Slavni arhitekt Donato Bramante je poslal svojega še zelo mladega sina, naj nese načrte za cerkev sv. Petra papežu Juliju II. (umrl je leta 1513). Papež je bil z načrti zadovoljen. Hotel je nagraditi dečka in je odprl skrinjo, polno zlatnikov. Dečku je dejal: »Vzemi jih, kolikor jih zajameš v eno prgišče.« Deček je že stegnil roko, a jo takoj spet umaknil. Papežu je dejal: »Dajte mi jih vi, sveti oče, eno prgišče. Vaše roke so večje od mojih!« Nekaj podobnega naredimo mi, ko končujemo svoje molitve z besedami: »Prosimo te po našem Gospodu Jezusu Kristusu.« (Zgodbe kažejo novo pot, 11) V življenju smo postavljeni pred izbiro, ali sprejeti Božji načrt za svoje življenje ali vsiljevati svojega. Ko smo v takem precepu, raje izberimo Božji načrt. Božja roka je namreč večja. Božji načrti so večji, pa tudi božja milost je velika. V evangeliju prve postne nedelje beremo, kako je bil Jezus skušan. Upravičeno se vprašamo: zakaj je bil skušan? Ali ni bil Božji sin? Odgovor je preprost: ker je bil pravi človek. Podobno je bilo že pri krstu. Kristus ni imel greha, a je vseeno šel k Janezu Krstniku in se dal krstiti v znamenje odpuščanja grehov. Kristus je sprejel krst, da bi pokazal, da želi s človekom deliti vse, da se želi približati grešnemu človeku in mu pokazati, da mu je blizu. Podobno je Kristus pustil, da ga je hudič skušal. Vsak človek izkuša moč in privlačnost zla. Človek pravzaprav ne bi bil človek, če ne bi doživel skušnjav; na začetku se nam greh prikazuje kot privlačen in lep, na koncu pa nas pusti razočarane. Kristus je zavrnil vse skušnjave, čeprav je bil to zanj čas nevarnosti sredi puščave. Evangelij pravi: »In angeli so mi stregli« (Mr 1,13). Varovali so ga in ga vodili v puščavi, kot je Gospod varoval in vodil Izraelce na poti po puščavi. Zakaj beremo evangelij o skušnjavah vsako leto na začetku posta? Cerkev nas hoče v postnem času povabiti, naj delamo tako, kakor je delal Kristus: da zapustimo svoje ustaljeno življenje in se soočimo z zlom, ki nam grozi. Skušnjave sicer niso tako vabljive kot Jezusove, a so v bistvu zelo podobne. Zlo nas skuša z udobjem. Ne gre za običajno udobnost v življenju, ampak za udobnost, ki je posledica naše sebičnosti. Postni čas je nekakšna puščava, v katero stopamo vsako leto, da bi se soočili z zlom, ki nas napada. V nasprotju s Kristusom smo mi grešniki in vse nas ogrožajo skušnjave, s katerimi je hudi duh skušal njega. Soočenje s skušnjavami je za nas boleče, saj nam kaže, kako krhki in slabotni smo; vendar nam Bog stoji ob strani, podobno kakor je stal ob strani Jezusu.