Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred štirimi leti sem pokopal očeta.
Umrl je v naročju pomladi in pretresljivosti velikega petka. In kolikor je težka bolečina velikega petka, ko te pretresa žalost in te skeli bolečina, je od nje morda še težja tišina velike sobote. Ta dan je za človeštvo, ki ostane na drugi strani groba, tako zelo težek, ker je to dan, ko nimaš kaj narediti, ko si kot na vratih hiše izgubljenega sina, ko ti je ostalo samo to, da čakaš, kaj se bo zgodilo. Ljudje tako radi kaj naredimo, takrat se čutimo koristne in pomembne, velika tišina velike sobote pa je tako težka, ker je v njej naša največja moč – nemoč. Čakanje. Upanje. Ker je to čakanje trenutek, ki najbolj boli in ko najbolj intenzivno raste. Rast boli. Kot bi rekel moj oče, ko sem kot otrok na pomlad pritekel k njemu in mu tožil zaradi bolečin v nogah. Rekel mi je, da boli, ker odrašča ...
Takole, v bolečini ob praznini sredi mojega življenja, počasi rastem, da sam ne vem, kako. To mi pove tišina ob njegovem grobu, na katerem so iz naših solz pognale živo rumene mačehe. Iz naše praznine, iz luknje, ki jo je skopala njegova smrt.
»Vse s časom zagrne tišina rasti,« je napisal Alojz Rebula.
Oče mi je s svojo smrtjo zapustil skrivnost pomladi, ki je skrivnost tišine. Skrivnost nerazumljivega, skrivnost vprašanj brez odgovora, skrivnost pogrešanja, skrivnost bolečine. Vse skupaj, se mi zdi, je skrivnost ljubezni, čudne, nečloveške ljubezni, ki se nekoč, ne da bi vedel kdaj, ko si dovolj dolgo živel sredi nerazumljivega in nerazrešenega, iz zime odpre v pomlad.
Čudno je vse to. Več ko je v meni nerazrešenega, več je v meni prostora za pomlad. Za tisto nevidno silo, ki jo v sebi nosi brstič, ki ne ve za odgovore, ki samo raste v neštetih nerešenih vprašanjih, dokler ne začuti, da je večji od tega, kar ga oklepa, in se razpre v čarobno lepe zelene liste.
Treba je le veliko čakati. Treba je veliko tišine. Tudi jokati je treba, pustiti, da te boli, tudi obupovati, tudi od vprašanj izmučen obsedeti pred praznino groba. Treba je vse, čemur se reče »živeti«, z vso težo, ki jo življenje naloži tistemu, ki ga nosi. Tudi to sem se naučil od svojega očeta, ki je dolgo časa ležal tih in nemočen na svoji postelji. Da je treba veliko tišine in nemoči, ker se šele v tišini in nemoči naučiš prav ljubiti in prav živeti, pa čeprav to pomeni, da moraš umreti.
3706 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Pred štirimi leti sem pokopal očeta.
Umrl je v naročju pomladi in pretresljivosti velikega petka. In kolikor je težka bolečina velikega petka, ko te pretresa žalost in te skeli bolečina, je od nje morda še težja tišina velike sobote. Ta dan je za človeštvo, ki ostane na drugi strani groba, tako zelo težek, ker je to dan, ko nimaš kaj narediti, ko si kot na vratih hiše izgubljenega sina, ko ti je ostalo samo to, da čakaš, kaj se bo zgodilo. Ljudje tako radi kaj naredimo, takrat se čutimo koristne in pomembne, velika tišina velike sobote pa je tako težka, ker je v njej naša največja moč – nemoč. Čakanje. Upanje. Ker je to čakanje trenutek, ki najbolj boli in ko najbolj intenzivno raste. Rast boli. Kot bi rekel moj oče, ko sem kot otrok na pomlad pritekel k njemu in mu tožil zaradi bolečin v nogah. Rekel mi je, da boli, ker odrašča ...
Takole, v bolečini ob praznini sredi mojega življenja, počasi rastem, da sam ne vem, kako. To mi pove tišina ob njegovem grobu, na katerem so iz naših solz pognale živo rumene mačehe. Iz naše praznine, iz luknje, ki jo je skopala njegova smrt.
»Vse s časom zagrne tišina rasti,« je napisal Alojz Rebula.
Oče mi je s svojo smrtjo zapustil skrivnost pomladi, ki je skrivnost tišine. Skrivnost nerazumljivega, skrivnost vprašanj brez odgovora, skrivnost pogrešanja, skrivnost bolečine. Vse skupaj, se mi zdi, je skrivnost ljubezni, čudne, nečloveške ljubezni, ki se nekoč, ne da bi vedel kdaj, ko si dovolj dolgo živel sredi nerazumljivega in nerazrešenega, iz zime odpre v pomlad.
Čudno je vse to. Več ko je v meni nerazrešenega, več je v meni prostora za pomlad. Za tisto nevidno silo, ki jo v sebi nosi brstič, ki ne ve za odgovore, ki samo raste v neštetih nerešenih vprašanjih, dokler ne začuti, da je večji od tega, kar ga oklepa, in se razpre v čarobno lepe zelene liste.
Treba je le veliko čakati. Treba je veliko tišine. Tudi jokati je treba, pustiti, da te boli, tudi obupovati, tudi od vprašanj izmučen obsedeti pred praznino groba. Treba je vse, čemur se reče »živeti«, z vso težo, ki jo življenje naloži tistemu, ki ga nosi. Tudi to sem se naučil od svojega očeta, ki je dolgo časa ležal tih in nemočen na svoji postelji. Da je treba veliko tišine in nemoči, ker se šele v tišini in nemoči naučiš prav ljubiti in prav živeti, pa čeprav to pomeni, da moraš umreti.
Rad imam sončne zahode. So pač nekaj tako zelo lepega, da se mi zdi skorajda greh, če vsak večer, ko je za to možnost, ne vsaj za nekaj trenutkov obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Vedno sem si mislil, da podobno razmišljajo tudi drugi ljudje. Pa ne. Večina lepoto na nebu samo na hitro ošine in se spusti naprej v divjanje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo naključno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot. Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti ničesar lepega, ničesar, čemur bi se čudili, ničesar, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s hvaležnostjo napolnili od hoje po svetu izpraznjene duše. Človek, ki se ne zna čuditi, ki ne zna videti lepega, je zagrenjen in črnogled. Nima upanja in nima volje. Nima življenja v sebi. In zato nima prihodnosti. Na splošno se mi zdi, da nam je težavnost časa tako omračila um in srce, da res ne zmoremo več videti lepega. Ne lepega v naravi, ne lepega v dogodkih, ne lepega v ljudeh. Da so na naših očeh kakor luskine dogodkov, porazov in razočaranj našega sveta. Da je zato vse, česar smo sposobni, samo nerganje nad tem in onim, nerganje, za katero smo vsi že davno ugotovili, da ne bo ničesar popravilo, ničesar izboljšalo, pa ga še kar uporabljamo. Ker je teža vsega pač prevelika in se nam zdi, da jo to vsaj za malo zmanjša, ko jo prenese na sogovorca. Pa je ne. In tako je velikokrat. Življenje je težko. To pa ne pomeni, da v njem ni lepote. Le da lepota pripada tistim, ki so jo pripravljeni iskati vedno, tudi v težkih časih. Lepote tako ni sposoben videti, kdor je ne išče, kdor si je ne želi, kdor se ne bori zanjo. Treba jo je v svojem življenju zahtevati. Potem jo najdemo. Nujno si je treba vzeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Iskati lepoto v stvarstvu in v ljudeh okoli nas, in sicer vseh ljudeh. Vzeti si torej čas, da bi spet spoznali, opazili in se prepričali o lepoti življenja, lepoti ljudi in lepoti sveta. Preprosto zato, da bi jo znali potem najti tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je ni. V vsakdanjih opravkih in teži dneva, v napornih in žalostnih dneh, v ljudeh, ki so nam ljubi, in prav tako v tistih, ki jih težko prebavljamo. Da bi bili vedno sposobni ustaviti svoj korak, odmisliti besede in dejstva, ki nam jih vsiljuje svet, in v vsem in vsakomer poiskati lepo. Kajti lepota je vedno in povsod. In težji ko so časi, bolj moramo iskati lepoto in tega učiti tudi druge. Vedno in povsod, ker je lepota v vsem in vsakomer. Če temu ne verjamemo, potem že potrebujemo te vzgoje. Ne vzgoje v sanjače, temveč vzgoje v tiste, ki so sposobni videti dlje, globlje in bolje. Vzgoje v tiste, ki si želijo prihodnosti. Ker je prihodnost samo za tiste, ki iščejo in si želijo lepote.
Ko se jesen nagne v drugo polovico, ko listje že odpade z dreves in se čudovite barve gozdov zgubijo v sivi jutranji megli, praznujemo praznike naših pokojnikov. Hitimo na pokopališča, prižigamo sveče, molitev kar sama prihaja na ustnice, tako vernim kot nevernim – saj, kaj pa naj podariš dragemu pokojniku lepšega kot duhovno darilo, molitev? To je tudi čas, ko se spet in spet pojavi vprašanje: ali večnost je ali je ni? Ali je smrt zmagovalka vsega, kar vidimo, delamo, hrepenimo, ljubimo? Ali pa je življenje, tako ali drugačno, vendarle več kot le potovanje od rojstva do smrti? Vse vere in religije in filozofije se trudijo vsaj malo pokukati v dogajanje po smrti, vsaj za hipec odgrniti zaveso večnosti in potem potrditi: večnost je, ali pa večnosti ni … Do zdaj to ni še nikomur uspelo. In vendar – ko zjutraj vstanemo in posije na naš obraz sončna svetloba, si zaželimo kaj več kot le osemdeset ali devetdeset let življenja na trdi zemlji, zaželimo si odrešitev, nadaljevanje ali še bolj izpolnitev vsega, kar smo nosili v srcu. Vesolje je s svojo neskončnostjo podoba večnosti, večnega življenja, ki se nikoli ne konča. Jezus Kristus, ki je doživel trpljenje in smrt, ležal v grobu in potem vstal od mrtvih in nikoli več umrl, pa je močna vrv, na katero vežem svoje upanje v bivanje po smrti. Ljudje delamo toliko stvari, da se nekje vendarle ohrani spomin na nas, na našo osebo, ime, življenjsko pot. Saj zato veličastne egiptovske grobnice še stojijo, zato ohranjamo številne spomenike iz preteklosti! Tudi naši grobovi – cvetoči in polni lučk – so izraz človekovega hrepenenja in upanja: Naj ne bo vsega konec s smrtjo, naj se vendarle zbudim v neskončni svetlobi ljubečega Boga in z njim ostanem za vedno!
Vsaj dvakrat na leto se pojavi kak samooklicani prerok, ki kar na lepem - na vodi, morda – začuti, da se približuje konec sveta. In je ni jasnovidke, ki ne bi vsake toliko v kavni usedlini uzrla apokalipse. Pa tudi novinarjem kdaj pa kdaj zmanjka novic in se odpravijo lovit race, pa namesto tega ustrelijo kakšnega kozla in zakrakajo o bližajočem se koncu časov! Ljudje pa, prestrašeni zaradi potresov, poplav, žleda, epidemij in vojn, napolnijo svoje nahrbtnike s konzervami in plastenkami vode, pa hajd v hribe! Se najde kdo, ki si natovori še čoln! In nasede! Priznam, da se tudi meni vsaj dvakrat na dan zazdi, da je konec sveta blizu. Ko gledam kako ljudje vozijo, kako se obnašajo, kaj vse govorijo, kaj počnejo, o čem razmišljajo, kako sploh nič ne mislijo… le prežvekujejo… Priznam, da sem včasih zaradi vsega tega razbesnjen do te mere, da bi najraje vzel v roke žago in kladivo, zbil skupaj tisto famozno barko, se vkrcal in začel moliti k Bogu za dež! Pa vendar… Ste si kdaj predstavljali kako bi bilo, ko bi vam zjutraj na vrata potrkal angel smrti in vas prav prijazno obvestil, da se bo zvečer še enkrat oglasil in bosta šla skupaj. Oziroma bosta odšla. In se ne vrnila več. Kako bi preživel svoj zadnji dan? Bi šel v službo? Oddelal še svojo zadnjo tlako? Bi se odpravil v trgovino in še zadnjič napolnil svoj hladilnik? Bi vzel v roke čistilo in krtačo ter napadel fuge v kopalnici? Bi obul športne copate in odtekel še zadnji krog? Bi šel gostilno in se do smrti zapil? Morda pa bi šel na polje… v gozd… v hribe… in še zadnjič vdihnil, povohal, videl kar je na tem svetu vredno pogleda? Bi se še zadnjič skregal s sosedom? In vsaj še enkrat užalil blagajničarko v trgovini? Bi se zaprl v svojo sobo? Jokal in čakal? Bi poiskal tiste, ki jih imam rad? Jih še zadnjič objel? Poljubil? Se opravičil, se poslovil? Bi morda celo prehitel angela in si sam vzel življenje? Bi se vrgel z mostu ali pod vlak? Kako bi preživel svoj zadnji dan? Zavedam se, da nikakor ne morem pobegniti vsakodnevnim obveznostim, nalogam in dolžnostim. Pa vendarle… Živeti vsak svoj dan, kot da je zadnji… ker morda je prav res zadnji, saj »ne veste ne ure, ne dneva…«
Nekega dne je vodja oddelka imel slab dan. V tej slabi volji se je znesel nad enim od delavcev. To je delavca ujezilo. Ko je prišel domov, je bil izredno osoren do žene. Žena je jezna oštela desetletnega sina. Sin je šel iz hiše in se na dvorišču znesel nad psom in ga tako razdražil, da je ugriznil vodjo oddelka, ki se je prišel opravičit delavcu. Običajno se nam naše ostre in slabe besede vrnejo kot bumerang in nas razžalijo. Jezus je kot odgovor na pismoukovo vprašanje »Katera je prva od vseh zapovedi?« v današnjem evangeliju odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo.« Druga zapoved pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mr 12,28-31). Njegov odgovor nam da priložnost, da se ustavimo ob štirih praktičnih korakih, ki nam pomagajo bolje spoznati Boga in ga ljubiti. 1. »Ljubi Gospoda … iz vsega svojega srca« pomeni, da Bog želi, da ga ljubimo z vsem, kar je v nas. To pomeni, da ga ljubimo celostno, vneto. Ko smo za koga vneti, mu sledimo. On določa naše ravnanje. V življenju se odločamo glede na to, za koga smo se ogreli. Športniki, ki so vneti za šport, bodo ogromno žrtvovali za ohranjanje kondicije in dosego uspehov. Vse v življenju bodo podredili temu. 2. »Ljubi Gospoda ... z vsem mišljenjem.« Boga ljubimo razumno. Krščanska vera je razumna, ni slepa vera, ni proti razumu. Pomeni, da Bog želi, da ga ljubimo s svojim razumom, s pametjo. Vrsta intelektualcev se je spreobrnila v krščanstvo, ker so videli, da je razumno. Razumno je tudi zato, ker gleda dolgoročno, ne samo na današnji dan in trenutni učinek. Nek znanstvenik je dejal, da so vsi njegovi kolegi v raziskovalnem oddelku verni. 3. »Ljubi Gospoda … z vso močjo« pomeni, da Bog želi, da ga ljubimo s svojimi sposobnostmi in darovi, talenti. To pomeni, naj ljubimo Boga praktično, z življenjem. Bog hoče, da uporabljamo svoj čas, svoje darove, tudi svoje premoženje v njegovo slavo in korist bratov in sester. Pokojni ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar je dejal, da bomo kristjani sojeni po tem, kako smo v življenju uporabljali svoj čas, svoj denar in svoje sposobnosti. 4. »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« pomeni, da Bog hoče, da druge ljubimo, kakor ljubimo same sebe. Boga pa najlepše ljubimo, da ljubimo druge in da ga ljubimo v drugih. Zato obravnavajmo druge ljudi, kot želimo, da bi drugi obravnavali nas. Če bi želeli, da bo bil kdo naš prijatelj, moramo mi najprej postati njegov.
Dies irae, dies illa – strašen dan bo tisti dan plačila, o katerem danes premišljujemo, cenjene poslušalke, spoštovani poslušalci, dan, ki mu ne more ubežati nihče, kdor je ugledal sonce in stopil na to zemljo, dan smrti, dan sodbe za naša dejanja. Čeprav je primerno, da o smrti premišljujemo z vso resnostjo in spoštovanjem, je pravzaprav naša tolažba, če se naše srce res oklepa Boga in si prizadevamo živeti bogu vdano, bogoljubno življenje. Manjši brat Tomaž Čelanski nam v svoji sloviti sekvenci zelo nazorno slika srečanje duše s svojim Stvarnikom; današnji dan je dan molitve in spomina, ki se v nasprotju z včerajšnjim praznikom, ko smo proslavljali tiste brate in sestre, ki očiščeni in posvečeni že gledajo Božje obličje v nebesih, ozira na tiste, ki si tega še niso zaslužili in trpijo v vicah zaradi svojih prestopkov, da bi bili očiščeni končno vredni vstopa v večno blaženstvo. Ko molimo, obiskujemo grobove in darujemo odpustke za očiščenje naših rajnih sorodnikov in prijateljev, o katerih zveličanju ali pogubljenju še ne moremo biti prepričani, nehote, a nujno premišljujemo o svoji minljivosti in odgovoru za svoje življenje, ki ga bomo morali dati ob koncu, kakor poje slednica: »Kolik strah bo vstal v naravi, / ko Sodnik v mogočni slavi na odgovor vse postavi! Tromba silno bo zapela, do vseh mrtvih zadonela, jim pred sodni stol velela. V grozi smrt se bo čudila, ko bo stvar se spet zbudila, da pred sodbo bo stopila. […] Dano svetu bo spoznanje in za vsako zlo dejanje Bog prisodi maščevanje.« In če iskreno in ponižno premišljujemo o svojem življenju, moramo skupaj s Čelanskim zavpiti: »Kam se čem takrat dejati, kje zavetnika iskati, dobrim komaj bo obstati?« In prositi usmiljenja: »Kralj neskončne visokosti, ki rešuješ iz blagosti! Reši me, vir vseh svetosti! Spomni se, o Jezus mili, da so zame Te umorili, prosim, tisti dan se usmili. […] Da grešil sem, se sramujem, krivdo svojo obžalujem, - Prizanesi, Bog! - zdihujem. Duše si iskal zgubljene, reševal si spokorjene, reši, prosim, tudi mene.« V dneh, ko se s posebno skrbnostjo spominjamo naših rajnih, prosimo dobrega Boga, naj jih očisti njihovih prestopkov in jim nakloni večno veselje, nam pa pomaga, da se resnosti svojih odločitev in svojega življenja zavemo že tukaj, zdaj, ter poskušamo popraviti tisto, kar smo zagrešili, kadar nas ni vodila ljubezen do Boga ali bližnjega. Dragi prijatelji, miren dan vam želim.
Verjetno marsikdo ob omembi prvega novembra najprej pomisli, da je to dan, ki prinaša nekaj žalostnega in zamorjenega. Seveda, saj na ta dan oziroma vsaj na ta obiščemo grobove naših rajnih. Zato ta praznik lahko preživimo v precej sivih in žalostnih tonih, da ne rečemo kar v nekakšni zamorjenosti in turobnosti. Nenazadnje je to državni praznik z uradnim nazivom – dan spomina na mrtve, ki ga pogovorno pogosto imenujemo kar dan mrtvih. Vse to je seveda povezano še z manijo, ki jo imamo Slovenci, tako verni kot neverni, da na grobove znosimo na tone sveč in kupe cvetja, predvsem ikebane. Vse to ni toliko spominjanje na mrtve, kot je predvsem ukvarjanje z njimi, ki pa lahko izzveni v nekem lepotičenju krajev smrti, včasih tudi iz notranjih občutkov krivde ali predvsem dolžnosti. A še vedno ostanem le pri mrtvih. Ključni preobrat je v bistvu praznika, ki je v jedru krščanski. Kristjani namreč prvega novembra ne praznujemo kot dan spomina na mrtve, ampak kot praznik vseh svetnikov. Pomeni, da se spominjamo temeljnega dejstva, da grob ni zadnja postaja in da obstaja resničnost tudi onkraj tega. Jezus Kristus je vstal od mrtvih. Zato apostol Pavel piše: »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera … Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so umrli« (1 Kor 15,17.20). Zato verujemo, da smrt ni končna postaja, ampak prehod v izpolnjeno bivanje pri Bogu. Pogled ni usmerjen v grob, v končnost, v tukajšnjost, ampak onkraj. Zato prvi november ni dan, ko bi bil človek zamorjen, ampak hvaležen in vesel. Hvaležen za vse, ki so že pokojni in sem z njimi prehodil del življenjske poti. Vesel zato, ker me krepi vera, da zdaj živijo polnost življenja pri Stvarniku. Praznik vseh svetnikov ne govori o umetniških kipcih in slikarijah po cerkvah, ki se pogosto naslanjajo na hagiografsko izročilo. Praznik govori o resničnosti, v katero so po koncu poti na Zemlji že številni vstopili – resničnost bivanja z Bogom. Resničnost vseh tistih, ki jih Cerkev uradno ni kanonizirala in razglasila za svete. Resničnost, ki je naša prihodnost. Prav zato smo na naši poti skozi življenje povabljeni, da že tukaj in zdaj okušamo to resničnost v pristnem odnosu z Bogom. Da se torej v tem odnosu vere že počasi navajamo in učimo domačnosti z Bogom, ki bo nekoč postala tudi tvoja in moja resničnost. Prav zato praznik vseh svetnikov ne more in ne sme biti nekaj zamorjenega. Seveda se lahko ob spominu na rajne še vedno zbudita žalost in bolečina, ampak bistveno je, da naš pogled ni usmerjen v tukajšnjo končnost, ampak zavedanje resničnosti, ki nas čaka. To pa je razlog, da smo lahko na ta praznik veseli in hvaležni – za resničnost, ki nas čaka.
Dan reformacije me spominja na to, kar je bilo tudi vodilo reformatorjev, da se moramo na podlagi božje besede vedno znova reformirati, obnavljati, preverjati naše življenje in delovanje. Vera nastane iz poslušanja božje besede, božja beseda pa se mora poslušati oz. pridigati, oznanjati v ljudem razumljivem materinem jeziku. To je bilo že načelo same reformacije in zato so tako prevodi Dalmatinove Biblije kot Nove Zaveze Štefana Küzmiča, bili epohalnega pomena za razvoj Evangeličanske Cerkve, še posebej pa osebnega odnosa z Bogom. Kajti božja beseda nam govori o tem, da nas Bog ljubi in kliče v svojo skupnost in, da si želi našega občestva, da je za našo odrešitev poslal v svet Jezusa Kristusa, ki nas je spravil z Bogom in, da na ta način lahko spoznavamo božjo voljo za naše življenje in delovanje. In to je tisto, kar je najpomembnejše v življenju vsakega verujočega kristjana, namreč, da pozna božjo besedo, da jo sliši v svojem jeziku, da jo lahko ponotranji, da jo posadi v svoje srce, ki vzklije in lahko prinaša potem stoteren sad. In na ta način smo Slovenci dobili božjo besedo v svojem jeziku, na njej rasli, izgrajevali svoje občestvo in ključno potem tudi imeli Evangeličansko Cerkev, ki je v tistem času, pa tudi v današnjem času delovala ravno na teh osnovah. Veseli me, da je glede na delo in pa zasluge Primoža Trubarja dan reformacije postal tudi dela prost dan in državni praznik. Ob dnevu reformacije vsem nam Slovencem in Slovenkam, kakor tudi vsem prebivalcem naše domovine, želim obilo miru, medsebojnega spoštovanja, dobre volje, zdravja in pa lepih trenutkov, ki jih bomo oblikovali in preživljali skupaj. Da se bo ta misel Primoža Trubarja, da naj smo eden do drugega ljubeči, usmiljeni in spoštljivi, uresničevalo v našem vsakdanu in, da bomo tako nam in pa tudi drugim, ki bodo prebivali v naši sredini, omogočili prijetno, veselo in mirno sožitje. Vsem ljudem dobre volje želim za današnji praznik, vse dobro, mirno in prijetno sožitje ter obilo božjega blagoslova.
Večkrat se moram spomniti na pripoved znanke, ki kot turistična vodnica srečuje veliko ljudi in doživlja vedno kaj zanimivega. Tako je na primer pred leti vodila avtobus s skupino turistov na Dunaj. Več kot petnajst jih je prihajalo iz neke vasice na Primorskem in so bili med seboj sorodniki. Po sebi nič posebnega, saj se sorodniki ali prijatelji večkrat takole odpravijo na izlete. Ti pa so vendarle bili nekaj posebnega. Med svojimi sorodniki so imeli nekoga, ki je bil vojak na soški fronti med prvo svetovno vojno. Tam je bil ranjen in so ga prepeljali v lazaret na Dunaju. Potem je družina izgubila sled za njim. Veliko let pozneje, že po drugi svetovni vojni, pa so se v njihovi vasi pojavili turisti iz Avstrije, ki so potem prihajali vsako leto. Spoprijateljili so se in si vedno več povedali o sebi. Naenkrat se je začel razreševati tudi klopčič ugibanj o njihovem starem očetu. Ne samo to. Naenkrat je imel ta stari oče svoj grob na vojaškem pokopališču na Dunaju. In sedaj je skupina potomcev prišla na grob starega očeta prižgat svečko. Čutili so potrebo, da to storijo. Tako pomembno je bilo zanje, da vedo, da ima grob in kje je pokopan. Nam vsem, ki imamo grobove svojih pokojnih, se verjetno ne zdi nič posebnega, če lahko gremo na grob. Spominjam se ženske, ki je pripovedovala, kako je pred mnogimi leti rodila mrtvega otroka, ki ji ga niso dali v pokop. Sedaj trpi, ker temu otroku, ki ga je devet mesecev nosila pod srcem in se ga veselila, ne more prižgati svečke na grobu. To bi jo pomirilo. Verjetno je med nami veliko ljudi, ki nimajo groba svojih pokojnih. Vsi ti ljudje živijo z bolečino, ki jih gloda in jim otežuje življenje, pa se morda niti prav ne zavedajo, kaj je tisto, kar jih teži. Mogoče bi morali o takšnih stvareh večkrat razmišljati, da bi znali bolje razumeti drug drugega in da bi se tudi bolj spoštljivo srečevali s stiskami drugih ljudi.
Navdih je preblisk duha. Mogočno je hipoma tu. Zavzame ves miselni prostor, ne dopušča dvoma. Ne prenaša neodločnosti ali polovičnosti. Stopi v življenje kot jasna misel, ki ji ni mogoče ugovarjati, kajti njena prvinska moč je prepričljivost. Dokončnost. Je mavrično razpoloženje, lok na nebu osebnega spoznanja. Pridi, dobri prijatelj, da se ti poklonim in da prevzamem tvojo bit! V času negotovosti sem te namreč iskal. Nisem vedel, kje bi te mogla izslediti negotova roka. Zdaj pa vem, da venomer domuješ v hiši modrosti. Vem, da se skloniš k človeku, ki prosi za razodetje. Saj ne štediš z darovi vedenja. Tvoja zastonjskost je zanesljiva, tvoja radodarnost obilna. Napaja se iz korenin razumevanja. Obstane, ker je zraščena s svojimi temelji. Navdih je notranja molitev, dobro delo, odprtost za življenje. Je volja, ki povezuje dobroto v venec ljubezni. Je navzočnost Svetega Duha, ki prekipeva od veselja, ko se razdaja hrepenečim. Spoznanje, položeno v naročje navdiha, je vezni člen med vidnim in nevidnim svetom. Z njegovo pomočjo ustvarjamo življenje po pravični zamisli. V korist drugih. Sebi v opravičenje. Po meri Boga.
Bil je turoben zimski dan, ko sem stopila v podeželsko lekarno in po pozdravu malo hudomušno vprašala farmacevtko: »Ali imate kaj za dolgo življenje brez trpljenja?« V isti sapi sem nadaljevala, da imam vneto grlo in sem ostala skoraj brez glasu. Oborožena z raznovrstnimi pastilami brez sladkorja sem nadaljevala pot v bližnji center starejših, v katerem me je že čakala skupina starostnikov. Vsi po vrsti so že dočakali svetopisemsko starost. Skupaj z menoj jih je bilo dvanajst. Svetopisemsko število. Le da sem bila jaz tako v vlogi učenca kot učitelja. Skoraj tri mesece sem v center starejših na mestnem obrobju prihajala vsak petek. Prihajala zato, da bi z njimi preživela uro ali dve po strogo začrtanem programu. A moj program je kmalu začel ubirati vzporedne poti, po katerih me je zapeljalo in odpeljalo enajst modrih, skoraj že dozorelih ljudi. Ljudi, ki so se zaradi starosti in bolezni ter nemoči morali začeti učiti novih receptov življenja, ne samo tistih, ki jih predpisujejo ljudje v belih haljah in zaradi katerih jim je olajšana neznosna bolečina. Rdeča nit srečanj so bili pregovori: bakreni novci znanja. Ljudska književna zvrst, ki kratko, navadno v prispodobi, izraža življenjsko izkušnjo. Hitro sem se navadila na prijetno sobo delovne terapije v tretjem nadstropju, v kateri je bilo ravno dovolj prostora za naše modrovanje. Čeprav so bile v obdobju naših srečanj na pohodu vsakoletne zimske bolezni in so bili obiski omejeni, mojih enajst učencev ni omagalo. Le dva izmed njih sta na srečanja lahko prišla brez opore ali pomoči popoldanskega strežnega osebja. Navadila sem se tudi na vonj – vonj po raznovrstnih razkužilih in čistilih – ter okušala njihovo hrano. Ne, starosti se ne bojim, vsaj starosti drugih ljudi ne. Z njo sem se srečevala že kot deklica, ki je z velikimi rjavimi očmi vedno občudovala sive lase in požirala modrost življenja. A vendarle mi to, da se ne bojim starosti in bolezni, ni bilo kar položeno v zibelko. K mojemu posluhu sta zagotovo pripomogla mamina vzgoja in njen zgled. Slovenski domovi ali centri za starejše, kakor jim dandanes radi pravimo, so pogosto tarča kritik medijev in svojcev. Sama ob svojih obiskih nisem iskala institucionalnih napak, niti nisem srečevala slabovoljnega osebja. Pred očmi sem imela vedno samo svojih enajst učencev in njihove kreposti. Brez njih, kljub dolgemu življenju, ne bi nič pomenili in nazadnje bi bila njihova starost brez časti. Čeprav sem po številu svojih dni v primerjavi s starostniki še mlada, se nisem obotavljala in bala, da bi jim povedala, kar vem. Tudi oni ne. Njihova starost je še kako govorila in vrsta njihovih let je pokazala modrost.
Slepec Bartimaj, Timajev sin, ki je sedel ob vstopu v cvetoče mesto Jeriho, je moral biti zelo znan, saj ga tudi evangelist Marko predstavlja po imenu. Kaže, da so ga someščani imeli radi. Ne samo, da so mu pogosto stisnili v roke kakšen kovanec, ampak so tudi poskrbeli, da ga ni zeblo, saj evangelist pravi, da je bi odet s plaščem. Tokrat so ga celo spodbujali, naj vstane in steče k Jezusu iz Nazareta, ki ga kliče. Kot vemo, imajo slepi izostren sluh in tudi druge čute, ki jim nadomeščajo vid. Slepec je zaslišal pomenkovanje ljudi o tem, da se bliža rabi iz Nazareta. Veseli so bili, da je ubral prav to pot in da ga bodo videli. Slepec pa še ni vedel, kako daleč je, zato je na vso moč zakričal: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Njegova bolečina je bila velika, saj ni mogel hoditi na javne shode in soodločati, kakšno bo njihovo mesto, še manj pa v shodnico, v kateri bi lahko z drugimi moškimi bral in prepeval psalme. Ni mogel gledati v oblake ali občudovati bujnih palm, ki so takrat krasile pota v Jeriho. Toda od kod mu spoznanje, da prihaja »Davidov sin«, oznaka za mesijo, odrešenika? Iz globoke notranje bolečine se mu je porodila čudovita slutnja, da je življenje vendarle lepše, kot si ga lahko zamišlja, in da Bog lahko vedno preseneti. Bartimaj je zagotovo že slišal za besede preroka Izaije, ki naroča: »Vriskaj od veselja!« kajti Bog prihaja kot rešitelj Izraela. In zdaj je pred njim Rešitelj! Sprva so bili njegovi rojaki ljubosumni, ker je odkril, da prihaja Mesija, in so mu dopovedovali, naj utihne. Toda Jezus jim je naročil, naj ga privedejo, in takrat je odrešenikova dobrota prešla tudi nanje. Slepcu so rekli, naj bo pogumen in naj pohiti k Jezusu. Revež si ni dal dvakrat reči in je odvrgel plašč, mar mu je bilo, ali ga bo še kdaj našel ali ne, samo da pride k Jezusu. In kako lepo ga je imenoval, »učitelj«. Se pravi, da je slišal o njem že toliko lepega, in zdaj mu bo lahko zagotovil, da bo hodil za njim in upošteval njegov nauk, nauk Ljubezni in odpuščanja. Kristus mu je rekel: »Tvoja vera Te je rešila.« To ne pomeni samo, da je slepi veroval, da se v Jezusu uresničuje Izaijeva prerokba, da bo hromi skakal kakor jelen, slepi videl in nemi slišal. Gre tudi za to, da je upal, da se bo to zgodilo prav njemu, saj je njegovo srce sposobno ljubiti. Čeprav ne vidi, privošči drugim, da gledajo in občudujejo barve in vse stvari. Sam pa se je doslej zadovoljeval z lepim glasovi, ki so mu govorili, da bo mesija prišel tudi v njegovo življenje.
Tudi danes se bomo odpravili proti opravljanju svojega poslanstva. Morda po krajši, morda po daljši poti. Dolgo se pripravljamo na izpolnjevanje poslanstva, ga iščemo, se izobražujemo, ga opravljamo, morda zamenjamo ali še naprej iščemo. Za nekatere se poslanstvo prekriva z opravljanjem poklica, ne nazadnje sta besedi poslanstvo in poklic sorodnega pomena. Pravimo, da je vsako delo častno, pa vendar se zdi, da nekatere poklice v družbi bolj cenimo kot druge, delo nekaterih je bolj plačano ali občudovano. Vsak poklic, ki ga opravljamo odgovorno in skrbno, lahko preraste le opis nalog in postane poslanstvo. Neka medicinska sestra je pripovedovala o testu, ki so ga pisali v srednji šoli. Ker je bila vestna učenka, je na začetku preletela vprašanja, da bi videla, ali je med njimi tudi tako, na katero morda ne bi znala odgovoriti. Ustavilo se ji je prav pri zadnjem vprašanju, ki se je glasilo: »Kako se imenuje gospa, ki čisti našo šolo?« Mislila si je, da gre skoraj gotovo za neslano šalo. Večkrat je videla čistilko, ki je pospravljala za učenci. Bila je visokorasla, s temnimi lasmi in v zgodnjih petdesetih letih. Ampak kako ji je ime, ni vedela. Pravzaprav še nikoli ni spregovorila z njo niti besede. Šolska ura je minila in morala je oddati test, ne da bi odgovorila na zadnje vprašanje. Ob koncu šolske ure je eden izmed učencev dvignil roko in vprašal, ali bo zadnje vprašanje upoštevano pri oceni. »Seveda,« je odvrnil učitelj. »Pri svojem delu boste srečevali številne ljudi. Vsi in vsak posebej so pomembni. Zaslužijo si vašo pozornost in skrb, pa čeprav samo nasmeh ali pozdrav. Upam, da vas bo ta test spominjal na to.« Pozornost do vsakega človeka pa ni pomembna samo v zdravstvu. Marsikatero delo bi lahko imelo bolj človeški obraz, če bi več skrbi namenili vsakdanjemu odnosu do ljudi, ki jih srečujemo. Posebno težko je vzdrževati tako naklonjenost do sodelavcev in tistih, s katerimi se vsak dan srečujemo. Vendar ni treba vložiti veliko truda v pristne odnose, saj lahko majhne pozornosti pomenijo velike korake k graditvi skupnosti, ki se trudi, da se ne bi nihče počutil izločenega ali manjvrednega. Učenci so po koncu pisanja testa izvedeli, da je gospe čistilki ime Katarina. Tudi tega imena niso nikoli pozabili.
V zadnjih desetletjih se Bližnji vzhod in muslimanski svet soočata z različnimi političnimi, družbenimi in ekonomskimi izzivi, vključno z vojnimi posegi in okupacijo, ki so posledica vmešavanju tujih sil v regijo. Bližnji vzhod se pogosto označuje za »sektaško« regijo, medtem ko se Evropa še zmeraj sooča s pritoki migrantov iz Bližnjega vzhoda in Severne Afrike. Politični in medijski krogi te procese pogosto povezujejo z rasizmom in islamofobijo, v veliko manjši meri pa s strpnostjo in sobivanjem, med zgodovinsko povezanima svetovoma, namreč Evropo in islamom. Za ta dva svetova pogosto uporabljamo dva nasprotujoča si oziroma neenaka pojma, namreč »Zahod« ali »Evropa«, ki označuje zgodovinsko-geografsko področje in pa »islam«, ki označuje versko področje. Po mnenju filozofa Kwameja Anthonyja Appiaha, prva zabeležena uporaba besede za Evropejce kot osebe izhaja iz zgodovine konfliktov. V latinski kroniki napisani leta 754 v Španiji, avtor zmagovalce Bitke pri Toursu imenuje »Europenses«, Evropejci. Torej, ideja »Evropejca« se je najprej uporabila za razlikovanje med kristjani in muslimani. Poleg tega je pri konceptu Zahod zelo težko ločiti njegov metafizični in geografski pomen, saj se je začel uporabljati potem, ko je krščansko-teološko paradigmo izpodrinilo bolj sekularno razumevanje modernosti. Naproti krščanski Evropi se je hitro označilo tako imenovano »ozemlje islama« ali dār al-islām. Moderna ideja o »zahodu« kot kulturni dediščini, pa se pojavi šele proti koncu 19. stoletja. Regija, ki ji pod skupnim imenovalcem pravimo »muslimanski svet«, je problematičen pojem, saj izhaja iz kolonialnega pogleda, ki muslimanske države vidi kot domnevno kulturno-politično enoto. Potemtakem ni presenetljivo, da so številni zahodni učenjaki v svojih diskurzih opredelili islam kot vero, v skladu s prevladujočim krščanskim ali še natančneje protestantskim razumevanjem tega pojma. A glede na to, da sta bila oba svetova med seboj povezana, je skoraj nemogoče govoriti o enoplastni in enodimenzionalni evropski identiteti, namreč judovsko-krščanski. Dejstvo, da Aristotela in Platona ni mogoče popolnoma razumeti, ne da bi poznali tudi klasično arabsko-islamsko filozofijo Ibn Sine ali velike komentarje Ibn Rušda, in da se zlitje neoplatonizma in ideje o enosti Boga v islamu (tawḥīd) kaže tudi v krščanski sholastiki, potrjuje tezo, da sta Aristotel in Platon zaradi izjemnega vpliva, ki sta ga imela na muslimanske filozofe, s filozofskega vidika tudi islamska misleca. In obratno – znanstvena paradigma muslimanskih učenjakov, ki so v srednjem veku predstavili znanstveno metodo in spojili filozofijo in teologijo, so prispevali k nastanku humanizma in renesanse. Tako imenovani Zahodni svet je torej vpet v znanstveno-filozofske strukture islamske misli. Ponovno odkritje grške filozofije in umetnosti v predmoderni Evropi se je zgodilo v prevajalskih centrih, ki so grške filozofe prevajali najprej v arabščino in nato stoletja pozneje v latinščino. V tem smislu je filozofija al-Kindija, al-Farabija, Ibn Sine (Aviccena), Ibn Tufayla, Ibn Rušda (Averroesa), al-Gazalija, in drugih pomembna tudi za razumevanje moderne zahodne filozofije, saj je bila arabsko-islamska filozofija ena glavnih poti, po kateri je celoten Aristotelov opus prišel v Evropo. Potemtakem lahko trdimo, da se splošna zgodovina človeštva ne more zapisati brez prispevkov islamske kulture in filozofije ter vpliva, ki sta ga imela na proizvodnjo znanja v zgodnji moderni Evropi.
V Cicerovem de Legibus najdemo misel, ki je postala latinski pregovor: »Sapientia me eum, quicumque sum, effecit« (Modrost me je naredila takšnega, kakršen sem.) Kdo ali kaj je modrost, ki nas oblikuje in dela takšne kot smo? Iskanje modrosti je skupno vsem kulturam antičnega Vzhoda. Gre za iskanje »umetnosti«, kako je dobro živeti, kako v življenju uspeti, pa hkrati razmišljanje o svetu, o srečanju z njim in za izdelavo neke etike o vsem tem, pretkane z religioznimi prvinami. Tako modrost v uvodu razloži Vladimir Truhlar v Duhovnem leksikonu. Danes bi se ustavil ob modrosti, kako živeti in odkrivati življenjsko modrost. Tega smo velikokrat deležni preko preizkušanih in starejših ljudi. Z birmanci v pripravi na birmo in ko razmišljamo o darovih Svetega Duha, še posebej o daru modrosti si velikokrat ogledamo film The Ultimate gift. V slovenščino je prevod, po mojem mnenju z neposrečenim prevodom Poslednje darilo. Film je posnet po knjigi ameriškega motivacijskega govorca Jima Stovalla, ki je prevedena tudi v slovenščino z naslovom Največji dar in to mislim, da bi tudi bil boljši prevod za naslov filma v naš jezik. Priporočam ogled filma. Ti darovi, darila, ki jih film prikazuje je avtor knjige Jim Stovall opisal: »Dvanajst darov, dvanajst poti do dediščine, neslutene vrednosti: Dar dela, ki nas navdaja z zadovoljstvom in nas osrečuje Dar denarja, ki postavi stvari v življenju na svoje mesto Dar prijateljstva, ki predstavlja edino resnično bogastvo Dar učenja, ki nas more kot strast spremljati skozi življenje Dar problemov, ki jih moramo dojeti kot življenjski izziv Dar družine, ki se izraža skozi pripadnost najbližjim Dar smeha, ki je najboljše zdravilo za ranjeno dušo Dar sanj, ki je v resnici dopolnjujoča se veriga življenjskih ciljev Dar dajanja, ki nas bogati skozi razdajanje drugim Dar hvaležnosti, ki nam nudi zadovoljstvo ob že danih stvareh Dar enega dne, ki nas navaja polno živeti vsak dan posebej Dar ljubezni, ki se ohranja le, če si ga obilno delimo z drugimi.
V ponovljeni Duhovni misli katoliški duhovnik, misijonar na Madagaskarju, Stanislav Kerin govori o odrinjenosti v družbi.
Pred več leti se je pri meni oglasila gospa, ki se je nekaj mesecev prej upokojila. V novem stanju upokojenke se še ni prav dobro znašla in je iskala nekaj, kar bi ji napolnilo življenje. Prišla je, da se o tem malo pogovori. V tistem trenutku se je videla predvsem v vlogi svetovalke. Ljudem bi želela svetovati. Najrazličnejše stvari. Kako naj živijo, kako naj naredijo to in ono, kako naj se znajdejo v takšnem in drugačnem položaju in seveda še marsikaj. Problem je bil v tem, da ni našla ljudi, ki bi želeli njen nasvet. Od mene je pričakovala, da ji bom našla te ljudi. Pozneje sem srečala veliko ljudi, ki bi želeli predvsem svetovati. Pravzaprav jih srečujem skoraj vsak dan. Ljudje najraje delijo nasvete. Seveda tudi jaz sama pri tem nisem izvzeta. Vedno znova skušamo nekoga prepričati o nečem, kar se nam osebno zdi pomembno. Toda ali je to zares tisto, kar ljudje najbolj potrebujejo? Ko takole opazujem, se mi vedno bolj dozdeva, da je svetovalcev dovolj. Manjka poslušalcev. Vse težje je najti človeka, ki te bo zares poslušal, ki ne bo gledal na uro, ki ne bo po svoje usmerjal pogovora, ki ne bo skakal v besedo. Človeka, ki te bo pustil, da na svoj način poveš to, kar se ti zdi, da moraš ubesediti, če hočeš narediti korak naprej. Za vedno mi bo ostal v spominu pogovor z znancem, ob katerem sem se zavedela prav tega. Dolgo je govoril o svojih problemih in jaz sem ga samo poslušala. Nazadnje pa je rekel: »Hvala za ta pogovor. Moral sem se slišati. Zdaj se bom laže odločil za naprej. Hvala, da ste me poslušali.« Potreboval je drugega človeka, da se je lahko slišal. Če bi govoril samo sebi, to ne bi bilo isto. Gospo, ki je pred več leti ob upokojitvi želela predvsem svetovati, zdaj še vedno srečujem. Zelo zadovoljna je. Pozabila je na svetovanje. Zdaj v okolišu, kjer stanuje, obiskuje stare in bolne ljudi, jih posluša, jim kaj postori ali kaj prinese, če je potrebno. Pravi, da ji prav to pomaga živeti.
Kako zanimiv je vsak človek. S svojo enkratnostjo je nekako negotov, v gibanju, na poti. Tudi takrat, ko se ne premika telesno, poteka njegova pot. Ni treba, da je ob tem odtujen, ali razdvojen. Lahko je v soglasju s seboj in svetom, se torej dobro počuti, če je tudi v samoti osmislil to svoje stanje. Lahko pa bi ga zajela tudi praznina, če se v njem rodijo zamere, zavist, razočaranje in bi zamrla njegova radovednost za vse, kar se mu dogaja, če v njem ne bi bilo nobene iskrice veselja. Najprej je treba obvladovati taka slaba čustva ter dopustiti veselju, da se razplameni. Je kot da bi si ustvarjal zaloge volje in poguma za korake v novo, preizkušnje. To je pogum za postavljanje vprašanj, ki se pojavljajo. Pogumno iščeš, vztrajno, čeprav ni vedno mogoče najti, kar želiš. A vendar potem sprejemaj rešitve, ki jih odgovori omogočajo. Pomembno je, da ne izgubimo veselja, tudi če to upade, pa se vedno znova spet prebudi tako, da se odprem, ga sprejmem. Zaupam, da je v meni otroško veselje, ne otročje, ampak iskreno, otroško, tisto, ki je kot čudovita opora, veselje, ki deluje tudi potem, ko ta iskrena igrivost mine, ko ugaša, odzveneva. Še naprej pa osvetljuje moje srce, kot lepa melodija me spremlja, boža mojo dušo. Ni čudno, da pravimo, da dan, ko se nismo nasmejali, je izgubljen. Kaj mi pomaga, da imam veliko vsega materialnega, nimam pa veselja in prevladuje potrtost. Prav to je veliko znamenje za alarm, da v smislu mojega življenja škriplje. Kako zgovorna je žalost ob izgubi ljubljene osebe, ko veselje izgine, ker se zdi, da odnos z njo ugasne. Če ugasne veselje, se lahko osiromašijo tudi drugi odnosi. Pomanjkanje povezanosti z drugimi vodi v osamljenost, pesimizem. Prav skupnost je rešitev, rahločutnost sočloveka. Z odprtostjo pride spet veselje, odprtost za ljubezen, osebno srečanje, skupno delo, igro, doživljanje, srečanje z Bogom, ki je Luč v temi in odpira pot za hvaležnost in Ljubezen.
Bila je mrzla zimska noč, ko so zdravnika poklicali k dečku, ki je nevarno zbolel. Zdravnik je za trenutek omahoval, potem se je spomnil zdravniške prisege in šel na pot. V močnem metežu je hitel k bolniku, sinu revnega delavca. Otrok bi umrl, če mu zdravnik ne bi pravočasno pomagal. Leta so tekla in ta deček je postal predsednik vlade. Zdravnik je lahko z zadovoljstvom dejal sam pri sebi: »Nikoli nisem pomisli, da bom ohranil življenje predsedniku vlade, če bom rešil življenje tega ubogega dečka.« (Zgodba zate, 71.) V službi opravljamo svoje delo v korist drugih, ki je običajno plačano. Služenje pa je več: služimo skupnosti ali bližnjim, ne da bi pričakovali nagrado ali plačilo. Služenje koristi tistemu, ki mu je namenjeno, toda tudi tisti, ki služi, ob tem čuti zadoščenje v svoji notranjosti. Podobno nam govori zgodba iz ameriške državljanske vojne. Skupina izčrpanih vojakov je z zadnjimi močmi hotela popraviti obrambno ograjo. Eden izmed njih je kriče dajal ukaze drugim, sam pa se ni pritaknil dela. V tistem trenutku je na konju prijahal civilist. Vojaka, ki je ukazoval, je vprašal, zakaj ne pomaga pri delu. Ta je odgovoril: »Gospod, jaz sem desetnik.« Tujec se je opravičil, razjahal in pomagal izčrpanim vojakom pri delu. Ko so končali delo, se je obrnil k desetniku in dejal: »Desetnik, ko boste v prihodnje opravljali podobno delo, pojdite k svojim nadrejenim in jaz bom prišel ter vam spet priskočil na pomoč.« Ko je to izrekel, je George Washington zajahal konja in odjezdil. Prvi ameriški predsednik je pokazal, kako vladati s služenjem. Vsi lahko najdemo priložnosti, da pokažemo, kako vladati s služenjem. Lahko se to zgodi čisto naključno, kakor se je prvemu ameriškemu predsedniku Washingtonu, lahko pa se bolj načrtno in na dolgi rok pripravimo za služenje. S služenjem vladamo, ko postavimo blaginjo drugih pred svojo željo po moči, veljavi ali bogastvu. Današnji evangelij je bil navdih za enega nepozabnih govorov, ki jih je imel Martin Luther King. Dal mu je naslov Nagon županovega bobna. King ta nagon opiše kot »željo biti v ospredju, željo voditi parado, željo biti prvi.« V vseh je nagon županovega bobna, dodaja. Želimo si biti prvi in pogosto nas prav ta napuh spravlja v težave. Podobno kot je Jakoba in Janeza v današnjem evangeliju. Naj vladamo s služenjem, nas Jezus ne uči samo z besedami, ampak tudi z dejanji. Sam je dejal, da je prišel na svet, ne da mu stregli, ampak da bi on stregel. Pri zadnji večerji je navzoče pohujšal, ko je pokleknil pred učence in jim umil noge, kakor delajo služabniki in ne kakor delajo gospodarji ali učitelji.
Vzamem besedo nazaj. Tako se radi kdaj izmotamo iz neprijetnega položaja. Čutimo pač, da smo v pogovoru segli v napačno smer. Kaj pa pregovor: beseda izrečena ne vrne se nobena? Podobno kot: kar je napisano, ne bo več zbrisano. Nepremišljeno izrečeno ne gre vedno le v eter, ampak lahko ostane pritrjeno na tehničnem pripomočku. Nobeno izmikanje ne pomaga, posnetek je tu! Pa tudi to drži, da kake nazaj vzete besede, ki nas je prizadela, ne pozabimo. Res da ne boli več, če smo odpustili, sled za njo pa kljub temu ostaja. V splošnem velja, da se ne zavedamo dovolj, kakšno moč ima beseda. Pomenkujemo se dan na dan. Kogar prizadene kaka oblika osame, kmalu občuti pomanjkanje živega stika s sočlovekom. Le-to je pa povezano z besedovanjem. Tudi navaden klepet o nepomembnih stvareh je poživljajoč. Pogovor o resnih problemih je lahko obremenilen, pa kljub temu kar nujen. Strokovna debata se kdaj tako razvname, da nam dvigne pritisk. Vse na račun pomena besed. Te podžigajo prepir ali pa nam prijazno potrepljajo dušo. Smešno: ves dan smo kot na perutih, če nas kdo ogovori: kako lepo vas je videti! In nam zatemni obzorje z izjavo: a ravno tebe moram zdajle srečati! Včasih smo se učili, da je slog »izbor jezikovnih sredstev«; kako, na kakšen način razsipaš besede. Sleherno sporočilo da je mogoče povedati na dva načina; kakor se pač odločiš. Diplomati to dobro vedo. Kako spretno zmorejo govoriti, da nič ne povedo! Hitro ocenijo sogovornika ali pa družbene okoliščine. Kdo drug pa zmeraj useka z besedo. Znan je rudi rek: z besedo na dan! To pomeni: ne skrivaj, ne ovinkari. A je tudi v takem primeru na voljo blažja ali pa trša oblika resnice. Onemeti pomeni ostati brez besed. Biti nem od rojstva je govorečim neznana izkušnja. Občutek, ko od presenečenja ali začudenja ne zmoremo najti besede, je lahko strašljiv. Ali sploh kdaj pomislimo, kakšna dobrina je govor, posledično pa izražanje misli, občutij, doživetij? V šoli so nam razlagali tvorjenje glasov in jezikovno strukturo s stavčnimi členi, mojstrili so nas v slovnici in pravopisu, do občudovanja jezikovnega sestava in tvorjenja besedilnih umetnin pa nismo segli. Škoda.
V Platonovem dialogu z naslovom Simpozij, »Skupno pitje«, gostje razpravljajo o naravi ljubezni in poskušajo na ta način razkriti njeno bistvo. Eden od teh razmislekov se ukvarja tudi z dvojnostjo te božanske sile: kakor obstajata dve Afroditi, boginji ljubezni, tako obstajata tudi dva Erosa, dva vidika ljubezni – eden je ljudski in drugi nebeški. Prav slednjega bi morali slaviti na poseben način, saj nas vodi do kreposti in posledično do dobrega življenja. Misel o dveh vidikih ljubezni prvi omeni Pavzanija in jo utemelji na podlagi mitoloških zgodb o dveh Afroditah: »Ena je pač starejša in brez matere; njo – hčerko Neba – imenujemo Nebeška, druga pa je mlajša, hči Zevsa in Dione, in jo imenujemo Vseljudska.« Po prvotni različici mita o nastanku bogov se je namreč Afrodita rodila iz morske pene, po drugi varianti mita pa je bila boginja ljubezni potomka dveh bogov, ki pripadata mlajši generaciji božanstev. Ker je torej ta Afrodita nastala kot sad ljubezni med moškim in žensko, je Vseljudska in ponazarja fizično, strastno ljubezen, omejeno na telesno privlačnost. Taka ljubezen je nujno minljiva, saj se osredotoča na telesno zadovoljstvo in užitke brez duhovne dimenzije. Ljudje, ki ji pripadajo, »– kogarkoli že ljubijo – ljubijo bolj telesa kot duše,« ugotavlja Pavzanija. Druga, Nebeška Afrodita, pa je višja oblika ljubezni, čistejša, bolj poduhovljena, osredotoča pa se na povezanost na duševni ravni – teži namreč k ljubezni do duhovnih kvalitet, lepote in modrosti. K takšni povezanosti bi morali stremeti v življenju, je prepričan Pavzanija. To misel v zaključnem delu Simpozija nadgradi svečenica Diotima, ki je uvedena v misterije ljubezni – Sokrat zbranim gostom povzame njeno idejo o lestvici ljubezni. To je po njenem mnenju prava pot, po kateri naj bi stopil filozof, saj vodi »od enega lepega telesa do dveh, od dveh do vseh lepih teles, dalje od lepih teles do lepih opravil in od opravil do lepih naukov, dokler končno ne pride do onega Nauka, ki ni nauk o ničemer drugem razen o onem Lepem, in na koncu ne spozna Tega samega, kar je Lépo.« Prav ljubezen je torej tista sila, ki dviga človeka preko fizične privlačnosti do duhovne navezanosti in nazadnje do spoznanja presežnega. Tudi mi si prizadevajmo, da bomo znali v fizičnem in čutnem svetu uzreti odsev večne Lepote, ki je pravi vir in cilj naših ljubezenskih hrepenenj.
Neveljaven email naslov