Pred kratkim sem prebral misel Thomasa Jeffersona, ki je nekoč rekel: “Sveča ne izgubi ničesar, če prižge drugo svečo.” Vsakdo, ki je že kdaj nesebično pomagal drugemu človeku, ve, da je to res. Toda na žalost niso vsi pripravljeni sprejeti te miselnosti dajanja. Pravzaprav večina ljudi ne razmišlja tako. Prepričani so, da deliti nekaj svojega z drugimi pomeni to izgubiti. Vsak človek ima eno od dveh miselnosti: miselnost pomanjkanja ali miselnost obilice. Ljudje, ki negujejo miselnost pomanjkanja, menijo, da je v življenju na voljo le omejena količina dobrin - naj gre za denar, priložnosti ali katero drugo stvar. Svet vidijo kot torto s točno določenim številom kosov. Zato se borijo, da bi prišli do svojega kosa, in ko jim to uspe, ga želijo za vsako ceno zaščititi in v njem uživati sami. Tisti z miselnostjo obilice pa verjamejo, da je vsega dovolj za vse. Če je življenje torta in se drugi borijo za svoj kos, je rešitev ljudi z miselnostjo obilice ta, da spečejo drugo torto. Če imajo zamisel, jo delijo; ker so prepričani, da se jim bo porodila nova. Če imajo denar, ga nekaj dajo; ker vedno ga lahko še kaj zaslužijo. Vedo, da je na voljo več (ali drugačnih) virov in dovolj priložnosti, da vsi uspejo. Ljudje smo jemalci ali dajalci. Jemalci jemljejo, grabijo in pogoltnejo vse, kar lahko, da bi zadovoljili svoje potrebe. Življenje vidijo kot tekmo, v kateri lahko zmaga le eden. Na drugi strani pa so dajalci - ljudje, ki dajejo, ustvarjajo in omogočajo, da se stvari zgodijo. Ti ustvarjajo napredek in spodbujajo druge k uspehu. Verjamem, da na tem področju dobimo od življenja to, kar pričakujemo. Lahko zbiramo in potem zadržujemo to malo, kar imamo, in ne dobimo ničesar več. Lahko pa to, kar imamo, dajemo in delimo z drugimi in smo tudi sami nagrajeni z obliljem. Naše stališče pomeni ključno razliko. Če svoje moči združimo, če velikodušno dajemo, bomo tako ali drugače dobili veliko več, kot pa smo dali. Svetopisemsko besedilo iz Pregovorov 11,24 je jasno: “Nekateri razdaja obilo in bogatí še bolj; drugi zadržuje celó, kar se spodobi, pa gre v siromaštvo.” Negujmo miselnost obilja. Bodimo dajalci in ne jemalci; sodelujmo in ne tekmujmo. Prepričan sem, da bomo tako na podlagi svoje lastne izkušnje spoznali resničnost omenjenih besed in doživeli to, kar je opisal Pierre Teilhard de Chardin, ki je rekel: “Najbolj zadovoljujoča stvar v življenju je zmožnost dati velik del sebe drugim.”