Po več letih sem srečala znanca. Oba sva imela čas in sva šla popit kavo. Nobeden od naju ni pričakoval, da jo bova pila dve uri. Začel mi je pripovedovati o svojih težavah. Pravzaprav nisem storila nič drugega, kot da sem ga zbrano poslušala. Ob koncu je izrekel misel, o kateri sem potem še večkrat premišljevala. »Saj nisem pričakoval, da mi boste pomagali rešiti moje probleme. Nobenega nasveta nisem pričakoval. Zame je pomembno predvsem to, da sem se slišal, da ste me poslušali. Ne morem z vsakim človekom govoriti o svojih problemih, marsikdo me sploh ne bi poslušal. Treba je, da se slišiš, da potem lahko začneš sam korak za korakom reševati svoje probleme.« Res, kako pomembno je, da se človek sliši. Že ko želiš misel izreči, jo moraš oblikovati v besede. Ta prvi korak je pomemben. Šele takrat, ko misel spraviš v besede, jo opazuješ z razdalje in postaneš bolj objektiven. Dokler misel ni oblikovana, obvladuje človeka, ko pa jo ta oblikuje v besede, je lahko njen gospodar. In pri tem ni dovolj, da misel kroži v glavi, čeprav oblikovana v stavke. Treba jo je izreči in slišati. Slišati ne sam zase, ampak v navzočnosti drugega človeka. Treba je, da se slišiš. Vsak izmed nas se mora izmenično znajti v obeh vlogah, v vlogi govorca in v vlogi poslušalca. Tako razumem tudi naša srečanja, naša druženja kot dragoceno priložnost, da drug drugemu omogočamo, da se slišimo. Seveda pa je to mogoče le ob ljudeh, ki znajo poslušati. Verjetno je naš največji problem prav v tem, da se premalo ali preslabo poslušamo.