Ob današnjem hitrem, površnem načinu življenja je potrebna tudi vzgoja za hvaležnost. Hvaležnost od drugih velikokrat (ne pa vedno) lahko pričakujemo, ne moremo pa je izsiliti, zahtevati. Pri tem prizadevanju je zelo pomembna tudi sposobnost za opazovanje svojega lastnega vedenja, zavedanje svojih občutkov. Če na primer mislim, da sem vse v svojem življenju sam dosegel, bi se moral zamisliti. Je res vse samo moj prispevek? Se zavedam, koliko ljudi me je podpiralo, me spodbujalo, omogočilo moj razvoj, me bodrilo ali pustilo, da grem naprej, svojo pot. Pomanjkanje hvaležnosti vodi v praznino, končno v neuspeh. Dolgoročno pravzaprav uniči, kar sem naredil, lahko uniči vse. Ob nehvaležnosti se človek ujame v »začarani krog«. Nikoli ni dovolj pozornosti drugih. On pa hlasta za pozornostjo. Ujame se v držo prikrajšanosti, prezrtosti, jeze, zamere. Kot bi se srce zapiralo. Druge obsoja, ker mu dajejo premalo. To je neke vrste nenasitnost. Vsekakor prezahtevnost in ni zadovoljstva. Ko človek pričakuje še in še, se krepi občutek, da zanj ni nič lepega, da je v breme drugim, da je slab. Ker ni veselja ob njem, se drugi ljudje namreč umikajo, zaradi pritiska, ki ga izvaja. Tudi če ostajajo z njim, sčasoma za vse ni več veselja. Ko nekdo ne čuti hvaležnosti, jaz pa mu dajem veliko oziroma vse več, čeprav tega ne ceni, da bi vendarle spoznal mojo »dobroto«, sprejmem neko igro. Potiskam ga v začarani krog. Oba trpiva ob nehvaležnosti. Spodbuda za hvaležnost torej je, da prekinem ta krog, neham dajati. Postavim mejo. Preventiva za nehvaležnost je prebujanje čuta za empatijo, sočutje, spoštovanje, odgovornost. Ne morem narediti namesto drugega, lahko pa pomagam, da najde v sebi. Naredi korak v nov pogled. Samozavestno in srčno, onkraj vseh različnih potez, vidim sočloveka. Nerešljivo pa dajem v Božje roke. Prijateljstvo, zdravi odnosi, ki jih gojim, niso zaman, tudi pri teh težavah pomagajo.