Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu
23.04.2023 6 min

Andraž Arko: Ki utopi vse skrbi

V spoprijemanju z bolečino in trpljenjem po navadi nismo najbolj uspešni. Pred trpljenjem najraje zbežimo. Nenazadnje kot družba izrivamo bolečino, trpljenje in umiranje. Če že, se to dogaja nekje stran – v Ukrajini, na drugem koncu Slovenije, v nekem oddaljenem domu za ostarele, mi pa to spremljamo le z oddaljenostjo prek zaslonov. Po drugi strani pa imamo nekako zapisano v nacionalnem značaju, kako se na nefunkcionalen način spoprijeti z bolečino in trpljenjem. Verjetno to najbolj poosebljajo verzi o sladkem vinu v prvi kitici Prešernove Zdravljice: »… ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi!« Ko torej boli, ko imam probleme, ko me je doletelo trpljenje, je najboljša metoda Prešernova metoda: utopiti skrbi, bolečino, stisko, trpljenje. Ne nujno z alkoholom, lahko s čimer koli, kar bo delovalo kot anestetik za bolečino. Saj nam v telesnem smislu to dobro služi: če me boli glava, vzamem protibolečinsko tableto in je mir. Analogno uporabljamo to metodo tudi, ko gre za težja, boleča čustva, ki jih nismo pripravljeni rešiti, zato uporabljamo razna protibolečinska sredstva: hrano, alkohol, mamila, pornografijo, seks in vse drugo, kar utopi vse skrbi. Toda s tovrstnimi anestetiki samo omamljamo bolečino, definitivno pa je ne rešimo. Božja pedagogika gre v nasprotni smeri. Ne stran od bolečine, ampak k spoprijemanju z njo. V tako težkem položaju sta se namreč znašla dva učenca, ki sta sprva z navdušenjem sledila Jezusu. Ko pa so ga križali, so se jima življenjski upi sesuli v prah. Zato sta skušala otresti ta prah z nog in karseda hitro zapustila Jeruzalem, kraj Jezusovega katastrofalnega konca. Ostali so jima razočaranje, pobitost in žalost, lahko bi morda rekli celo depresija. Toda od mrtvih vstali Jezus se jima pridruži na tej poti in ju vpraša, kaj je razlog njune pobitosti. Nista ga spoznala, a sta čutila, da mu lahko izlijeta vso svojo bolečino in žalost. Šele potem, ko sta vse izrekla in se potožila, sta bila sposobna slišati besede tolažbe in upanja. Dejstvo je, da predlagana metoda, ki utopi vse skrbi, ne vodi v zdravo rešitev. Jezusov način, ko prisluhne depresivnima učencema, pa vodi k resničnemu stiku s seboj, k spoprijemanju s svojo lastno bolečo realnostjo, predvsem pa, da za to bolečino skušam najti prave besede in jo prav na ta način izraziti v odnosu. Izraziti v odnosu, v katerem sem sprejet, v katerem se počutim varen. Izraziti možu ali ženi, bratu ali sestri, očetu ali mami, dobremu prijatelju, spovedniku ali terapevtu. Predvsem pa je dobro, če zmorem to izreči in izliti Bogu v iskreni in odprti molitvi – včasih najbolje kar s svojimi besedami. Nekako tako, kot sta svojo bolečino Jezusu izpovedala učenca na poti v Emavs.


Duhovna misel

3776 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

23.04.2023 6 min

Andraž Arko: Ki utopi vse skrbi

V spoprijemanju z bolečino in trpljenjem po navadi nismo najbolj uspešni. Pred trpljenjem najraje zbežimo. Nenazadnje kot družba izrivamo bolečino, trpljenje in umiranje. Če že, se to dogaja nekje stran – v Ukrajini, na drugem koncu Slovenije, v nekem oddaljenem domu za ostarele, mi pa to spremljamo le z oddaljenostjo prek zaslonov. Po drugi strani pa imamo nekako zapisano v nacionalnem značaju, kako se na nefunkcionalen način spoprijeti z bolečino in trpljenjem. Verjetno to najbolj poosebljajo verzi o sladkem vinu v prvi kitici Prešernove Zdravljice: »… ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi!« Ko torej boli, ko imam probleme, ko me je doletelo trpljenje, je najboljša metoda Prešernova metoda: utopiti skrbi, bolečino, stisko, trpljenje. Ne nujno z alkoholom, lahko s čimer koli, kar bo delovalo kot anestetik za bolečino. Saj nam v telesnem smislu to dobro služi: če me boli glava, vzamem protibolečinsko tableto in je mir. Analogno uporabljamo to metodo tudi, ko gre za težja, boleča čustva, ki jih nismo pripravljeni rešiti, zato uporabljamo razna protibolečinska sredstva: hrano, alkohol, mamila, pornografijo, seks in vse drugo, kar utopi vse skrbi. Toda s tovrstnimi anestetiki samo omamljamo bolečino, definitivno pa je ne rešimo. Božja pedagogika gre v nasprotni smeri. Ne stran od bolečine, ampak k spoprijemanju z njo. V tako težkem položaju sta se namreč znašla dva učenca, ki sta sprva z navdušenjem sledila Jezusu. Ko pa so ga križali, so se jima življenjski upi sesuli v prah. Zato sta skušala otresti ta prah z nog in karseda hitro zapustila Jeruzalem, kraj Jezusovega katastrofalnega konca. Ostali so jima razočaranje, pobitost in žalost, lahko bi morda rekli celo depresija. Toda od mrtvih vstali Jezus se jima pridruži na tej poti in ju vpraša, kaj je razlog njune pobitosti. Nista ga spoznala, a sta čutila, da mu lahko izlijeta vso svojo bolečino in žalost. Šele potem, ko sta vse izrekla in se potožila, sta bila sposobna slišati besede tolažbe in upanja. Dejstvo je, da predlagana metoda, ki utopi vse skrbi, ne vodi v zdravo rešitev. Jezusov način, ko prisluhne depresivnima učencema, pa vodi k resničnemu stiku s seboj, k spoprijemanju s svojo lastno bolečo realnostjo, predvsem pa, da za to bolečino skušam najti prave besede in jo prav na ta način izraziti v odnosu. Izraziti v odnosu, v katerem sem sprejet, v katerem se počutim varen. Izraziti možu ali ženi, bratu ali sestri, očetu ali mami, dobremu prijatelju, spovedniku ali terapevtu. Predvsem pa je dobro, če zmorem to izreči in izliti Bogu v iskreni in odprti molitvi – včasih najbolje kar s svojimi besedami. Nekako tako, kot sta svojo bolečino Jezusu izpovedala učenca na poti v Emavs.

Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov