Njegova svetost dalajlama pogosto pripoveduje zgodbo o menihu, ki ga je poznal še iz časa, preden je leta 1959 zbežal iz Tibeta. Ko se je to zgodilo, so Kitajci meniha vrgli v zapor, kjer je ostal osemnajst let. Ko so ga končno izpustili, je tudi on prišel v Indijo, kjer se je ponovno srečal z dalajlamo. Dvajset let se nista srečala, vendar se je menih dalajlami zdel enak. Seveda se je postaral, vendar je bil še vedno dobrega zdravja, njegov um pa je bil po dolgih letih zapora še vedno enako oster. Še vedno je bil isti prijazni menih. Menih je povedal dalajlami, da so ga Kitajci silili, naj se odpove svoji veri. V zaporu so ga pogosto mučili, trpel je tudi zelo težke življenjske pogoje, pomanjkanje hrane in oblačil. Dalajlama ga je vprašal, ali se je kdaj bal, ali je bil kdaj v nevarnosti, in menih mu je odgovoril: »Da, enkrat sem res čutil, da sem v resnični nevarnosti. Zelo hudo so me mučili in na neki točki sem se zbal, da bom izgubil sočutje do Kitajcev.« Dalailamo je menihov odgovor močno ganil in navdihnil. Ko ga je vprašal, ali je bil kdaj v nevarnosti, je s tem mislil na življenjsko ogroženost ali podobno telesno nevarnost, vendar je bil presenečen, ko je slišal, da je bila edina nevarnost, ki jo je menih občutil, nevarnost izgube sočutja do tistih, ki so mu povzročali toliko trpljenja. V zaporu sta menihu najbolj pomagala odpuščanje in sočutje. Zaradi odpuščanja njegova strašna izkušnja ni postala še hujša. Njegovo trpljenje je bilo le telesno, duševno in čustveno pa ni preveč trpel. Ker je vedel, da ne more pobegniti, je presodil, da je bolje sprejeti resničnost, kot da bi ga ta travmatizirala. Morda mu je prav ta odnos pomagal preživeti dolga leta v zelo težkih razmerah. Menih je dočakal več kot devetdeset let in užival zdravo in srečno življenje. Intervjuji in študije so pokazali, da so Tibetanci, ki so bili zaprti in mučeni, nenavadno mirni in sočutni, brez sledi psiholoških travm, zamere in jeze. To je nekaj, kar lahko pomaga tudi vsakemu od nas, ko se v življenju srečamo s težavami in z izzivi – namesto brezupa in jeze se poskušajmo z njimi soočiti s sočutjem, jasnostjo in zavedanjem.