V skupini prijateljev smo se pogovarjali o tem, da na vseh koncih srečujemo ljudi, ki sicer dajejo imeniten videz, ko pa se začneš z njimi pogovarjati, začutiš, da za tem videzom ni ničesar ali skoraj ničesar. To nima nič opraviti z izobrazbo. Te vrste ljudi lahko srečamo med vsemi sloji, tako izobraženimi kot neizobraženimi. Skrbijo za svojo fasado, pomembno jim je nekaj imeti, pomembno jim je, da v ničemer ne zaostajajo za drugimi. Pravzaprav tudi o marsičem sploh nimajo svojega mnenja, ampak se pridružujejo temu, kar misli večina. Morda je tako življenje v marsičem udobnejše, ampak ali človeka lahko navdaja z zadovoljstvom, z občutkom, da je življenje kljub številnim težavam, s katerimi se dan za dnem soočamo, lepo? Ob tem našem skupnem razmišljanju je ena izmed udeleženk pogovora izrekla misel, s katero je zadela bistvo: »Nimajo temelja.« Nimajo temelja, na katerega bi se oprli, ob katerem bi se orientirali takrat, ko se jim življenje zamaje. In življenje se nam zamaje pogosto. Če bi si v skupini začeli pripovedovati, kaj za vsakogar pomeni temelj, ki mu omogoča, da živi, ne bi bilo tako lahko. Težko je z besedami izraziti bistvo. Morda ga laže začutimo brez njih. Pa vendar je včasih dobro to tudi ubesediti. O tem je treba tudi stalno razmišljati in preverjati, ali še živimo iz tega temelja, ali nam še daje oporo. Eno bistvenih vprašanj, na katero moramo vse življenje iskati odgovor, se glasi: Kdo ali kaj mi daje oporo, ko izgubim vse? Verjetno v življenju nikoli ne bomo izgubili vsega, toda če ne prej, bomo ob smrti prav gotovo izgubili vse, kar imamo. Zdaj ob srečanjih z ljudmi pogosto ugotavljam: ali je to človek s temeljem ali brez njega? To lahko začutiš ob čisto drobnih stvareh. Človek s temeljem je bil prav gotovo preprost kmet, ki sem ga obiskala pred leti. Presenetila me je Prešernova slika na steni. Pojasnil je, da slike menjava. Februarja da v okvir Prešerna, ob postu postno, potem velikonočno sliko in tako naprej. Tudi s tem govori o svojem temelju.