Človek se po navadi razveseli, da bo praznoval. Taka je vsaj njegova prva misel. V njem se vzbudi pričakovanje, ki se opira na izkušnje s prejšnjih praznovanj, dogodkov, ki so se mu zapisali v srce. Tako je med nami, ki smo prijatelji. Imamo dragocene odnose in želimo doživljati stvari skupaj. Lahko bi se samo zahvalili za vse, kar nam je dano, za odnos, ki ga imamo. Vemo, da je nekaj prelepega, ko začutimo drug drugega, lahko se nasmejemo, iskrimo ob naših večnih primerjavah, se razumemo v težavah, se dobrohotno veselimo tudi majhnih uspehov vsakega izmed nas. Vsak praznik, ki živi v naših dušah kot del omike, sproži poseben občutek, zagon za to, da se premaknemo v neko smer, morda po utečeni navadi ali pa v kaj novega. Začnemo pripravo na dogodek. Vsak izmed nas na svoj način prispeva k temu, da je ozračje sproščeno, toplo, igrivo, a hkrati poskrbi za vse, kar nam lahko polepša praznovanje. Z leti je priprav vedno manj. Nihče ne pozabi poskrbeti tudi zase, za to, da se praznovanje ne bo po nepotrebnem spremenilo v problem. Pa vendar, tudi problem, ki ga nismo predvideli, lahko okrepi prijateljstvo. Kot tisto noč. Bila je ledeno mrzla noč s kristalno čistim snegom. Pešačili smo čez polja in gozdove po škripajočem snegu. Zvezdnato nebo. Svetilo nam je na milijone zvezd. Samota. Imeli pa smo tudi svoje svetilke. Sprva smo živahno klepetali med seboj, potem pa smo utihnili in začutili globino tišine. Nikjer nobenega prometa. Tišina je bila tako močna, da je delovala kot en sam velik, topel objem. Mraz se je zarezal v obraz, v pljuča. Zazdelo se mi je, da bom kmalu potrebovala zdravilo za lažje dihanje. Bolje, da to takoj storim, sem se odločila. Pobrskala sem po nahrbtniku, a zdravila ni bilo. Nedaleč stran se je iz nekega naselja v nebo pognala raketa. Odločila sem se, da prijateljem povem, kaj se mi dogaja. Pozabila sem nujni pripomoček za pohod. Neprijetno sem se počutila. Potem sem začutila roko. Skrb in razumevanje. Vsi so bili eno z menoj. Nič mi niso očitali. Vodja je povedal, da je v resnici naš cilj tisto naselje. Raketa. To je bilo znamenje zame, da je tam zatočišče, da je rešitev blizu. Hvala za vse, mi je pelo srce, ko smo na toplem, v prijaznem gostišču pili čaj. Hvala za prijatelje, za vse ljudi, za to, da lahko doživljam dobroto, prijazno pomoč. Topel napitek mi je pomagal, nekdo je prinesel še zdravilo, ki sem ga potrebovala. Kot majhen čudež. Ali pa velik. In igra luči, ki je sijala z neba, se je prepletala z našim praznovanjem, objela nas je Luč, ki je bila z nami in smo jo čutili skupaj, v dobrem in slabem povezani prijatelji.