Človek ima občutek, da smo še včeraj prepevali božične pesmi in občudovali jaslice. Danes pa s pepelnično sredo že začenjamo postni čas, štiridesetdnevno obdobje priprave na veliko noč. Ko slišimo besedo post, nam postane neprijetno. Spet neka odpoved, neko premagovanje. Ko razmišljam o postnem času, vidim dve možnosti. Lahko ga preživimo aktivistično. To obliko bolj ali manj poznamo. Na začetku si naredimo seznam, čemu vse se bomo odpovedovali, kaj bomo premagovali. In potem se začne boj. Veseli smo, ko zmagamo, malo manj veseli ali celo žalostni, če nam ne uspe. Po navadi so to odpovedi kakšni jedi, sladici ali pa odločitev za kakšno dobro delo. To navdušenje nas drži ali pa ne. Včasih nekaj dni, en teden. Mogoče celo ves postni čas. Škoda je, če se post vrti samo okoli mene, okoli mojega jaza. Še bolj zgrešeno je, če si rečemo, da se bomo postili (samo) za to, da bomo shujšali, da se bomo očistili, da bomo videti bolje. Ja, tudi to je post. Ni pa to post, ki nas pripravlja na velikonočne praznike. Lahko pa se odločimo za pasivno obliko posta: ta je na videz enostavnejša. Ampak samo na videz. Zakaj? Ker si v prvem delu tega posta ni treba zadati nobene postne vaje. Treba se je samo odločiti, da si bomo vsak dan vzeli pet minut časa in se v duhu postavili pred Boga. V teh petih minutah ni treba nič delati, nič misliti, ampak preprosto biti pred Njim. Na začetku ga samo prosimo, naj nam On »pove«, kaj želi od nas, kako naj preživimo ta postni čas. In prepričan sem, da nam bo prej ali slej jasno, kaj je treba. Če primerjamo ta dva posta, je prvi veliko bolj obvladljiv, ker si sami postavljamo »norme«. Drugi pa je veliko bolj adrenalinski. Nikoli namreč ne vemo, kaj nam Bog pripravlja in v kakšen »postni ogenj« nas pošilja. Kakor koli, post je tukaj, vsak po svoje vstopamo v ta sveti čas, ki nas želi usmeriti k bistvu, in to je k velikonočni skrivnosti. Papež Frančišek je na začetku nekega postnega časa katoličane pozval, naj v postnem času prebirajo Sveto pismo in so pozorni na sočloveka. Sveto pismo kot navdih, kot razodetje. Pozornost do sočloveka pa pomeni izstop iz cone samovšečnosti in samozadostnosti. Mislim, da bi bil svet drugačen, če bi to postno dimenzijo življenja bolj ozavestili. Pred nami je pepelnica, ki nam prinaša nove priložnosti, da delamo dobro.