Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu
11.10.2023 6 min

Polonca Zupančič: Platonov Aristofan o različnih oblikah ljubezni

Platon, grški filozof iz 4. stol. pred Kristusom, je v svojem dialogu Simpozij razglabljal o naravi ljubezni. Govornik Aristofan tako razvija idejo o ljubezni kot želji po enosti in jo pojasnjuje z mitološko razlago o izvorni naravi ljudi. Ko so namreč bogovi ustvarili človeštvo, so bili ljudje nenavadna, okrogla bitja s štirimi okončinami in dvema glavama, ki so se prav zaradi teh danosti lahko pomikali na vse strani z izjemno hitrostjo in doumevali najvišje resnice sveta. Ker pa so se naposled prevzeli in se začeli vesti kot bogovi, so jih ti kaznovali, jih razsekali na dve polovici in s tem ustvarili dva spola: moškega in žensko. Vsaka polovica je potem objokovala svojo usodo in poskušala najti svoj drugi del, ker pa so bili zdaj slepi, so se spojili s tistim delom, ki jim je prišel po naključju nasproti. Tako se je začelo porajanje otrok iz skupnosti moškega in ženske. Bogovi so iz usmiljenja ljudem podarili možnost, da se njihov rod ohranja naprej. »Toliko časa torej že biva medsebojna ljubezen, narediti eno iz dvojega ter ozdraviti človeško naravo. Vsakdo izmed nas je polovica človeka, ker je razrezan na dva kosa,« nadaljuje Aristofan svojo pripoved. Zaradi te boleče ločitve od svoje izvorne narave je v nas tako močna želja po ljubezni – vsakdo namreč »vedno išče svojo polovico. Tisti moški, ki so odrezani od skupnega spola, ki se je prej imenoval »moško-ženski«, ljubijo ženske, saj je bilo tako njihovo prvotno bistvo. Samo iz takih zvez se lahko po naravni poti rojevajo otroci, vendar to ni edini možni odnos, trdi Aristofan. Obstajali so namreč tudi izvorni ljudje, ki so bili v celoti ženske: zato po ločitvi »tistim ženskam, ki so odrezane od prvotne ženske, ni dosti do moških, ampak so nagnjene bolj k ženskam,« pojasnjuje. Velja pa seveda tudi obrnjeno: »Tisti moški, ki so odrezani od prvotnega moškega, preganjajo moške« in se zaljubljajo v isti spol. S to mitološko razlago torej Aristofan pojasnjuje različne odnose v svetu in poskuša pokazati, da sta tako hetero- kot homoseksualna ljubezen nekaj naravnega in prirojenega – če pa je to del našega bistva, taki nagnjenosti pravzaprav ne moremo ubežati ali je spremeniti. Naša naloga je tako predvsem, da spoznamo samega sebe, sprejmemo svojo naravo in poskušamo nato poiskati tisti drugi del, ob katerem bomo lahko znova doživeli občutek povezanosti in enosti.


Duhovna misel

3833 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

11.10.2023 6 min

Polonca Zupančič: Platonov Aristofan o različnih oblikah ljubezni

Platon, grški filozof iz 4. stol. pred Kristusom, je v svojem dialogu Simpozij razglabljal o naravi ljubezni. Govornik Aristofan tako razvija idejo o ljubezni kot želji po enosti in jo pojasnjuje z mitološko razlago o izvorni naravi ljudi. Ko so namreč bogovi ustvarili človeštvo, so bili ljudje nenavadna, okrogla bitja s štirimi okončinami in dvema glavama, ki so se prav zaradi teh danosti lahko pomikali na vse strani z izjemno hitrostjo in doumevali najvišje resnice sveta. Ker pa so se naposled prevzeli in se začeli vesti kot bogovi, so jih ti kaznovali, jih razsekali na dve polovici in s tem ustvarili dva spola: moškega in žensko. Vsaka polovica je potem objokovala svojo usodo in poskušala najti svoj drugi del, ker pa so bili zdaj slepi, so se spojili s tistim delom, ki jim je prišel po naključju nasproti. Tako se je začelo porajanje otrok iz skupnosti moškega in ženske. Bogovi so iz usmiljenja ljudem podarili možnost, da se njihov rod ohranja naprej. »Toliko časa torej že biva medsebojna ljubezen, narediti eno iz dvojega ter ozdraviti človeško naravo. Vsakdo izmed nas je polovica človeka, ker je razrezan na dva kosa,« nadaljuje Aristofan svojo pripoved. Zaradi te boleče ločitve od svoje izvorne narave je v nas tako močna želja po ljubezni – vsakdo namreč »vedno išče svojo polovico. Tisti moški, ki so odrezani od skupnega spola, ki se je prej imenoval »moško-ženski«, ljubijo ženske, saj je bilo tako njihovo prvotno bistvo. Samo iz takih zvez se lahko po naravni poti rojevajo otroci, vendar to ni edini možni odnos, trdi Aristofan. Obstajali so namreč tudi izvorni ljudje, ki so bili v celoti ženske: zato po ločitvi »tistim ženskam, ki so odrezane od prvotne ženske, ni dosti do moških, ampak so nagnjene bolj k ženskam,« pojasnjuje. Velja pa seveda tudi obrnjeno: »Tisti moški, ki so odrezani od prvotnega moškega, preganjajo moške« in se zaljubljajo v isti spol. S to mitološko razlago torej Aristofan pojasnjuje različne odnose v svetu in poskuša pokazati, da sta tako hetero- kot homoseksualna ljubezen nekaj naravnega in prirojenega – če pa je to del našega bistva, taki nagnjenosti pravzaprav ne moremo ubežati ali je spremeniti. Naša naloga je tako predvsem, da spoznamo samega sebe, sprejmemo svojo naravo in poskušamo nato poiskati tisti drugi del, ob katerem bomo lahko znova doživeli občutek povezanosti in enosti.

Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov