Vedno bolj spoznavam, kako pomembno je, da se znamo poslušati. Tega se pravzaprav nikoli nismo prav učili. Spominjam se, da smo imeli v šoli govorne vaje, na katerih smo se učili govoriti in nastopati. Nihče pa nam ni povedal, kako naj poslušamo. Celó med študijem medicine, pri katerem bi to pričakovali, so nam v glavo vtepali kup podatkov, od katerih številnih nismo nikoli uporabili. O tem, kako naj pri vsakdanjem delu poslušamo ljudi (in jih tudi slišimo), pa nič. In tako se v naših pogovorih vsak dan ponavljajo nekateri vzorci. Znanka mi je pravila, da bi se želela kdaj pa kdaj pogovoriti o svojih težavah, pa še o marsičem drugem. Živi sama, mož ji je pred leti umrl, otroci živijo drugod. V začetku, po moževi smrti, je bilo težko, potem pa se je kar dobro vživela v svoj novi položaj in zna biti tudi sama. Včasih pa si vendarle zaželi, da bi jo kdo poslušal. Nekaj prijateljic in znank ima, ki se takole odzovejo na njeno pripoved: »Jaz tudi. Mene tudi bolijo kosti in sklepi. Jaz tudi včasih ne morem spati. Jaz tudi …« Postala je že skoraj alergična na ta »Jaz tudi,« ker ji s tem preprečijo, da bi do konca povedala, kaj doživlja. Nima občutka, da bi njeno pripovedovanje vzeli resno. Ko bi vsaj kdo rekel: »Res? Boli te? To je pa neprijetno!« Mislim, da bi prav o tem moral razmisliti vsak izmed nas. Kolikokrat reagiramo z »Jaz tudi«, namesto da bi poslušali drugega človeka in mu pustili, da do konca pove nekaj o sebi. To nam je že tako prešlo v kri, da se največkrat niti ne zavedamo, da se tako odzivamo na pripovedi drugih ljudi. Če hočemo kaj storiti za boljši in lepši svet, moramo paziti na medsebojne odnose. Tu pa se vse začne s sposobnostjo poslušanja. Najprej se moramo tega zavedati, potem pa korak za korakom, dan za dnem vedno bolj paziti, da bomo vedno manj govorili in vedno več poslušali.