čisto vsakdanjih stvari. Prav to je igra, tista prava, za katero ni treba veliko sredstev, le pravo razpoloženje mora biti. Dovolj je, da se otrok v njej zaposli, pravzaprav bi lahko rekli celo izgubi. Pozabi na vse, ne moti ga, da je čisto navaden papir postal najhitrejše letalo, ki ga ponese v najbolj sanjske dežele. Ob tem čisto pozabi na čas. Otrok je lahko hkrati na vseh koncih sveta in v vseh časih, čeprav je to le trenutek vsakdanje preproste igre. Prav je, da nas odrasle skrbi za današnji dan in se ne zapletemo kakor otroci v kakšno igračkanje. Moramo načrtovati za jutri. Odpraviti se je treba že navsezgodaj k delu, ki ga je treba opraviti. Ob tem izgubljamo sproščenost otroka, ki v trenutku igre doživi polnost veselja. Ker ne znamo živeti več le enega trenutka in smo nenehno v načrtovanju, sploh več ne živimo, ampak se skozi življenje prebijamo. Že veliki renesančni umetnik in znanstvenik Leonardo da Vinci je rekel, da je ta trenutek edina večnost, ki jo imamo. Moramo si ga le privoščiti, kot si ga to privošči otrok. Saj poznate tisto, da če ne bomo postali kakor otroci … Jezus nas ne vabi k zanemarjanju naših obveznosti. Pravi le, da s svojo skrbjo ne moremo ničesar dodati. Lahko pa s svojo sproščenostjo polepšamo sebi in drugim današnji dan. Kar koli že bomo v tem dnevu delali, živeli, drage poslušalke, dragi poslušalci, počnimo to z zavzetostjo otroka pri igri. Bodimo pozorni na trenutke, ki so nam dani. Samo iz teh drobnih trenutkov lahko odkrijemo večnost. Če so Da Vincijeve umetniške stvaritve le bežen trenutek, segajo prek časa vse do nas. Tak je lahko tudi moj dan, preseže naj še tako hitro bežečo minljivost in naj postane večnost pravega otroštva.


26.02.2025

Marko Rijavec: Zlati prah življenja

Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne splača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od vedno. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in bolj pomembno od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu na ta način uspe vsaj za trenutek ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč enostavna razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, tudi se od njega ne odmika, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in ponovno ustvarja v to, kar on v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec, namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo bolj počasni, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet druge po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.


25.02.2025

Jure Sojč: Verujem

Spomnimo, da letos obhajamo 1700 let od nastanka nicejske veroizpovedi, ki so jo napisali leta 325, dopolnili leta 381 ter dokončno zapečatili leta 431. Končno jo poznamo kot nicejsko-carigrajsko veroizpoved. Ta izpoved se začne z besedo VERUJEM. To je prva beseda veroizpovedi. Beseda, ki izraža ne le intelektualno prepričanje, ampak temeljno zaupanje in predanost. Toda ali je vera danes še smiselna? Jo sploh še potrebujemo? Za razlago vesolja ne potrebujemo več 1Mz knjige, ker imamo znanost. Za obvladovanje vremena ne potrebujemo več molitve; imamo tehnologijo. Za preprečevanje zlorabe oblasti ne potrebujemo več prerokov, temveč imamo volitve. Za dosego blaginje ne potrebujemo več blagoslovov; imamo ekonomiste. Če zbolimo, ne gremo več k duhovniku, ampak k zdravniku. Če čutimo krivdo, ne potrebujemo več spovedi; lahko gremo k psihoterapevtu. Če smo depresivni, ne potrebujemo več Svetega pisma, ampak lahko vzamemo prozac. In če iščemo odrešitev, lahko gremo v nakupovalno središče, kjer lahko kupimo srečo po zelo ugodni ceni. Kdo torej potrebuje vero? Vera ostaja nepogrešljiva, tudi v času, ko znanost, tehnologija in napredek ponujajo odgovore na mnoge praktične potrebe in izzive človeštva. Znanost nam lahko pove, kako stvari delujejo, ne more pa odgovoriti na najgloblje vprašanje: zakaj smo tukaj. Tehnologija lahko olajša življenje, ne more pa nas naučiti, kako osmisliti življenje. Ekonomija lahko ustvarja blaginjo, ne more pa nasititi naše duhovne lakote. Vera je odgovor na tista vprašanja, ki presegajo meritve in formule. Kdo smo? Zakaj obstajamo? Kaj je smisel življenja? Znanost nam lahko pove, kako so nastali naši nagoni, toda vera nas uči, kako jih usmerjati. Znanost lahko razloži kozmične pojave, vendar vera išče smisel v njih. Vera daje okvir, v katerem lahko razumemo svoje bivanje, prepoznamo svoje poslanstvo in gradimo odnose z drugimi ter z Bogom. Čeprav se zdi, da je vera v modernem svetu potisnjena ob rob, ostaja temeljna za naše razumevanje življenja. Znanost bo morda nekega dne odgovorila na vsa tehnična vprašanja, toda vprašanja o pomenu, vrednotah, ljubezni in večnosti bodo ostala. Vera je naš odgovor na te globoke skrivnosti, naš most k neizrekljivemu. Ko izrečemo besedo Verujem, vstopamo v povsem nov svet odnosov. Odnosov, ki se pletejo v samem srcu Trojice – med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Sveti Duh, ki ga cerkveni očetje razlagajo kot ljubezen med Očetom in Sinom, je tista moč, ki nas po zakramentu krsta priteguje v ta neizrekljivi ples Trojice. Izpoved vere ni samo dogmatična trditev, ampak osebna odločitev, da vstopimo v Božje življenje – v dinamiko ljubezni. Po Svetem Duhu nas Bog vabi v ta odnos, da postanemo otroci Očeta, bratje in sestre Sina ter nosilci Božje ljubezni v svetu. Kot je dejal neki pisatelj »Vera je začetek. Ne smemo se igrati z njo: jo imeti, je ne imeti več; treba je vstopiti v to kripto – cerkveno in osebno, kjer vre živa voda, in stopiti iz nje in vse razdeliti …« VSE RAZDELITI! VERUJEM TO? JAZ VERUJEM!


24.02.2025

Daniel Brkič: Bog lahko edini s trpini sotrpi

Spoštovani, mnogi moji sogovorniki krivijo za zlo Boga in mislijo, da jih bo moral Bog, če res obstaja, prositi za odpuščanje, ker bi se moral svojih početij sramovati, medtem ko so ostali prepričani, da je dobri Oče krščansko ime za Boga. Eni trpljenje zanikajo in se proti njemu borijo, drugi pa ga proslavljajo in iz njega delajo ideologijo. Karl Gustav Jung (1875-1961), švicarski psihiater in psihoanalitik, je trdil, da je trpin Jezus zanj stvarnejši od Bude, ki je trpljenje zavračal in zaradi tega prenehal biti stvarno človeški. Za Junga je trpljenje humus našega zorenja in počlovečenja. Zato je imel v svoji delovni sobi ob sebi Kristusov križ. Zapisal je, da trpljenje nadvladamo le tako, da ga sprejmemo, prenašamo in preživimo. Kajti kdor od trpljenja beži, išče zanj nadomestke. Včasih pomislim, da je morda moje razmišljanje glede zla in Boga komu kamen spotike. Odgovor na take obtožbe mi je dal portugalski pisatelj, nobelovec José Saramago (1922), ko je na očitek, da njegova predrzna mojstrovina Evangelij po Jezusu Kristusu kristjane žali, izjavil: »Moja knjiga kristjanov ne bo užalila, ker tako in tako ne berejo Biblije.« Povedal je resnico. Zapisal je tudi, da je Jezus na križu glede ljudi rekel: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Nato je stavek glede Jezusa posodobil takole: »Ljudje, odpustite mu, saj ne vé, kaj dela.« Priznam, da je težko sprejeti krščanskega Odrešenika, ki nemočen umira na križu, za svojega odrešenika. Briljantni nemški teolog Walter Kasper (1933) je zapisal, da Božje samozatajevanje, njegova slabotnost in trpljenje, ni izraz primanjkljaja kot pri omejenih bitjih, saj je Bog neomejen. In da ne gre za nujnost usode. Ko Bog trpi, trpi na božanski način in je njegovo trpljenje izraz svobode, kar za ostala bitja ne velja. Boga trpljenje ne doleti, tako kot doleti nas, ampak Bog v svobodi dovoli, da ga trpljenje zadene. On ne trpí kot stvarstvo, ki trpi iz pomanjkljivosti svoje bíti, ampak trpí iz ljubezni in samo zaradi svoje ljubezni, ki je čezmernost njegove bíti. Ker je Bog vsemogočnost ljubezni, si lahko dovoli nemoč ljubezni, in vstopi v trpljenje in smrt, a da v tem ne propade. Bog na križu dokazuje, da je svoboden v ljubezni in hkrati svoboda v ljubezni. Zato lahko edini s trpini sotrpi.


23.02.2025

Edvard Kovač: Plemenitost srca

Francozi imajo lep pregovor, ki pravi: La noblesse oblige, Plemenitost obvezuje. Gre namreč za plemenitost srca, ki človeku narekuje, da je nenavadno velikodušen. Pravičnost bi mu sicer dovoljevala, da bi bil grob in izvršil povračilne ukrepe, a vseeno ostaja velikodušen in darežljiv ter naredi nekaj, kar od njega ne bi pričakovali. V svet naših osebnih odnosov prinaša nove dimenzije, razsežnost ljubezni in prijateljstva. Takšen se nam razkriva svetopisemski kralj David, doma iz Betlehema, ki je že podoba prihajajočega Mesije, Odrešenika. Kot beremo v prvi Samuelovi knjigi David prinaša prizanesljivost in odpuščanje svojemu predhodniku kralju Savlu, ki mu pa obratno iz ljubosumja streže po življenju. Zato mora David pred njim bežati in tavati po Judeji. David bi se lahko maščeval, Savla enostavno ugonobil in prevzel prestol, saj ga je za to izbral Božji mož, prerok Samuel. Obdajajo ga tudi judovski mladeniči, s katerimi bi lahko na novo vzdignil judovsko kraljestvo ter sezidal Božji tempelj. Toda noben državniški načrt, socialna reforma ali osebne umetniške ambicije niso dovolj, da bi si z nasiljem vzel tisto, kar mu pripada. Končno je tudi kralj Savel Božji maziljenec, se pravi Božji ljubljenec in nad njim ne sme stegniti roke. In prav tukaj Davidova zgodba prinaša sporočilo tudi za današnji čas. Preko krščanskega izročila vemo, da je vsak človek Božja podoba, Božji izvoljenec, vsaka oseba je plemenitega rodu. Zato je vsak človek vreden, da z njim ravnamo tako kakor David s Savlom, se pravi, da vsakomur prizanesemo in mu nikoli ne strežemo po življenju. Savel s svojim ne modrim ravnanjem kar sili, da bi ga nasilno odstranili z prestola, toda za to bo poskrbelo samo življenje, dogodki v zgodovini. V času pričakovanja pa se lahko David izuri v boju z življenjem in prebudi v modrosti, ki mu bo pomagala voditi kraljestvo, ki ga čaka. Evangelist Luka je bil po izročilu poklicni zdravnik. Zato je v svojem evangeliju zelo pozoren ne samo na Jezusovo ozdravljanje hromih, slepih in gluhih, ampak spregovoril tudi o učitelju Jezusu kot Odrešeniku, ki ozdravlja duše in prežene grenkobo iz srca. Najhuje je takrat, ko nas nekdo po krivici obsodi, nas poniža, ali nam krati osnovne pravice. Kralj David se ne podvrže Savlu na slepo, ampak ga vprašuje : Zakaj me preganjaš? Kaj sem hudega storil? Zahteva pravico, kliče po svobodi. A hkrati se ne maščuje in pove, da bo Savla spoštoval do konca dni. Lahko bi rekli, tudi mi, da nas plemenitost srca ozdravlja grenkobe in prinaša novo modrost, ki je zaupanje v jutrišnji dan.


22.02.2025

Robert Friškovec: Odložiti kozarec

Profesor je poučeval svoje študente, kako obvladovati vsakdanji stres in živeti s skrbmi. Med svojim predavanjem je stopil do katedra in dvignil kozarec vode, ki je bil na njem. Nekateri so mislili, da jih bo vprašal ali je kozarec na pol prazen ali na pol poln. Vendar je profesor vprašal nekaj drugega: »Kaj se vam zdi, kako težak je ta kozarec vode?« Odgovori študentov so se razlikovali. Nekateri so ocenjevali težo okrog osemdeset gramov, nekateri so se približali tristotim gramom. Vendar je bilo vprašanje profesorja zvito. Študentom je končno pojasnil, da fizična teža ni najbolj pomembna. »To, koliko je kozarec težak, je odvisno od tega, kako dolgo ga držim v roki,« jim pove in nadaljuje: »Če ga držim eno minuto, to za zdravega človeka ne bo problem. Če pa ga bi držal celo uro, bom čutil bolečine v roki. Če bi ga držal cel dan, bi mi roka že povsem otopela. V nobenem od teh primerov se teža kozarca ne spremeni, toda dalj časa ko ga držim, težji se mi zdi.« Profesor je zaključil svojo uro predavanja z mislijo: »Stres in skrbi v našem življenju so podobne kozarcu vode. Če o njih razmišljam za kratek čas, mi ne škodijo. Če razmišljam o njih dlje časa, nas lahko začnejo 'boleti' in pritiskati k tlom. Če bi o njih razmišljal že cel dan, bi se čutil povsem otrplega in ne bi bil sposoben ničesar narediti.« V življenju se zgodi, da nas določeni dogodki ali situacije povsem preplavijo. Zdi se, kot da smo potopljeni v naše obveznosti, skrbi in ničesar drugega ne vidimo več. Tedaj se je dobro odločiti in odložiti naš 'kozarec skrbi'. Dogaja se tudi, da takšen 'kozarec' držimo že predolgo, ko je določen dogodek že davno mimo ali pa nanj ne moremo več prav nič vplivati. Voda v takšnem kozarcu se že usmradi, tako da ni več pitna, je celo zdravju škodljiva. Vse kar imamo od tega kozarca, je le še bolečina, ki se je oklepamo. In vse kar lahko naredimo je, da kozarec odložimo. Danes smo lahko pozorni na vse kozarce, ki jih po nepotrebnem držimo in si povzročamo krče v rokah.


Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov