Gospodar v priliki, ki jo beremo v današnjem evangeliju, naredi vse za najemnike: to je, da bi vinograd rodil in bi najemniki lahko obirali grozdje ter bi lahko iz grozdja pridelali vino in bi lahko najemniki vino prodajali ter dobro živeli od izkupička. Vinogradništvo v Palestini za časa Jezusovega življenja ni bilo lahko. Najboljšo zemljo v ravnini so namenili gojenju drugih pridelkov, vinogradom pa so namenili pobočja hribov. To je pomenilo, da so morali graditi terase. Gospodar je moral poskrbeti, da so iz zemlje očistili kamne in skale. Na terase so nasadili trto. Vinograd je ogradil, da bi preprečil dostop živalim in tatovom. Za zid ograde je lahko uporabil kamenje, ki ga je pobral iz zemlje. Ko so grozdje obrali, so ga morali stisniti. Zato je gospodar moral zgraditi stiskalnico, ki je morala biti dovolj velika, da so v njej lahko delavci s teptanjem stisnili mošt iz grozdja. Za lažje varovanje vinograda je gospodar sezidal stražni stolp. Ta je moral biti dovolj visok in velik, da je na njem lahko stal čuvaj. Da bi zlasti v času trgatve omogočal zadostno število stražarjev, je moral gospodar poskrbeti za prenočišča. V veliki gospodarjevi skrbi za vinograd lahko prepoznavamo Božjo ljubezen in skrb do človeka in zato gospodar predstavlja Boga Očeta. Koga pa predstavljajo viničarji, služabniki? Ljudi, ki zavračajo Boga oziroma se zanj ne zmenijo. Zakaj služabniki zavračajo gospodarja? Ker ga niso videli, ker ni bil pri njih. Daleč od oči, daleč od srca, pravi pregovor. Viničarji so si mislili: Nihče ni že leta videl gospodarja. Ni treba, da nas skrbi, saj ni gospodarja. Ljudje zavračajo Boga in se ne zmenijo zanj, ker ga nimajo pred očmi. Daleč od oči, daleč od srca. Medtem pa ima pravi vernik Boga vedno pred očmi. Kako pa so prišli najemniki v težave? Ker so postali posesivni. Začeli so si lastiti vinograd in se obnašati kot lastniki, njihovo življenje se je začelo vrteti samo okoli vinograda. Podobno kot ti najemniki tudi drugi ljudje hitro kaj priposestvujemo. Računalnik v službi imenujemo moj računalnik, orodje, ki ga uporabljamo, imenujemo moje orodje, čeprav vemo, da je podjetje lastnik vsega tega. Zato ni čudno, da so viničarji menili, da je vinograd njihov. Podoben vzorec mišljenja srečamo pri ekološkem problemu, ko se ljudje začnemo vesti kot lastniki Zemlje, ne pa kot njeni začasni upravljavci. Težke posledice takega mišljenja pa vsi dobro čutimo. Zato obstaja nevarnost, da ne zmoremo več upravljati stvari oziroma bogastva, ampak da stvari oziroma bogastvo upravljajo nas.