Znani britanski časnikar Malcolm Muggeridge se je spreobrnil ob srečanju s sveto Materjo Terezijo, ko jo je obiskal v Kalkuti in od blizu videl, kaj vse dela za uboge. Natančno je opazoval, kar se je dogajalo v dveh velikih sobah, in potem si ni mogel kaj, da ne bi rekel materi Tereziji: "Mati, tu je vse, kar naredi pekel na Zemlji: skrajna revščina, podhranjeni, okostnjaki ... Tu zreš smrti v obraz, pa vendar se smehljajo, ni videti obupa, ampak veselje do življenja. Kaj je vzrok za to?« Mati Terezija je ravno pitala neko podhranjeno ženo, ki jo je tedaj pobrala s ceste. Za trenutek je prenehala delo, pogledala časnikarja in odgovorila: "Tukaj ni pekel, tukaj so nebesa, ker je tukaj ljubezen!" Potem je mirno nadaljevala hranjenje žene, ki je imela odprta usta kot otrok, ki ga mati doji. Malcolma je to, kar je videl, pretreslo. Toda kot iskalec resnice je hotel razložiti skrivnost te junaške ljubezni in je vprašal: "Toda kje najdete moč za vse to, kje najdete moč za nasmeh v tej bedi?" Mati Terezija je časnikarja povabila: "Pridite jutri zjutraj ob 6.00 do našega malega samostana in videli boste, od kod črpamo moč za ljubezen in za nasmeh." Drugo jutro, točno ob uri, je res stal pred vrati samostana. Mati ga je sprejela in odpeljala v skromno kapelo, brez klopi za sedenje, kjer je bila skupina sester v sarijih, kakršne nosijo revne indijske žene, zbrana v molitvi in pri maši. Časnikar je vse spremljal v tišini in zdelo se mu je nekam skrivnostno, pa tudi dolgočasno. Spraševal se je: "Kaj počnejo sestre? S kom se pogovarjajo? Kaj prejemajo v tistem koščku kruha? Je mogoče v tem vsa skrivnost?" Po maši je mati odhitela k svojim ubogim. Časnikarju je dejala: "Ste videli? V tem je vsa skrivnost. Jezus naše srce napolni s svojo ljubeznijo, me pa jo darujemo ubogim, ki jih srečamo na svoji poti." In kako se je zgodba končala? Časnikar, ki ga vera prej ni zanimala, je čez nekaj časa postal katoličan. Svoj korak je utemeljil: "Želim postati katoličan, da bi prejemal sveto evharistijo, ki v tej veliki ženi rojeva čudeže ljubezni in veselja." (Zgodbe za veselje do življenja, 97). Iz ljubezni do Boga moramo črpati mož za ljubezen do bližnjega. Bistvo vere je, da nevidnega Boga ljubimo po služenju bližnjemu, ki ga vidimo ob sebi. Pripoved nas uči, da sta resnična ljubezen do Boga in resnična ljubezen do ljudi dve plati ene medalje. Ena ne more obstajati brez druge. To je tudi sporočilo današnjega evangelija, ko Jezus pravi: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (Mt 22, 37-40).