Se močno vznemirite, če vas nekdo preseneti s kakšno idejo, prošnjo, vabilom, naročilom? Res, da zaradi raznolikih značajev tudi vsak od nas po svoje reagira, a vendar nam verjetno ni najljubše, če nas nekdo preseneti ali celo postavi pred dejstvo. Marsikdo ob tem zablokira, oziroma ga vrže ven in je njegov odgovor negativen. Nekako tako kot nam danes predstavi Jezus v evangeljski priliki, ko oče naroči prvemu sinu naj gre delat v vinograd. Ker ga je verjetno oče presenetil, sin to njegovo željo odbije s preprostim odgovorom: »Nočem.« Ker je bil kar direktno postavljen pred dejstvo je verjetno pač potreboval čas, da je zadevo malo »prebavil« in ko se je to zgodilo, mu je verjetno bilo žal, da je tako na hitro zavrnil očeta in se je slednjič odpravil delat v vinograd. Zanimiva je reakcija drugega sina, ki mu je oče prav tako naročil, naj gre delat v vinograd. Ta mu je flegma odgovoril, da gre, ampak potem ni šel. Zna biti, da mu je postalo žal, da je tako hitro odgovoril, ne da bi premislil in je dejansko samo hotel izpasti dober pred očetom, v resnici pa se mu ni dalo iti in torej tudi ni šel delat v vinograd. Kolikokrat se znajdemo v prvi ali drugi situaciji? Ko se lahko v eno ali drugo smer kesamo svoje prenagljene odločitve. Toda, problem, ki ga Jezus v priliki želi izpostaviti ni toliko v prenagljeni odločitvi ali pa samem dejstvu, da je nekdo postavljen pred odločitev. Stvar je globlja. Temeljno vprašanje je namreč ali skušam v svojem življenju odkrivati in prepoznavati Božjo voljo in po njej živeti ali preprosto tiščim po svoje in me za Božjo volj prav malo briga. Dejstvo je, da nam je Bog dal svobodno voljo in se lahko odločimo zanj ali pa ga zavrnemo. Enako je tudi z upoštevanjem njegove volje – lahko jo sprejmemo ali pa zvrnemo. Svobodna odločitev. V Lukovem evangeliju srečamo situacijo, ko Jezusa želijo videti njegova mati in bratje, a zaradi množice ne morejo do njega. Ko mu to sporočijo, on odgovori: »Moja mati in moji bratje so tisti, ki Božjo besedo poslušajo in uresničujejo.« Pomeni, da tisti, ki posluša Božjo besedo, Božjo voljo in po njej tudi živi, dejansko je del Jezusove družine. Ne krvno sorodstvo, ne zveze in poznanstva, ampak duhovno sorodstvo. Pri tem pa je najbolj zanimivo to, da Marija združuje oboje: krvno in duhovno sorodstvo z Jezusom. Prav Marija je že od trenutka, ko ji je angel oznanil, da bo spočela od Svetega Duha ena tistih, »ki Božjo besedo poslušajo in uresničujejo«, saj je bil njen odgovor: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« V tem nam je lahko zgled, kaj pomeni, biti odprt za Božjo voljo; kaj pomeni reči: »DA, zgôdi se.« Odprtost, v kateri ne iščem sebe in ne tiščim samo po svoje, ampak iščem to, kar je Božje.