Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu
27.09.2024 6 min

Raid Al Daghistani: Potovanje z islamske perspektive

V Koranu je življenje vseskozi razumljeno kot potovanje. A poleg potovanja v duhovnem smislu Koran poudarja tudi vrednost in pomen fizičnega potovanja, potovanja po svetu. Arabska beseda za potovanje je »sair« in se v Koranu pojavi na kar 27-tih mestih. Potovanje v islamu služi predvsem spoznavanju. Na potovanju posameznik širi svoj horizont, odkriva skrivnosti bivajočega in spoznava neznano. Kajti po Koranu je celoten svet stvarstvo, sestavljeno iz neštetih znakov in znamenj (»ayat«), o katerih naj bi človek premišljeval in meditiral. »Resnično, v nebesih in na zemlji so znamenja za tiste, ki verujejo,« pravi Koran v 3. verzu 35. sure. V 46. verzu 22. sure pa nas Koran opominja o pomembnosti in cilju potovanja: »Mar niso potovali po zemlji in imeli src, s katerimi bi dojemali, in ušes, s katerimi bi slišali?« Resnično potovanje torej ni nikoli samo fizično, temveč vselej že spoznavno in duhovno. Človek je bitje, ki potuje in s tem prehaja iz enega notranjega stanja v drugo, iz nevednosti v vednost, iz ene izkušnje v drugo. Ko potovanje postane romanje, pot postane notranji vzpon. Nasprotno pa se potovanje, ki ne temelji na zavestnem opazovanju, vedoželjnosti, čuječnosti, notranji budnosti in premišljevanju, pretvori v navadno tavanje, blodenje. Koran je tu jasen: »Koliko je znamenj v nebesih in na zemlji, mimo katerih hodijo, a se ne ozirajo za njimi?« (12:105) Potovanje je tako v osnovi – ali bi vsaj moralo biti – iskanje, približevanje, motrenje in učenje. Koran omenja različne razloge za potovanje: od iskanja znanja in modrosti, obiskovanja in spoznavanja novih krajev in ljudstev do romanja in celo imigracij. Potovanje pa pomeni tudi eno pomembnih značilnosti islamskega učenjaštva. Potovati z namenom pridobivanja in širjenja znanja postane v klasičnem islamu konstitutivni del njegove epistemologije. Posebno mesto pa potovanje zavzema tudi v klasičnem sufizmu, kjer je duhovno napredovanje pogosto bilo odvisno ravno od fizične mobilnosti. Ali iskanje vplivnih mojstrov v daljne kraje ali pa romanje asketov – potovanje pomeni pomembno dejavnost znotraj islamske mistike. Toda če je potovanje pogoj napredovanja, pa je počitek pogoj potovanja. Arabska beseda za počitek je »sijaha« in se v kontekstu islamske tradicije pogosto pojavlja v povezavi s potovanjem. »Sijaha« kot postanek na poti, začasen umik v samoto ali pa preprosto premor od dejavnosti tako pomeni vsakokratno izhodišče za premik, vzpon in napredek. Privoščimo si torej tudi malo počitka.


Duhovna misel

3833 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

27.09.2024 6 min

Raid Al Daghistani: Potovanje z islamske perspektive

V Koranu je življenje vseskozi razumljeno kot potovanje. A poleg potovanja v duhovnem smislu Koran poudarja tudi vrednost in pomen fizičnega potovanja, potovanja po svetu. Arabska beseda za potovanje je »sair« in se v Koranu pojavi na kar 27-tih mestih. Potovanje v islamu služi predvsem spoznavanju. Na potovanju posameznik širi svoj horizont, odkriva skrivnosti bivajočega in spoznava neznano. Kajti po Koranu je celoten svet stvarstvo, sestavljeno iz neštetih znakov in znamenj (»ayat«), o katerih naj bi človek premišljeval in meditiral. »Resnično, v nebesih in na zemlji so znamenja za tiste, ki verujejo,« pravi Koran v 3. verzu 35. sure. V 46. verzu 22. sure pa nas Koran opominja o pomembnosti in cilju potovanja: »Mar niso potovali po zemlji in imeli src, s katerimi bi dojemali, in ušes, s katerimi bi slišali?« Resnično potovanje torej ni nikoli samo fizično, temveč vselej že spoznavno in duhovno. Človek je bitje, ki potuje in s tem prehaja iz enega notranjega stanja v drugo, iz nevednosti v vednost, iz ene izkušnje v drugo. Ko potovanje postane romanje, pot postane notranji vzpon. Nasprotno pa se potovanje, ki ne temelji na zavestnem opazovanju, vedoželjnosti, čuječnosti, notranji budnosti in premišljevanju, pretvori v navadno tavanje, blodenje. Koran je tu jasen: »Koliko je znamenj v nebesih in na zemlji, mimo katerih hodijo, a se ne ozirajo za njimi?« (12:105) Potovanje je tako v osnovi – ali bi vsaj moralo biti – iskanje, približevanje, motrenje in učenje. Koran omenja različne razloge za potovanje: od iskanja znanja in modrosti, obiskovanja in spoznavanja novih krajev in ljudstev do romanja in celo imigracij. Potovanje pa pomeni tudi eno pomembnih značilnosti islamskega učenjaštva. Potovati z namenom pridobivanja in širjenja znanja postane v klasičnem islamu konstitutivni del njegove epistemologije. Posebno mesto pa potovanje zavzema tudi v klasičnem sufizmu, kjer je duhovno napredovanje pogosto bilo odvisno ravno od fizične mobilnosti. Ali iskanje vplivnih mojstrov v daljne kraje ali pa romanje asketov – potovanje pomeni pomembno dejavnost znotraj islamske mistike. Toda če je potovanje pogoj napredovanja, pa je počitek pogoj potovanja. Arabska beseda za počitek je »sijaha« in se v kontekstu islamske tradicije pogosto pojavlja v povezavi s potovanjem. »Sijaha« kot postanek na poti, začasen umik v samoto ali pa preprosto premor od dejavnosti tako pomeni vsakokratno izhodišče za premik, vzpon in napredek. Privoščimo si torej tudi malo počitka.

Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov