Slovenski pesnik Simon Gregorčič je prevajal tudi hebrejske psalme, ki so v njegovem izpiljenem prevodu dobili novo melodiko in tudi zvišenost ali himničnost. Tako se je približal izraelskemu kralju Davidu, ki je spesnil kar nekaj psalmov in jih tudi spremljal na harfi in citrah. Pri slovenskem pesniku hitro lahko zaznamo odlično poznavanje hebrejske Biblije. Zato mu je bilo tudi razumljivo, da so Judje povezovali vlogo kralja s pastirsko službo. Kralj David je bil namreč kot deček pastir ovac, ki svoje črede ni zapustil, zato ga tudi prerok Samuel ni našel v očetovi hiši, ko ga je iskal. V tem duhu prav tako Gregorčič primerja slovensko kmečko idilo s kraljevsko službo in pastirčka, ki pase po visokih planinah, primerja s kraljem. Pesniški zanos mu je pomagal, da je doumel, kako se je v kraljevski službi treba povzpeti nekoliko višje in iz neke razdalje gledati na življenje. Ne gre samo za neko samostojnost ali celo za oblast, ampak za pogled »iz višav, ki zna prepoznati naše vsakodnevne težave in jih z modrostjo ločiti o resničnih problemov, ki jih je treba nujno rešiti. Pri tem pa mora biti obziren do ljudi in jim puščati svobodo ter jim ne »biti napoti«, a hkrati mora kralj zahtevati tudi zase svobodo, da spominja na temeljne etične velelnike, ki naj usmerjajo družbo, pri tem pa se ne sme »pusti motiti«. V tej luči lahko prepoznamo preroško vlogo slovenskega pesnika. To je poslanstvo, ki so ga naš literati v slovenski zgodovini vedno opravljali. Res je, da nismo imeli kraljev in tudi svoje plemstvo smo zgodaj izgubili, toda imeli smo plemenita srca naših pesnikov in prozaistov, ki so v nas prebujali kraljestvo srca. O tem kraljevskem srcu govori prerok Ezekijel in pove, da bo šele pravi kralj, ki bo pastir na novo nastalega ljudstva, imel smisel za vsakega človeka, tudi tistega, ki se bo izgubil in ki bo sam taval po svetu. »Bolne bo okrepčal« in »polomljene bo obvezal«, pravi prerok. Kristus pa nam v evangeliju razgrne, da je samo on tisti, ki pozna globine srca in zna resnično ločiti dobro od slabega. On, ki je do konca vzvišen in hkrati čisto blizu vsakemu srcu, nas uči, da mejnik med dobrim in hudim ne pelje med sloji v družbi, še manj med rasami ali med verskimi prepričanji. Kristus pravi, da bo meje med dobrim in hudim, ki vodijo skozi srce vsakega človeka, razkril šele ob koncu časov.