Življenje je čudež narave, je del večnosti. Ko se moj pogled sprehaja po valovih morske gladine, prevlada modrina. Modra barva morja se z vso svojo lepoto razkazuje svetu. V ozadju je zeleni breg, ki se zrcali v vodi. Kako lepa podoba šumečih valov, s katerimi se igra veter. Bela pena na robovih valov pride in se spet potopi v vodno gmoto. Kot negotov otrok, ki se skrije v materino naročje. Veter se nenadoma odločno zažene v našo ladjo, jo zaziblje in šumenje postane glasno, odrezavo. Dokler se spet ne pomiri. Le rahlo ziblje moje ležišče. Kot da bi sanjala. Zdi se mi, da me valovi nosijo v svetlobo nad nami, v občutek povezanosti z Izvorom in ciljem, tja, kjer je smisel, vrednost moje poti. V teh lepih podobah narave prepoznam dragocenost svoje ljubezni, vere Vanj, v njegovo navzočnost. In se mu pustim najti, tako se mi zdi, da se počutim čisto varno, sprejeto, ljubljeno. Kolikokrat pa v življenju spet pride drug občutek, drugačno stanje, ko zdrsnem v zaprtost. A ne, ne želim ostati v njej. Vedno večkrat se pustim najti. Verjamem, da prihaja tudi po drugih ljudeh, tistih, ki jih srečujem na poti. Vsak dan. In živimo povezani, kot na tej ladji, na kateri smo skupaj preživeli teden dni.. Nova izkušnja, s katero sem Ga lahko doživela. Tokrat se mi zdi, da sem stopila k Njemu, da mi lahko govori, da ga slišim. Fantazije so lahko neskončne, skoraj neustavljive. Potrebuješ mir in razmislek, da bi lahko okušal notranjo vrednost stvari. Notranjo vrednost pa odkriješ, ko si vzameš čas, ko prosiš za to. Moliš. Srečaš se s svojo drobno kapljico, ki je del oceana. Tako dragocena je, da te ohranja v stiku s svojim smislom. Z Ljubeznijo, ki sije kot sonce, ko smo drug za drugega vir radosti sprejemanja.